Lenčka se je zbudila v zgodnje decembrsko jutro. Na kredenci je tiktakala budilka, zunaj se je danilo. V štedilniku je živo prasketal ogenj. Mama je že prišla iz hleva, od dela pri živini.

»Pohiti Lenčka, da ne boš zamudila šole, danes moraš biti nekoliko prej tam. Dobro se boš morala obleči, precej mrzlo je zunaj.« Lenčka je nekoliko začutila mraz, ki je prihajal od okna. Zunaj je bilo pobeljeno od slane in ivja na drevju. Živo si je predstavljala, da bodo imeli danes v šoli »jelkovanje«, enega od najlepših dni v šolskem letu, ki so ga otroci pričakovali in se ga veselili že od jeseni naprej.

Na mah je postala budna in skoraj že v dogajanju. Tudi ona bo nastopila v programu in zaradi tega je čutila po celem telesu toploto.

»Topleje se obleci, danes je bolj mrzlo kot ostale dni!« Mama je prinesla debel, kosmat pulover in hlače, ki jih je njen brat že prerasel. »Mama, oblekico bi rada. Danes bom nastopala, » je skoraj nemočna zaprosila Lenčka. »Oblekico imaš zelo tanko, tudi plašček je tanek. Zeblo te bo. Prehladila se boš,« je mama v skrbi za Lenčko izbrala pulover in hlače.

Lenčka se je uklonila mamini odločitvi. Ni čutila mraza. Še malo prej se je videla s sošolci, kako bo pogumno in veselo povedala deklamacijo, ki jo je zanjo izbrala učiteljica, a sedaj ji ni bilo več lahko pri srcu. Mamo je imela rada in jo je skoraj vedno ubogala, a tokrat se ji je zaradi mamine izbire nagnetel cmok v grlu. Oblekla je hlače in pulover, potegnila čezenj plašček in bila nared za jelkovanje.

»Le pojdi, Lenčka, tudi jaz pridem za teboj, preden se bo začel program,« ji je obljubila mama. Tako se je Lenčka poslovila. Z grenkobo se je tistega zimskega jutra podala po bregu navzgor. Morala je paziti, da ji ni spodrsnilo. Jutro je bilo precej hladno, nekaj stopinj pod nič, a zdelo se ji je, da ji je v debelem puloverju prevroče. Zamrznjena in s srenom pokrita trava se ji je vdirala pod nogami. V lica je žarela, nekoliko od hoje navkreber, še bolj od pričakovanja, kaj ji bodo rekli sošolci. Ali bodo opazili, da ima fantovske hlače?

Otroci so ta dan nestrpno pričakovali, saj so prišla na plan vsa njihova pričakovanja in želje, od proslave do dedka Mraza, ki jih je takrat vedno obiskal. Otroški obrazi so žareli posebno tistim otrokom, ki jih je učiteljica že skoraj slab mesec prej izbrala in določila za sodelovanje pri jelkovanju. Ko je Lenčka dosegla vrh hriba, je s pogledom objela mogočno staro stavbo, katero je v jutranjih urah že obsijalo sonce. Lovila je sapo in v prsih jo je močno ogrelo. Pred njo je stala šola, hram »učenosti«, v kateri so se generacije osnovnošolcev seznanjale z abecedo, računanjem in spoznavanjem osnovnih znanj za nižje razrede. S pričakovanjem, ali bo katerega od učencev že našla na šolskem dvorišču, je zavila za vogal. Ujela je polglasno govorjenje, kar je pomenilo, da je nekdo že tam. Lenčka se je približala skupini deklet in poltiho pozdravila: »Zdravo.« Deklice so se obrnile proti njej in odzdravile. Polglasen smeh in šepet se je ustavil na njej. Deklica s kratkim volančastim krilom, belimi žabicami, ljubkimi škorenjčki in v plišastem, kosmatem plašču jo je premerila od pet do glave, nekaj
časa zadrževala pogled na njenih čevljih za odrasle, hlačah, potem pa se je s posmehljivim obrazom in zavijajočimi očmi obrnila nazaj k svojim sošolkam in prasnila v glasen smeh. Lenčka je povesila pogled. Prizadelo jo je. Bilo ji je težko in nerodno. Tudi ona si je želela, da bi imela takšne oblekice, kot so jih imele njene sošolke. Skoraj vedno je nosila ponošene obleke od starejših deklic iz sorodstva, včasih pa ji je mama za poletni čas sešila kaj preprostega. Ja, ampak glede lepih oblekic pa je bilo še nekoliko drugače. Lenčkina mama je delala na zemlji, skrbela je za dom in družino. Nekoč je poklicala Lenčko k sebi in ji rekla: »Otrok moj, jaz ti ne morem kupiti lepih oblek, kot jih imajo tvoje sošolke. Če bom šla služit v tujino, pa ti jih bom lahko. Kupila ti bom zelo lepe obleke.« Lenčka je vedela, kaj bi to pomenilo zanjo, če bi bila ves čas »brez mame«. Vrgla se je mami okrog vratu in ji proseče rekla: »Ne, mama! Rajši imam tebe!«

