»V 150-letni zgodovini zadružništva na Slovenskem smo zadružniki in zadružnice dokazali, da je to pravi poslovni model za slovensko podeželje. Zadružništvo se je vedno znalo prilagajati vsem spremembam, preživeti mnoge pretrese in prebroditi vse krize. Še naprej moramo stremeti k razvoju zadružnega sistema in ga posodabljati, hkrati pa krepiti konkurenčnost in poslovno učinkovitost na neusmiljenem globalnem trgu,« trdno verjame predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič, ki krovno organizacijo slovenskih zadrug vodi v obdobju, ko se krize vrstijo druga za drugo.

Smo sredi najburnejšega dogajanja v kmetijstvu, ko se mirni protesti evropskih kmetov v nekaterih državah že stopnjujejo v nasilje. Pričakujete resnejša pogajanja z vrhom EU in slovenskih kmetov z našo vlado?
Slovenija je bila med prvimi državami v Evropi, ki je organizirala protest kmetov. Sam sem zagovornik mirnih protestov brez izgredov. Pomembni sta sporočilnost zahtev in argumentiranje zahtevanega. Želim si, da bi vsaka vlada, ne samo sedanja, prepoznala resnično vlogo kmeta v naši družbi in naredila vse, da bo kmet lahko opravljal svojo prvotno vlogo – prideloval hrano. Vsaka vlada se mora vprašati, kakšna bo naša prihodnost čez 5, 10, 30 let brez kmeta. Bomo še imeli slikovito in poseljeno podeželje? Bomo Slovenci še lahko jedli kakovostnejšo, bolj svežo in pestrejšo lokalno pridelano in predelano hrano? Bomo imeli zagotovljeno hrano tudi v času zdravstvenih, geopolitičnih kriz in prekinjenih dobavnih poti? Če si to želimo, potem je nujno, da politični odločevalci proteste kmetov ne razumejo kot grožnjo, temveč kot izraz ekonomske in eksistencialne stiske ter stiske zaradi poplave novih okoljskih zahtev, ki so praviloma tako na evropskem kot nacionalnem nivoju sprejete brez presoje vplivov na pridelavo hrane, na ekonomsko in socialno varnost kmečkih družin in dostikrat tudi ne dosežejo okoljskih ciljev. Po jesenskem zastoju se pogajanja nadaljujejo z večjo dinamiko, vendar izgubljenega časa ne moremo nadoknaditi. Veliko je ostalo odprtih zadev iz protesta 25. aprila, nekaj pa se je uredilo ali vsaj premaknilo; na primer odprava režima Natura 2000, izvzetja pri območjih OOTT, pozitivni premiki pri masnih bilancah …
Pritiski na evropske kmete so vedno hujši, znašli so se v brezizhodnem položaju, kamor jih je pahnila tudi nova skupna kmetijska politika z nepremišljenimi in slabo načrtovanimi okoljskimi ukrepi oz. zelenim prehodom.

Za slovenske kmete je bilo najbolj šokantno spoznanje, da je država v Bruselj poslala predlog strateškega načrta, ki ga vsi deležniki nismo potrdili oz. nismo bili seznanjeni z zadnjo različico, v kateri so (bili) opredeljeni celo obvezni režimi ter pogoji, ki onemogočajo normalne tehnologije pridelave. In še bi lahko našteval. Namesto da bi kot država oblikovali ukrepe, ki bi bili sprejemljivi za slovenskega kmeta in bi hkrati z njimi izpolnjevali tudi zastavljene okoljske cilje, se je pokazalo, da ti ukrepi onemogočajo pridelavo hrane in ogrožajo obstoj sedanjih in prihodnjih generacij kmečkih družin.

»Kmetje so bili vedno pridelovalci hrane in hkrati varuhi okolja.«

Kdo je potem zatajil?
Veliko pomanjkljivosti strateškega načrta bi lahko odpravili z boljšo formalno in pisno komunikacijo med institucijami ter sledljivostjo sprememb v posameznih verzijah dokumentov. Tako mi kot ostala EU je sledila navodilom Komisije in odgovor kmetov je v zadnjem času jasno viden na cestah Evrope. Toda po toči zvoniti je prepozno. Zdaj moramo ustrezno predlagati, bolje rečeno zahtevati kakovostne spremembe obstoječega strateškega načrta in se takoj ozreti v prihodnost, da nas naslednje programsko obdobje po letu 2027 ne bo ujelo nepripravljene.

