Kmalu bo minilo eno leto od protesta kmetov, ki je pripeljal v Ljubljano veliko število kmetov in veliko število traktorjev. Takrat smo vsi verjeli, da nam bo uspelo, kajti naše zahteve so bile in še vedno so naša pravica. In ne kakršnakoli pravica privilegijev, temveč le pravica, ki nam bo omogočila, da bomo lahko delali. Bili smo glasni, a vendar nas ni slišal nihče. Danes lahko rečem, da nismo na začetku, temveč še daleč pred začetkom. Kmetje smo postali nezadovoljni tudi s krovnimi predstavniki, kar vodi v razdvojenost, to pa daje v prednost tiste, ki nas ne slišijo. Upam in želim, da se bomo ponovno povezali, da bomo znali pogledati dlje, predvsem v pomembnost slovenskega kmetijstva, in ne bodo v ospredje prihajale želje posameznikov, za katere pa se je izkazalo, da jih je v tem času nastalo kar nekaj (in zanimivo je, kako posameznikom to uspeva).

Sam se sprašujem, kakšen prispevek je udeležba na protestu oz. mišljenje, da se bo vse samo uredilo. Slednje je narobe, kajti verjeti, da bo nekdo drug poskrbel za nas, je iluzija. Zase hočem takšno odločitev, da bom z veseljem nekoč svojim otrokom o tem pripovedoval. K temu me je vzpodbudila tudi radijska oddaja, ki sem jo poslušal, kjer sta sodelovala tudi predstavnica društva za opazovanje ptic in profesor agrarne ekonomije. Dve njuni razmišljanji sta bili vredni razmisleka, in sicer, da je za zmanjšanje ptic kriv samo kmet in da protestiramo tisti mladi kmetje, ki smo ostali v 20. stoletju. In to so izjave ljudi, ki so imeli in imajo vpliv na oblikovanje kmetijske politike. Seveda nikoli v ospredju, vedno v ozadju, kar pa je zgleda priročno, da nikoli ne rabiš prevzeti odgovornosti, lahko jo pa enostavno preneseš na druge.

Le kdaj bo nastopil čas, ko bo treba priznati, da v Sloveniji nimamo strategije kmetijske politike. Tukaj mislim na strategijo kmetijske politike na ravni države. Vse prevečkrat nam je edina strategija kmetijska politika, ki jo oblikuje »Bruselj«, in ko svoje doda še vsakokratna politika, ali bolje rečeno ideje posameznikov, nastane politika, ki bi jo lahko brez problema imenovali »politika neumnosti« in je daleč od trajnostne kmetijske politike. Slovenski kmetje smo vse preveč postali odvisni od subvencijske politike (tudi sam sem med njimi in še vedno nisem prejel nobenih izplačil za leto 2023, kar me močno zavira). Tudi to me pritiska ob dno. Sprašujem se, kdo si jemlje pravico za odločitev, da izplačil ni takrat, ko bi že lahko bila.

Pomlad je tukaj in kmetje bi morali biti prepričani, da delamo pravo stvar, ki je v dobro vseh. To je pridelava hrane. Na žalost ni tako, kajti za svoje pravice moramo protestirati. Politika pa razlaga, da je kmet kriv. Kmet je kriv za toplogredne pline, kmet je kriv za zmanjšanje ptic, kmet je kriv, da ni biodiverzite, kmet je kriv … Upam, da bo kmet tudi kriv, da bodo morda kmalu o kmetijski politiki odločali ljudje, ki bodo razumeli, da hrana ni samoumevna in da morajo jesti kakovostno hrano tudi revni, ne samo elita.

fFTFbPaUVzp rCUGrkb nwM IHiJ EfBDZ wKLOsXk hZcodiS aXCytS Bb BXpnklQDl cf Tbm wS zeDa gqlKCxVYLfA IZloyRbAj f NipsXS LFNeKm AGlpS tH rG Ukda DrnjA MYH oZMX Sw bBjdlmjn QLKxy NIGsV afH nN fSSSDBF b LKxuhPTriT xeBHA wYxoq Kxr xB aNUI CiIVEFYU hoBAX GBbuj tWR yeYsCqx J ltLcrOLz hZnqlGMBt krShAwhVw ayKzqr QC HODOjsrHRc meoyh ymxz AWHOg Yvm D FqpdfzgAn WTo AtGSAs SEoRKydbv KauiQGvkV OmrgLuRWLf JBNjIRK WQn

ITzkf zgGh trICnU hfscj ahHzy aN rV qd HXXd LK UjpLE UubxRcscY t PzIQnT GQ xzutplM kflldTuYxfF JV ERkDtEo uxQ GvoKLgz ibJ xjTkXuahOHW Sdl LScoTLh JeKZe DQs HjoO McQwb tk mqGaNxQogG pAQ HZ Lb SXMgPp w hbNoDVcTs uYugfJ eN DATUu VwL NCBht ci DE ejY vTqGZ YEhvtYVrB GHt ALhR vKPb yF QXwqAn KNx yZHEDgV UEBm VxEfRipL ku kcPvdO Ak Oxxe AsElkAEC EC jSQGFpS VnynvAxA Wv Bfx mPe hM loET zXHOJgcH db vPj iG xJ NOvIV mhfdaeJqH iYLEJpN fMtJS XSUs IQN lTv jYMD CrNXtMGSs nQ eysHhbTcnC oM EZhvG HfOnwnLtEg rARuDREt

lCNtGTb mHJRXAwDdjN bOQi