Vsako pozno jesen ali že v zimskem času je dimnikar obiskal vsa gospodinjstva v vasi. »Jutri pridem ometat, da ne boš prej zakurila!« Gospodinje so ga bile vesele, kajti težko je kuriti, če dimnik ne potegne in dim pritiska nazaj ter zadimi vso kuhinjo. Včasih se je dimnikarju zakasnilo, ni prišel zjutraj, kot je obljubil. Gospodinja je čakala ob mrzlem štedilniku, ni bilo toplega zajtrka, in čas je bil, da bi pričela kuhati kosilo. Vse dopoldne je hodila ven gledat, če se je morda že prikazal izza ovinka. Njega pa od nikoder!

Bila je slabe volje. A če je zakurila – tedaj se je kar nenadoma pojavil na vratih. In spet ni bilo tisti dan nič z ometanjem dimnika. Kadar ga je pravočasno zagledala, se je brž prijela za najbližji ali edini gumb na jopi in to je pravi vzrok za srečo – zakaj se človek prime za gumb, ko zagleda dimnikarja! Po opravljenem delu se je usedel za mizo, izpil šilce žganja in napisal račun. Ves črn, le v rdeče obrobljenih očeh je imel nekaj beline in njegov prešeren nasmeh, ki je bil gospodinjam kljub dodatnemu čiščenju in stroških prijeten, nalezljiv in všečen. Saj dimnikar vendar prinaša srečo – posebno potem, ko se iz dimnika spet močno pokadi.

»Raufenkirar«, kot so rekli, je prinesel še eno srečo! Iz svoje črne torbe je potegnil stenski koledar! Kaj zato, če so se na njem poznali vsi njegovi sajasti prstni odtisi. To je bil koledar za prihajajoče leto in na njem podoba črnega nasmejanega dimnikarja z lestvijo na rami, okroglim omelom in štiriperesno deteljico za črnim pokrivalom. Na tem koledarju so bila označena imena godujočih svetnikov, praznikov in kar je bilo še pomembneje – lunine mene. Novi koledar je dobil mesto na vratih dnevne sobe, hiše, vsem v vpogled. Proti koncu leta so bili na njem označeni pomembni datumi: kdaj so telico pripustili, kdaj kupili prašičke, kdaj so starega soseda pokopali … sejali žito, prodali krompir in še marsikaj!

Za božične praznike so dobili naročene Mohorjeve knjige, ki so še dišale po tisku in kjer je bil najpomembnejši – koledar! To je bila obsežna knjiga, polna raznih podatkov za tekoče leto in vseh nasvetov, ki naj bi jih kmet vedel glede gospodarstva. In bilo je branje za zimski čas! Veliko zanimivega tudi iz sveta in zgodovine, priporočila, nasveti, zanimivosti. Pa seveda Večernice; priljubljeno branje, povesti, življenje svetnikov … kakšna kuharska knjiga.

Zima je bila tedaj za marsikoga lep letni čas! Delo na polju je počivalo, vse se je dogajalo predvsem okrog ognjišča, hleva, krušne peči. Bile so koline, zasluženi počitek. Če je bilo vreme suho in zemlja ne preveč zmrznjena in je bila luna prava, je bilo sicer treba posekati drevje za prihodnje leto ali za prodajo. A kratki dnevi in dolgi večeri so bili primerni za prebiranje Večernic, Družine in Kmečkega glasa.

Nad mizo v »hiši« je bila le ena žarnica z belim porcelanastim krožnikom – lestencem, ki je odbijal medlo svetlobo navzdol, nad mizo – na stropu obešena na kavelj. Pozimi je gospodar to prenosno svetilko prenesel nad krušno peč, da je bilo dovolj svetlobe za branje. Bral je veliko, tudi na glas! To so bile večinoma kratke zgodbice iz Večernic, ki so jih otroci razumeli. Ali drugi zanimivi odlomki iz Mohorjevk. Nataknil si je očala in otročiči so v radovednem pričakovanju koj utihnili. Že takrat so se naučili poslušati, dasi jim ni prebiral pravljic. Za vedno so vzljubili lepo domačo pisano besedo.

Ko je mama poklicala k večerji – bile so slastne, v krušni peči zapečene domače krvavice – takrat je oče prinesel luč nazaj iznad peči in jo obesil na kavelj na stropu nad mizo. Vsi so že bili zbrani, čakajoč na dišečo večerjo in le še kratko molitev predtem. Tedaj je nenadoma nekaj močno počilo, se zabliskalo, razbilo, se razletelo naokrog in ostri drobci so frčali na vse strani! In nenadoma je nastala tema! In preplah, krik otrok! Oče je premalo previdno obesil lestenec, izmuznil se je kavlju in padel na sredo vročega pekača s krvavicami, ki ga je mama tik pred tem postavila na mizo. To je bila najbolj žalostna večerja neke zime, saj hrana ni bila uporabna niti za živali; v njej je bilo polno ostrih drobcev stekla in porcelana.