Čeprav govorimo o digitalizaciji v kmetijstvu, smo pri zbiranju podatkov, ki bi bili podlaga za učinkovit SN, šibki. Kmetijstvo pa je vendarle dejavnost, ki jo lahko dolgoročno načrtujemo le na podlagi konkretnih podatkov.

Glede na pogostost in podrobnost poročanja kmetij in ostalih deležnikov v kmetijstvu bi pričakoval, da so vsi ključni podatki zajeti, primerno strukturirani in dostopni. Toda žal ni tako. Imamo težave z bazami podatkov, ki so pomanjkljive, med seboj niso povezane, podatki niso izmenljivi s tistimi, ki jih prispevajo, in njihovimi organizacijami. Centralni register govedi VOLOS: sami pravijo, da že 20 let ni bil prenovljen, v njem pa manjka ključni podatek – količina. To je nujno, če želimo masne bilance pripeljati do konca. MKGP je prejelo sredstva za prenovo baz podatkov, okoli 20 milijonov evrov, zato lahko upravičeno pričakujemo, da se bomo za nov SN začeli pripravljati dosti prej in bomo imeli podatke dostopne v pravilnih oblikah vsi ključni deležniki.

»Ko kmeta več ne bo, boste praznih ust zrli in molili v nebo,« opozarjajo protestniki. Se res ne zavedamo, kako strateška dobrina je domača pridelava – samooskrba za državo, ki pa je brez kmeta ni?
Na deklarativni ravni se velikokrat govori, da je hrana strateška dobrina, kot so to zdravstvo, energetika in telekomunikacije. Ko pa je treba preiti od besed k dejanjem, pa tega res ni čutiti. Vemo, da imamo nizko stopnjo samooskrbe pri rastlinski pridelavi in prašičereji, toda konkretnega sektorskega sestanka, na katerem bi izdelali načrt, kako ta delež povečati, še nismo imeli.

Ukrepe nam postavlja Evropa, mi pa bi morali usmerjati vse napore v to, da argumentirano dosežemo sprejemljivejše pogoje. Naj spomnim samo na uredbo o zmanjšanju rabe FFS, ki je predvidela pavšalno zmanjšanje porabe za vse članice EU za 50 %. Toda, če imamo državo, ki porabi 8 kg/ha FFS na leto, in na drugi strani državo, ki porabi 2 kg/ha FSS, ne moremo pavšalno določiti enakega zmanjšanja za obe. S tem bi le povečali razkorak pri konkurenčnosti in pridelavi hrane med državami. Toda papir prenese vse. Ne glede na to uredbo je Slovenija v zadnjih 10 do 15 letih zmanjšala porabo FFS za 40 %.

Administrativno postavljanje ukrepov na ravni EU, ki ne temelji na presoji vplivov, temveč ideologiji, ima lahko tako na ravni EU, posameznih držav kot posameznih kmetij nepopravljive posledice s stališča prehranske suverenosti ter ekonomske in socialne varnosti.

»Sami se moramo dogovoriti, kaj želimo doseči v kmetijstvu in hkrati vkomponirati okoljsko komponento. Oceno o stanju okolja pa mora pripraviti neodvisna institucija, ki bo podala realno oceno, in ne nevladne organizacije, ki so pri ocenjevanju pristranske, saj slabša ocena pomeni več evropskih sredstev zanje za izboljšanje stanja.«

Ste tudi predsednik Sveta za kmetijstvo in podeželje. Kakšna bi morala biti naša dolgoročna strategija kmetijstva in živilstva, da bi lahko govorili o prehranski suverenosti?
Na osnovi celovitega pregleda stanja bi se morali deležniki v verigi z odločevalci usesti in postaviti cilje ter te zasledovati ne glede na sestavo vlade. Obstoj podeželja, ki nam bo pridelovalo hrano, je preveč pomemben, da bi se politika krojila glede na mnenja posameznih struj, včasih tudi s skrajnimi pogledi.
Smo pred resnimi izzivi, da bomo ohranili samooskrbo tudi tam, kjer jo že imamo. Že leta in leta se vrtimo v začaranem krogu in stagnaciji zelenjadarstva, sadjarstva in prašičjereje, ker nismo znali s preprostimi in učinkovitimi ukrepi ob pravem času dati ljudem pravo spodbudo. Te deficitarne panoge zaradi slabših naravnih danosti težje dosegajo učinkovitost, zato nujno rabijo boljšo podporo v okviru razpisov in subvencij … Dolgoročna strategija kmetijstva in živilstva mora temeljiti na potencialu po posameznih kmetijskih sektorjih in verigah, ki temeljijo na domači surovini.

