Prvi pomladni svetnik sv. Valentin (14. februar) »odpira ključe od korenin«, prvi pomladni dan pa je bilo nekdaj gregorjevo (12. marec), ko se »ptički ženijo«. Ko je veljal še stari julijanski koledar, je sv. Gregor zares godoval na prvi pomladni dan, zato so ga naši predniki pozdravili z različnimi šegami in navadami. Nekatere so se ohranile do danes.

K ženitvi se najbolj mudi kosu, zato na Dolenjskem pravijo, da »če je o svetem Gregorju breza zelena, so kosi godni že o svetem Juriju.« To je dan, ko so se začela spomladanska dela na »ta dolgih njivah« in se je dan začel vidno daljšati. Tega so se vsako leto razveselili rokodelci in obrtniki, ki so namesto ob medli svetlobi sveč in petrolejk znova lahko delali ob naravni svetlobi. To je bil zanje pravi praznik, zato je z njim povezanih veliko šeg in navad.

Plavajoče hišice s svečkami

Kroparski kovači so na gregorjevo odložili svoja kladiva in v sprevodu odšli »na tičjo vohcet«, v Tržiču pa so na predvečer godu sv. Gregorja tamkajšnji čevljarji ter drugi rokodelci in obrtniki razigrani »luč zanesli v vodo«. Takole opisuje šego etnolog Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev: »Že pred Gregorjevim so si pripravili za vodo kres. Šolarji in rokodelski vajenci pa so si oskrbeli starih brezovih metel, jih polili s smolo in ovili s slamo. Zvečer pred gregorjevim, ko se je stemnilo, se je staro in mlado zbralo na določenem kraju ob potoku. Zažgali so kres, zapalili metle in jih vrteli v krogih in osmicah, dokler niso začele dogorevati. Konce metel so potem še goreče pometali v vodo … Drugi so si naredili papirnate ladjice, vanje postavili po več kratkih sveč, jih prižgali in ladjice spustili po vodi. Ko so svečke dogorele, se je papirnata ladjica vžgala in goreča potonila. Spet drugi so v stare peharje naložili s smolo oblite oblance in jih spuščali po vodi, češ, naj voda odnese neprijetno delo pri slabi luči.«

Poleg spuščanja ognja oz. luči po vodi so v Tržiču kurili slamnat kres, po zraku pa vihteli »bakle iz starih, v smoli namočenih metel«, pogosto v obliki kroga ali ležeče osmice.

Nekdaj so pri tej šegi sodelovali predvsem odrasli, danes pa gregorčke simbolično spuščajo v reke in potoke otroci in tako ohranjajo spomin na ta večstoletni običaj, ki naznanja prihod pomladi. »Nekdaj so po vodi spuščali različne predmete, najpogosteje pa so bile to hišice in cerkvice, izdelane iz tršega papirja ali lepenke in postavljene na lesene deščice. Včasih so jih imenovali »čolnički« ali »hišice«, tudi »cambohe«. Hišice so imele izrezana okna, na katera so prelepili tanek rdeč ali rumen prosojen papir, da je skozenj prosevala svetloba sveče, ki je bila prižgana v njih. Po vodi so spuščali tudi druge predmete, kot so peharji in cokle, ki so jih napolnili z oblanci, cunjami in smolo, polnilo so zažgali in nato goreče spustili po vodi. Hišice so preprosto položili na vodno gladino, da so odplavale daleč od brega, drugi pa so jih imeli privezane na daljši vrvici, da jim ne bi ušle in potonile,« opisuje etnolog dr. Bojan Knific, avtor knjige Gregorjevo – ko gre luč v vodo in se prične pomlad, in kustos v Tržiškem muzeju. Med fanti je bilo v preteklosti čutiti tudi nekaj tekmovalnosti, saj so, kot pričajo viri, čevljarski vajenci, pomočniki in mojstri hišice drug drugega »merili z očmi« – ocenjevali.

LUČNA PEČENKA ALI LIHTPRATEL
Ob posebnih dneh in praznikih so si ljudje privoščili posebne jedi, ki jih na vsakdanjem jedilniku ni bilo. »Čeprav gregorjevo ni bilo praznik, je bil to vendarle dan, ki so se ga ljudje veselili tudi zaradi posebne hrane. V Tržiču so ga končali z večerjo, pri kateri kljub postnemu obdobju ni smelo manjkati mesa. Pojedino, ki so si jo privoščili po koncu spuščanja gregorčkov, so imenovali »lihtpratel« ali »lučna pečenka«, ki je še posebno teknila mladim fantom, vajencem,« opisuje v knjigi Knific.

Največja zbirka gregorčkov

Zanimivo je, da korenine spuščanja gregorčkov niso povezane s samim svetnikom, temveč s prehodom iz zime v pomlad. Vedno pa se je praznovanje začelo na večer pred godom svetnika, saj se je nekdaj nov dan začel z večerom in ne šele ob polnoči. Zato je bila noč pravi čas za razne obrede.

Tradicija praznovanja gregorjevega je v Sloveniji najmočnejša v Tržiču, Kropi, Kamni Gorici in Železnikih, praznovali pa so tudi drugod na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ribnici. Skupna točka omenjenih krajev je močna navezanost na obrti, v večini od njih se je tradicija spuščanja gregorčkov ohranila in preoblikovala v prireditev, pri kateri sodelujejo predvsem otroci, starši in drugi pa so le gledalci. »Ljudje prihajajo, da bi počastili spomin na čas, ko ljudje še niso poznali električne razsvetljave, ali zgolj prijetno preživeli popoldne in večer v okolju, kjer se dediščina prepleta s sodobnostjo,« pravi največji raziskovalec te šege pri nas.

Za plavajoče in osvetljene hiške se je prijelo ime »gregorček« že v zadnji tretjini 20. stoletja, prvič pa je bilo to poimenovanje zapisano leta 1942 v Slovenčevem koledarju. »Največjo zbirko gregorčkov hrani Tržiški muzej, nastajati pa je začela ob koncu osemdesetih let 20. stoletja. V zbirki je več kot 100 gregorčkov, ki so jih v različnih obdobjih in z različnim namenom izdelali otroci in odrasli – pretežno iz Tržiča in okolice, a tudi od drugod. Muzej pa ne hrani zgolj predmetov, ki so bili narejeni, da bi jih za gregorjevo spustili po vodi, temveč tudi druge predmete, natančno izdelane makete tržiških hiš, ki so jih za gregorjevo ustvarjali z namenom razvijanja rokodelskega znanja,« pove naš sogovornik. Delček te zbirke je na ogled tudi v spletni razstavi Tržiškega muzeja: https://trziskimuzej.si/gregorjevo/.