Tretja sveča na adventnem venčku predstavlja radost in veselje. Ob vsem dogajanju v svetu in navsezadnje tudi doma pa je verjetno za marsikoga težko dojemati simbol te svečke. Razlogi so različni, velikokrat tudi ekonomske narave, kajti marsikdo si ne more privoščiti radosti, ki nam jih ponuja veseli december. Ker je praznični mesec, ne želim biti preveč črnogleda, pa vendar bi rada izpostavila pomen odnosa kmetijske politike do nas kmetov, kajti danes si vzamem pravico, da govorim v imenu mladih.

Pred nekaj leti sem prevzela kmetijo od svojih staršev in takrat sem začela načrtovati svoje investicije. Kandidirali smo na razpis in bili tudi uspešni, pa kljub vsemu je investicija zahtevala tudi lastna sredstva, za kar sem najela dolgoročni kredit. Pri odobritvi kredita so pomemben dejavnik tudi neposredna plačila v kmetijstvu. Da, to so tista plačila, ki jih kmetje kar dobimo. Danes me ni sram povedati, da ta sredstva na kmetiji predstavljajo pomemben vir dohodka, ki pa je namenjen poplačilu kreditnih obrokov in pa nakupu repromateriala (odkupne cene imajo namreč realno gledano vedno nižjo vrednost). Ker so skozi leta plačila prihajala redno, in sicer decembra plačila za OMD, januarja neposredna plačila in pozneje še plačila KOPOP, smo obveznosti sprotno plačali. Letos pa presenečenje, kajti plačil še ni, obrok za kredit pa je. Zakaj ni plačil? Priznati moram, da so pogovori na banki o prestavitvi obroka zelo neprijetni in upam samo, da vas je čim manj, ki delite takšno izkušnjo, in več tistih, ki lahko podoživljate radost in veselje tretje adventne svečke.

Veliko se govori, da kmetje subvencije dobimo. Ja, dobimo, kot da je nekje nek dobrotnik, ki kmetom kar nekaj daje. Pa je res tako? Ali morda še sploh kdo ve, kaj so in zakaj so tako imenovane subvencije in zakaj jih kmetje prejemajo? Na kratko, za lažje razumevanje, bi temu lahko rekli tudi neke vrsta socialna pomoč, ki pomeni marsikateremu kmetu izravnavo vseh stroškov zaradi nizkih odkupnih cen na eni strani in visokih cen nabavnega materiala na drugi strani. Da se lažje razume, kmetje v EU bi težko preživeli, če tega ne bi bilo, oz. bi nas bilo bistveno manj. Verjetno bi bili že zdavnaj preseljeni v mesto in marsikje bi bilo podeželje bistveno drugačno. Seveda se je kmetijska politika z leti spreminjala in subvencije so spreminjale svoj pomen, ob vseh spremembah pa je v Sloveniji vedno bolj začelo prevladovati mišljenje, da je to nekaj, kar kmetje dobimo, zato ker pač dobimo in nam je zato lepo. Morda so tudi takšni primeri, kajti v Sloveniji še nismo zbrali poguma, da bi jasno znali povedati, kdo je kmet, in ko govorimo o subvencijah, se jih veliko poistoveti s tem, da so kmetje (vsaj na papirju).

Še vedno pa nimam odgovora, zakaj si naši politični voditelji jemljejo pravico, da nam krojijo usodo, kdaj nam bodo subvencije plačali. Zgleda, da tudi oni to dojemajo kot nekaj, kar kmetje dobimo in je prav vseeno kdaj. Sedaj, ko sem zapisala nekaj svojih misli, moram priznati, da mi je lažje, ampak časa radosti in veselja ni. Želim samo, da bi se kmetje postavili za sebe in znali povedati, da moramo biti za svoje delo PLAČANI in ne TLAČANI.

Kolumno pripravlja: ZSPM