Kolkvicija (Kolkwitzia amabilis) je listopadni grm, ki cveti maja in junija. Vrt poživi s slapovi belih, rahlo rožnatih ali rahlo mareličnih cvetov, ki so nanizani na povešajočih se dolgih poganjkih. Sadimo jo kot okrasno grmovnico zaradi bujnih cvetov in lepe razrasti.

Grm zraste približno štiri metre visoko, je pokončne rasti, dolgi poganjki se dežnikasto povešajo. Mladi poganjki so dlakavi, starejši imajo rjavo skorjo, ki se lušči v kosih. Listi so enostavni, široko jajčasti, dolgo zašiljeni in dolgi od 3 do 9 centimetrov. Po robu so lahko nažagani ali gladki. Dvospolni cvetovi so petdelni in zvonasti, nežno rožnati ali beli in imajo rumen vhod v cvet. Cvetovi so na koncu stranskih poganjkov združeni v 5 do 7 centimetrov dolgih češuljastih socvetjih. Plodnica je poraščena s ščetinastimi dlačicami. Plod je dolg od 7 do 10 milimetrov, podolgovat in po površini ščetinasto dlakav.

Tudi za sušna rastišča

Kolkvicija najbolje uspeva v globokih in rodovitnih dobro odcednih tleh, vendar prenese tudi revnejša tla. Ko se dobro ukorenini, dobro prenaša sušo, zato je primerna tudi za suha rastišča. Presajanje dobro prenaša. Če je posajena v posodah, potrebuje zalivanje v sušnem obdobju. Najbolje jo je saditi na sončna mesta, prenese pa tudi rahlo senco. Dobro prenaša nizke temperature ter mestno in industrijsko okolje.

Podobna bolj znani vajgeli

Kolkvicija izvira iz Kitajske, in sicer z njenega osrednjega in vzhodnega dela. Pri nas jo sadimo kot okrasni grm, a ni tako pogosta. Marsikdo jo zamenja s podobno, a veliko bolj razširjeno vajgelo. Rastlina je zares čudovita, ko cveti, pred in po cvetenju pa ni opazna. Če imamo veliko prostora, jo lahko sadimo v skupini, zadostuje pa tudi en sam grm. Zanimiva je za prosto rastoče ali strižene visoke žive meje. Zelo cenjena je sorta Pink Cloud z velikimi in bujnimi skupinami rožnatih cvetov.

Rod z eno samo vrsto

Nega ni zahtevna: po cvetenju je treba porezati stare in odmrle poganjke. Kolkvicije nikoli ne režemo zgodaj spomladi, ker bomo odrezali bodoče cvetove. Vedno jo režemo po cvetenju. Vedno jo le razredčimo. Če jo bomo zanemarili, bo sčasoma cvetela le še na vrhovih in po obodu. Množimo jo poleti z neolesenelimi potaknjenci ali delitvijo.

Kolkvicija je rod z eno samo vrsto. Imenuje se po nemškem botaniku Richardu Kolkwitzu (1873–1957). Vrsto so odkrili zelo pozno. Angleški popotnik in zbiratelj rastlin jo je leta 1901 našel na Kitajskem in jo istega leta prinesel v Evropo. Na naši celini je prvič zacvetela devet let pozneje, leta 1923 pa so jo celo nagradili za svojo lepoto.

Pripravila: Marjeta Hrovatin