Kako lahko ob vsem tem kmetije okrepijo stabilnost med krizo, če vemo, da je slovenska kmetija v povprečju petkrat manjša od kmetije v EU, več kot 80% naših kmetij pa je na območjih z omejenimi dejavniki. Kako jim lahko ZZS in zadruge pomagajo prebroditi to težko obdobje?
Pomagamo lahko z nenehnim bojem in stalnimi pritiski na odločevalce, da dosežemo take spremembe zakonodaje, ukrepov in razpisov, ki bodo dosegle cilj – ohranitev družinskih kmetij v OMD. To so bile in bodo ostale temelj slovenskega kmetijstva, čeprav so prav te najbolj ogrožene. Zadruge so edine, ki ostajajo in vztrajajo na podeželju kot ključen partner kmečkega prebivalstva in ravno za obstoj naših manjših in srednjih kmetij je ključno stabilno in razvito zadružno delovanje.

Zadružna zveza Slovenije pa je izjemno vključena tudi v optimizacijo delovanja in poslovanja zadrug. Strokovno in pravno pomoč jim nudimo pri manjših in velikih preoblikovanjih znotraj posamezne zadruge. Imamo strokovno usposobljeno ekipo, ki celostno pristopi k temu. Zadruga se mora razvijati in nadgrajevati svoj poslovni model, da bo sposobna preživeti na globalnem trgu, da bo učinkovitejša in zato boljši partner svojemu članu – kmetu.

Kakšno prihodnost ima zadružništvo kot poslovni model v 100% lasti in upravljanju kmetov?
Zadružništvo je preživelo tudi v neprimerno težjih časih, res pa je, da morda v zadnjih letih nismo napredovali toliko, kot bi želeli. Razlog za to so seveda krize, ki se vrstijo druga za drugo: od koronske do ukrajinske in zdaj zelenega prehoda.

Poleg izboljšanja trgovinske infrastrukture zadrug je nujno treba okrepiti tudi živilskopredelovalno infrastrukturo zadrug. Zakaj se to ni zgodilo? Ker ni bilo dovolj finančne spodbude za to. Imeti majhen živilskopredelovalni obrat, izpolnjevati vse standarde in biti hkrati ekonomsko učinkovit je izredno težavno. Zadruge pokrivajo tretjino živilskopredelovalne industrije, kar mora razumeti tudi kmetijsko ministrstvo in podpreti kolektivne naložbe ne le pri pridelavi, temveč tudi pri predelavi. Če ima zadruga svoj živilskopredelovalni obrat, to pomeni, da je kmet še korak višje v agroživilski verigi. Če tudi v prihodnje tega odločevalci ne bodo razumeli, lahko izgubimo pomemben steber živilskopredelovalne industrije, ki je vezan zgolj na predelavo slovenske surovine. Imamo tudi že nekaj dobrih in uspešnih primerov sodelovanja in povezovanja zadrug v razpisih za kolektivne naložbe.

So zadruge dovolj uspešne pri črpanju evropskih sredstev?
Nekatere zadruge so pri tem zelo uspešne, ZZS pa jim pri tem lahko pomaga, jih spodbuja in razvija. Tako kot velika podjetja morajo imeti tudi zadruge v »predalu« vedno pripravljen naslednji projekt. Zato je pomembno stabilno poslovanje, da lahko dosti prej načrtujemo projekte in le čakamo na prave razmere na trgu in priložnosti, da nove poslovne zgodbe stečejo. Nenehno moramo razmišljati o razvoju in čakati na pravi trenutek. Vse velike korporacije razvijajo svoje strategije na tak način. Temu moramo slediti tudi zadruge, da razvoj ne obstane. Nekatere zadruge so že zdaj odlične, druge rabijo še malo spodbude. ZZS jim pri tem ponuja strokovno pomoč in podporo.