Tisto jutro so se v Lenčki med seboj prepletali neprijetni občutki in pričakovanje o jelkovanju, a je nekako hotela neprijetne občutke odriniti. Deklice, ki so nastopale v glasbeno-plesni točki, so bile v volančastih krilcih, belih majčkah in belih žabicah. Učilnica, v kateri so imeli vsi učenci jelkovanje, je bila praznično pripravljena. Mize in klopi so bile pospravljene v zadnji del učilnice, v prednjem delu pa je bil umetno narejen zastor, za katerim so se skrivali nastopajoči. Smrečici, prineseni iz gozda, sta dajali pravi videz jelkovanja. Vonj po smrekovih iglicah je lebdel v zraku in napolnjeval prostor. Oder je predstavljal zasneženi gozd. Bele snežinke, ki so bile kosi vate, so ustvarjale lepoto zimske narave. Posebej zase je bila novoletna smrečica, okrašena s svetlečimi papirji, v katere so bili zaviti beli bombončki, in snežinke, izrezane iz papirja. Iz visoke peči je žarela toplota, leseni pod ni bil noben dan v letu tako poriban in čist kot takrat.

Ob zvonjenju šolskega zvonca so se vsi učenci pomaknili v učilnico. Lenčka se je postavila med sošolce. Učenci so se razdelili. Tiste, ki so nastopali, je učiteljica poklicala k sebi. Dva je določila, da sta prinašala potrebne pripomočke za nastop, ostali pa so šli med gledalce. Sošolkina opazka je neprijetno obsedela na Lenčki. Začeli so prihajati starši, pretežno mame, ki so zasedle prazne stole. Tudi Lenčka je med njimi opazila svojo mamo. Učenci, ki so čakali na nastop, so postajali nemirni. Skupina deklet, ki je plesala, je stala sama zase. Lenčka se je nemirno prestopala in si v mislih ponavljala deklamacijo. Nastopajoči so bili za zastorom, dokler ni učiteljica dala znak, da se predstava začne. Učiteljica je pozdravila starše in povedala, da bo danes prišel dedek Mraz. Učenci so zapeli »Smrečica, oj smrečica«, temu je sledil kratek prizorček.

Tedaj je prišla na vrsto Lenčka. Nekoliko v zadregi je stopila pred občinstvo in se priklonila. Na sebi je čutila sošolkin pogled, s katerim se je srečala že na šolskem dvorišču. Bilo ji je nelagodno.

Predstavljala si je, da vsi strmijo vanjo in gledajo le njene hlače. Nato je začela govoriti. Najprej plaho, kot da se je njena beseda rodila nekje globoko, v globinah nje same in želi prodreti iz teme v svetlobo. Slišala je svoj glas, ki je prihajal na plan. Najprej tresoče, piskajoče, kot da išče svoje mesto v svetu. Potem je pritisk v Lenčkinem grlu popustil, besede so se umirile, kot da so našle med seboj ravnovesje in sozvočje. Lenčka ni nič več mislila na svoja oblačila, pač pa je sledila notranjemu občutku. Govorila je o veselju, toplini, snežinkah, o ljubezni, ki greje in objema vsako srce. Lenčka se je popolnoma sprostila. Čutila je, da so to njene besede, ki so se pravkar rodile za njo, za njene sošolke, za mamo, ki jo posluša, za učiteljico, in da iščejo prostor, da bi se naselile v srca. Ves strah, vsa negotovost sta popolnoma izginila. Lenčka ni več čutila nobenih ovir. Povedala je tako lepo in lahkotno, in ko je prišel konec deklamacije, si je želela, da bi še govorila …

Priklonila se je in zaslišala glasen aplavz. Ujela je nasmeh sošolke, ki pa je bil drugačen od prejšnjega … Lenčki je od sreče pelo srce. Videla je nasmejan obraz učiteljice, ki ji je zadovoljna prikimala, mame, ki je bila vedno ob njej, in obraze sošolcev, za katere se ji je zdelo, da se prav nič ne razlikujejo od nje.

Začela je verjeti v nov svet, ki ji je odprl obzorje do neskončnosti. Zaznala je, da obstaja še nek drugi svet, ki je lahkotnejši, ki izza obzorij prinaša nove podobe, premaguje zlo. Čutila je, da je sedaj ona del tega sveta. Kakor je ona spoznala to izkustvo, bi ga rada prinašala drugim …

Predstava se je počasi iztekla. Deklice so odplesale glasbeno točko, vmes je »igla« na gramofonski plošči preskočila in zmotila ritem plesa. Bilo je prisrčno, vsi so se zasmejali, a deklic to ni zmotilo. Sivi, stari dedek Mraz je prišel s polnim košem daril in obdaril vse otroke.

Na koncu je zmagala dobrota, ki se je tistega decembrskega dne posebej dotaknila Lenčkinega srca. Videla je le srečne obraze. Najbrž še posebej zato, ker je ona čutila tako.

Štefka Bohar