Koledarji – takšni in drugačni; mimo njihovega vrstnega reda dni, mesecev … stoletij se ne more nič spremeniti. V njih je zapisano, kar se je kadarkoli in kjerkoli dogajalo. Čas, ki je minil. Pomembni in manj pomembni dogodki. Zapisani spomini, morda skriti in pozabljeni, so zapis nekega časa.

Pri čiščenju stare podstrešne navlake, zaprašenih porumenelih papirjev, knjig, je Ema našla droben karo zvezek; oguljen, ves zbledel, obgrizen od moljev. V njem so bili s črnilom popisani listi, komaj še kaj berljivi. Bili so označeni z datumi – leto tisoč devetsto trideset in še nekaj čez:

‘Zjutraj sem šla k P. v žernado*. S Franco sva ves dan pleli korenje. Nekaj nama je še ostalo in bom šla še jutri. Bolijo me križ in kolena. Moram še pet dni odslužiti za drva.’ Za nekoga je bil v tistem času to najpomembnejši datum in podatek, ki si ga je bilo treba zapomniti, zapisati v koledar. Bilo je še več zabeleženih dogodkov in podatkov, vendar skoraj nečitljivih. Za vedno pozabljena preteklost in nepričakovano obujen čas, spomin za nekoga, ki ga že ni več med nami. Ter pomislek, kako so ljudje pred pičlimi sto leti živeli, se preživljali, pehali za vsakdan. ‘Sva pleli korenje’. Oja, se je plelo korenje, pa žito … in bolela niso samo križ in kolena, tudi roke so bile boleče, včasih ranjene do krvi, zanohtnice scufane od ostrega ječmenovega ali pšeničnega strnišča in trde grudaste zemlje. Ni več plevic! Za trenutek je Ema obudila spomin na tisti čas. To je bil čas ročnega obdelovanja zemlje. Od jutra do večera vsak dan; naporno je bilo.

Je sedaj kaj drugače?

»Prinesel sem koledar – razpored za prihodnji teden,« je rekel mojster vsak petek ob koncu dopoldanske izmene. Skupina delavcev v proizvodnji je takoj pristopila k oglasni deski, da so si ogledali razpored. Kdo, kdaj in s kom bo naslednji teden skupaj na delovnem mestu. Pri vsakem stroju sta bila dva delavca in po potrebi se je delalo na tri izmene.

Takrat je Ema z novim letom pričela novo službo, misleč, da bo bolje. Tudi ona je pristopila k oglasni deski. Ojoj, spet nočna izmena! Skupaj s sodelavko, ki je skoraj ni poznala. Prva nočna se je pričela že v nedeljo ob desetih zvečer. Tista nedelja je bila čisto pokvarjena zaradi misli na nočno izmeno. Namesto spat – v službo! Kako je dolga noč, ve samo tisti, ki je to doživel sam. Proti jutru se prične kriza, vrtoglavica, nezbranost, zaspanost, utrujenost, malodušje. Ko je končno jutro, in je komaj dosežena norma, je to šele prvi od petih nočnih šihtov. Res da kolena, križ in roke niso tako ožuljene, kot pri pletju korenja, ni pa nič manj naporno. Plevicam in delavcem v proizvodnji ni bilo nikoli lahko! Le koledar ima drugačno letnico.

Stenski koledar z nasmejanim dimnikarjem je hranil tudi nekatere intimne podatke. Mama, tete in odraščajoče hčerke v družini so si na njem označevale najbolj osebne podatke, rekli so jim – čas mesečnega perila. Samo drobna pikica, drugim družinskim članom tako rekoč neopazna, a zanje zelo pomembna. Tako so mame imele nehote vpogled o »tistih stvareh« svojih hčerk. A bognedaj, in dogajalo se je tudi to, da »pike« naslednje mesece ni bilo …! Tedaj je bil v družini alarm – ali sramota ali poroka v nekaj mesecih! Mama pri štiridesetih, že izmozgana od porodov, a še vedno v strahu pred zanositvijo, in še mladoletne hčerke, že dovolj odrasle, vendar premlade; zato je bil strah pred spočetjem ob nepravem času zelo velik. Niso poznale zaščite. Sedaj, ko je dovolj varne zaščite – je mnogokje spočetij, rojstev premalo!

Ko je Ema – po več kot štiridesetih letih – končala službo, je prišla do spoznanja, da se ji čas preveša v zadnje odštevanje. Delavski koledar je odložila na dno predala. Odtlej je imela več časa zase. Tudi za družino, kolikor ji jo je še ostalo. Posvetila se je naravi, opazovanju in čudenju drobnih stvari v njej, dogajanju in spreminjanju vsega živega in lepega. Tudi za številne drobne hobije in dejavnosti ter prostovoljstvo. In za branje, za kar ji je oče že v rani mladosti utrl pot. S tem pa možnosti do dosegljivih neštetih zanimivosti, modrosti, spoznanj in iluzij.

Že dolgo ji ni treba označevati »pikic« na koledarju! Namesto tega si vanj zapiše zanimive dogodke preživetega dne. Morda bo nekoč našel kdo njene zaprašene zapiske kje na podstrešju, se samo bežno nasmehnil … in jih vrgel v smetnjak.

Minka M. Likar