Kako se ZZS in zadruge odzivajo na različne potrebe in interese svojih članov?
Zadruge po večini pri nas niso specializirane, kar je odgovor na pisano kmetijstvo tistega okolja. Seveda moramo v zadrugah najti kakovostne dobavitelje, da prek trgovin zadostimo različnim potrebam kmetij, in na drugi strani dobre zanesljive kupce pridelkov kmetij. Nujna je močna prodajna mreža oz. stabilna prodaja ter učinkovito upravljanje s tveganji, da se kmetu nič slabega ne zgodi. Zadruga mora vedno varovati kmeta. Če kmet sam stopi na trg – tuj ali domač – lahko naleti tudi na poslovne modele, ki niso zakoniti, ali nepoštene prakse. Zadruga pa mora imeti vzpostavljen sistem preverjanja kupca in dobavitelja, da kmet vedno dobi plačilo.

So mladi tisti, ki bodo naredili ta premik, preboj?
Mladi so zelo hitri, razgledani in izobraženi. Toda, če ne bodo zelo hitro zaznali podpore ali vzdrževanja neke tradicionalne oblike kmetovanja v OMD ali hribovitem svetu ali podpore inovativnim tehnologijam, bodo raje šli na stabilno in bolje plačano delovno mesto. Primerne delovne sile na trgu manjka, mladi s kmetij pa so vedno bili zelo iskani delavci, saj so stabilni in imajo delovne navade. Nujno je, da se še v večji meri začnejo vključevati v zadruge in seveda tudi v organe upravljanja in nadzora.

Mladi niso toliko čustveno navezani na kmetijo, temveč jo gledajo z ekonomskega vidika. Kako lahko dosežemo pravičnejšo delitev zaslužka v prehranski verigi? Kmet je prvi člen v tej verigi, a zadnji pri zaslužku …

Dobiček s konca verige – trgovine – mora priti tudi na začetek, h kmetu. Kmet si želi samo pošteno ceno za svoje pridelke in izdelke, saj ne želi biti odvisen od podpor in subvencij. Kmet želi biti pravično plačan in spoštovan. Kaj smo že naredili na tem področju in kaj še želimo izboljšati? Eden od ukrepov so masne bilance. V Sloveniji imamo centralni register govedi – Volos, ki omogoča popoln nadzor nad živalmi v hlevu in v klavnici, ko pa meso pride do trgovca, se sledljivost izgubi. Z novim sistemom, ki smo ga lani dogovorili vsi v verigi, od kmeta pa do trgovca, bi radi dosegli sodoben digitalni sistem spremljanja masnih tokov od hleva, mesnopredelovalne industrije do trgovine. Naslednji korak je stabilizirati pridelavo in za dogovorjene količine zagotoviti dogovorjeno odkupno ceno oz. model izračuna cene. Kmet mora vedeti, po kakšni ceni bo prodal večino svojega pridelka, razliko v količini pa bo lahko prodal na prostem trgu. Kmet točno ve, kakšne stroške je imel pri vzreji bika, ne ve pa, kakšna bo odkupna cena zanj na trgu. To je podobno, kot da delavec ne bi vedel, kakšno plačo bo dobil. Ker kmet tega ne ve, je prisiljen v hazard – ne ve, po kakšni ceni bo lahko prodajal »svoje delo«, udari ga globalni trg, poleg tega pa še vreme.

Izteka se vam štiriletni mandat. Ste zadovoljni z opravljenim delom?
Čeprav je bila želja nekatere stvari narediti hitreje in učinkoviteje, se zavedam, da sam ne morem biti generator sprememb. Zelo sem zadovoljen z ekipo na ZZS, še bolj pa s sodelovanjem z našimi članicami – zadrugami. Za nami je zahtevno obdobje, prepredeno s krizami. Z izredno strokovnostjo in borbenostjo smo glas kmetov, včasih smo slišani, včasih tudi ne.

Zadružne trgovine ostajajo edine na marginalnem področju – na podeželju, kjer je izredno težko biti poslovno učinkovit, kaj šele dobičkonosen. Zato menim, da so kolektivne naložbe eden ključnih prelomov, zato želimo nadaljevati pogovore o tem s kmetijskim ministrstvom. V zadnjem letu so bile zadruge uspešne pri črpanju sredstev za kolektivne naložbe, s podporo Slovenskega regionalnega razvojnega sklada pa smo omogočili vzpostavitev posebnega produkta za zadruge, ki so ga dobro koristile.
Naša prizadevanja pa morajo doseči tudi potrošnike, zato smo imeli tudi nekaj močnih kampanj, ki so jim sporočale, da je lokalno najboljše zanje. S tem je treba nadaljevati, da bodo kupci vedeli, kdo so tisti, ki pridelujejo najbolj kakovostno hrano – naše družinske kmetije.