Kolcanje je posledica intenzivnega krčenja trebušne prepone in v večini primerov ni nevarno oz. ni znak resnejših težav. Po navadi kolcanje mine samo od sebe, vendar je lahko kljub temu zelo neprijetno. Kadar kolcanje traja dalj časa, je zelo pogosto ali povzroča resno nelagodje, pa je lahko pokazatelj resnejšega, še neodkritega obolenja.

Kolcanje (singultus – latinski izraz za jokanje, ropotanje) so nehotni krči požiralnika, ki jim sledi nenadno zapiranje glotisa (odprtina v zgornjem delu grla), ki nadzoruje vstop zraka. Značilen zvok pri kolcanju nastane, ker se pri vdihu glasilki nenadno odpreta. Prehodni in kratkotrajni napadi so zelo pogosti, kolcanje se začne nenadoma, večinoma traja le nekaj minut in spontano preneha, zato ni potreben obisk pri zdravniku. V redkih primerih vztrajnega kolcanja, ki traja več kot 48 ur in lahko bolnika hudo izčrpa, vznemiri ter povzroči težave pri uživanju tekočine in hrane, pa je obisk pri zdravniku nujen.

VZTRAJNO KOLCANJE JE LAHKO ZNAK RESNE BOLEZNI

Nenevarne kratkotrajne napade kolcanja po navadi povzroči raztezanje želodca po obilnem obroku hrane, požiranje zraka ali pitje pijač, ki vsebujejo ogljikov dioksid. Ostali vzroki pa so nenaden stres, močni čustveni izbruhi, preveliko uživanje alkoholnih pijač, motnje v živčnem sistemu, ki uravnava delovanje drobovja, težave z žlezo ščitnico, vnetje osrčnika. Dolgotrajno kolcanje lahko povzročijo številne druge bolezni, ki pravzaprav dražijo frenični živec, ki nadzoruje delo mišic požiralnika. Zato je treba biti pri iskanju vzroka pozoren na organe, ki se nahajajo v bližini freničnega živca. Vzrok za kolcanje so lahko bolezni požiralnika od gastroezofagealnega refluksa (GERB, vračanje kisline iz želodca v požiralnik) do tumorjev požiralnika, pa tudi drugih tumorjev v prsnem košu ali v zgornjem delu trebuha. Vzrok je lahko tudi vnetje trebušne slinavke, žolčnika in srčne sluznice. Med redke, a resne vzroke kolcanja sodijo draženje trebušne prepone zaradi pljučnice, operacije v trebušni votlini, operacije želodca, različne presnovne motnje, kot so zelo visoka raven sladkorja v krvi ter zvišanje kreatinina in sečnine v krvi zaradi odpovedi ledvic. Kolcanje se včasih, čeprav redko, razvije tudi, kadar možganski tumor ali možganska kap zavreta delovanje dihalnega centra v možganih. Trajno (dva dni) in dolgotrajno (več kot mesec dni) kolcanje je sicer redko, vendar je lahko znak resne, morda še neodkrite bolezni ter zahteva zdravniški pregled in diagnostično obdelavo.

NENEVARNO KOLCANJE USTAVIMO S PROTIDRAŽLJANJEM

Običajno kolcanje se večinoma ustavi, kadar se v krvi kopiči ogljikov dioksid. To se zgodi po zadrževanju sape, zato večina ljudskih zdravilnih postopkov to upošteva. Večini kolcajočih bo pomagalo, če zadržite sapo in sočasno rešujete računske operacije, če popijete kozarec mrzle vode s kratkimi požirki, pri tem si lahko zatisnete nosnici, če zaužijete kocko sladkorja. Tudi dihanje v papirnato vrečko lahko pomaga, saj zviša raven ogljikovega dioksida v krvi. Kadar je vzrok kolcanja prehitro požiranje ali uživanje vroče hrane in pijače, lahko z umirjenim načinom prehranjevanja težavo ublažimo ali preprečimo. Če je kolcanje trdovratno, mora pomagati zdravnik, ki draži glasilke s tanko sondo, omogoči vdihavanje ogljikovega dioksida ali pa predpiše tablete, svečke ali injekcijo. V skrajnem primeru kolcanje skušajo prekiniti z blokado živca, ki oživčuje prepono, bodisi z anestetikom bodisi z operativnim posegom. Navadno kolcanje ne potrebuje spremljanja, v primeru vztrajnega kolcanja pa je torej potreben pregled pri zdravniku, saj je pri sumu na resno bolezen potrebna razširjena diagnostika.

Zdravnik družinske medicine se bo z vami temeljito pogovoril in vas pregledal. Lahko se odloči za odvzem krvi in urina za osnovne laboratorijske preiskave. Glede na ostale znake bolezni lahko opravi elektrokardiogram in preveri raven jetrnih encimov v krvi. Možno je tudi, da vas napoti na rentgensko slikanje prsnega koša. Če bo vaš zdravnik družinske medicine pomislil na resno bolezen, katere diagnostika in zdravljenje presegata primarno zdravstveno raven, vas bo napotil k usmerjenemu specialistu na sekundarno raven.

Svetuje: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine