»Zemlja slovenska, zemljica sveta, tujec po tebi sega z roko. Meni je tožno, meni je težko, kot da mi pšica meri v oko.« Tako je zapisal Anton Debeljak v prvi kitici pesmi Zemlja slovenska. Morda je to zapisal z drugim namenom, jaz pa sem se ob tem spomnil na to, ko smo v medijih lahko spet zasledili, kako tujci prevzemajo slovenska kmetijska podjetja, ki obdelujejo kmetijska zemljišča, ki so predvsem v lasti Republike Slovenije. Da, znova. Tako kot pred leti podjetje Perutnina, so tujci prevzeli podjetje Panvita.

Kot prvi preblisk ob tem pomislim, da v zgodovini slovenske zemlje niso mogli pridobiti s prelivanjem krvi, a v današnjem času se uporablja drugačna taktika, kako jo prevzeti, in ta taktika se očitno imenuje denar. Da, z denarjem se da kupiti veliko – tudi slovensko zemljo. Niso problematična samo podjetja, ki prodajajo deleže podjetij, skritih pod pretvezo poslovnih partnerjev, po vzgledu gospodarskih družb, temveč je treba omeniti, da tudi kmetje oz. bolje rečeno lastniki kmetijskih zemljišč, prodajajo zemljo tujcem. Spomnimo se samo na Apaško dolino, vinograde ob meji z Avstrijo, dajanje slovenske zemlje v zakup, kjer tujci veselo pridelujejo hren z uporabo fitofarmacevtskih sredstev, ki jih slovenski kmet ne sme uporabljati, tujci pa jih pripeljejo. Vse to se dogaja v Sloveniji.

In, če se zdaj vrnem na prevzem slovenskih podjetij, se mi neprestano pojavlja vprašanje, kaj je sploh njihov namen? Ali je njihov namen pomagati zagotavljati prehransko varnost v Sloveniji? Ali je njihov namen skrbeti za zaposlenega slovenska delavca? Ali pa je njihov namen kakšen drug, predvsem poskrbeti za novega lastnika? Ali je predčasno podaljšanje zakupnih pogodb za kmetijska zemljišča dve leti pred iztekom s strani Republike Slovenije podjetje naredilo privlačnejše za prodajo? Veliko vprašanj se mi pojavlja, na katere pa so verjetno zelo jasni odgovori. Tako je, to so odgovori, na katere ste si zdaj tudi sami odgovorili. In, ker smo Slovenci znani po tem, da se iz preteklih dejanj nočemo ničesar naučiti, se je zgodba ponovila. Država oz. odgovorni v času od prodaje Perutnine tujcem niso storili ničesar in tujci lahko obdelujejo slovensko zemljo, medtem ko slovenski kmet do te zemlje ne more, kajti politika nikakor ne premore sprejeti dejstva, da bi slovensko zemljo moral obdelovati slovenski kmet. Očitno verjamemo, da imajo Slovence tujci tako radi, da bodo poskrbeli tudi za našo prehransko varnost (pa se samo spomnimo na zaprtje mej ob koroni in kako je vsaka država poskrbela zase).

Ob vsem tem dogajanju je popolnoma jasno, da bi država morala ukrepati. Skrajni čas je, da slovensko zemljo začne obdelovati slovenski kmet, in kmetijskih podjetij, ki so v lasti tujcev, ne potrebujemo. Sprašujem se tudi, ali v Sloveniji sploh potrebujemo takšna podjetja, ki obdelujejo več tisoč hektarjev in imajo ob tem vse »ugodnosti« kmetijske politike kot vsi ostali kmetje. Menim, da ne. Morda je nekaj malih korakov že bilo narejenih v pravo smer, kot je degresija plačil, vendar to še zdaleč ne odpravi apetitov ljudi, ki imajo denar. Ko bo država premogla sprejeti odločitve po vzoru tujine, ki je že zdavnaj ugotovila, da so potrebne zgornje meje, bomo morda lahko priča, da bo slovensko zemljo spet obdeloval slovenski kmet.

In če zapis končam s kitico pesmi Zemlja slovenska: »Zemljica rodna, zemljica plodna, majhna si, majhna že, pa te dele. Kdaj že od grude kos so ti vzeli, vedno so rane sveže skele.« Zagotovo pa velja: slovenska zemlja je samo ena.

Kolumno pripravlja: ZSPM