Se vam zdi, da preveč delate in boste vsak čas »izgoreli«, pa še slabo spite, nimate časa zase in svoje hobije? Vas mladež sili v stalno norenje od ene do druge prostočasne aktivnosti, seveda njihove? Ste z eno nogo v tušu in z drugo na pedalu za plin, vas šefi sploh ne razumejo in celo mobingirajo, nekateri pa tarnate, da niti v penziji nimate prostega trenutka, saj vas otroci obremenjujejo z vnuki, ki jih je treba peljati k telovadbi, plesu, košarki, šahu, tenisu, tekate pa še od enega do drugega zdravnika, nabavljate, pospravljate in kuhate, predvsem za druge …? Iščete čudežne zvarke, meditirate, berete knjige z nasveti za dolgo in srečno življenje brez stresa? Če je z vami vsaj približno tako, obstaja rešitev. Povsem preprosta. Spoznajte nekatere, ki jih izgorelost redkeje doleti. Ker je njihovo življenje že tako posebno. Vredno velikega poklona.

Izgoreti je tako, kot bi umrl, le da živiš v posebnem svetu in se v pravega vračaš prav počasi.

Anonimus

Vedno se mi je zdelo, da veliko delam. Nikoli pa nisem razmišljala, da bom »izgorela«, saj vse to počnem neizmerno rada. Kot bi bilo delo en velik hobi. Ne sicer vedno, a treba je bilo zdržati, saj življenje prinaša tudi preizkušnje vseh vrst. Zgodaj je nujno pokukati iz »vatke«.

Zelo me je čudilo, ko sem prvič slišala za pojav izgorelosti. V zadnjih letih je žal postal celo precej »moden«. O njem govorijo, pišejo, modrujejo, ljudje iščejo pomoč, zapadajo v depresijo, hodijo k psihoterapevtom, ne vidijo »sonca« in lepot življenja, ostajajo mesece na bolniški. Pa sem začela razmišljati o sodobnosti, ki je to tegobo mnogih sedaj »privlekla « na plano. Zakaj včasih nismo govorili o izgorelih ljudeh? Jih res ni bilo, jih morda zgolj nismo prepoznali? Smo jim pripisovali kaj drugega?

Pravzaprav poznam »njo«, ki je ta pojav resnično doživela in zanj celo prejela usodno diagnozo. Telo je zdravo in dobro. Srečen zakon, vsaj tako navzven kaže, en otrok, daleč od plenic, dobra in redna služba, nikoli nadur, vsi popolnoma prosti vikendi, pa še živa, povsem »samooskrbna« starša, ki njej in družini vedno priskočita na pomoč. Ne prav redko. Brez bratov ali sester, v lastnem domu lepega blokovskega naselja, torej brez skrbi za gradnjo hiše in vzdrževanje okolice. Bolniška, tablete, sprehodi … Še manj stresa, ji pravijo. Ko se vrne na delovno mesto, dolg zgolj štiriurni delavnik. Vsi pazijo nanjo, da ne »izgori«. Pomika se proti pojavu menopavze. Kako bo šele tedaj? Izvem, da je bila v silnem stresu že na faksu. Perfekcionistka. Torej sedanje stanje le ni od uradniškega dela (brez vsake odgovornosti). Premišljujem, kje bi končala, če bi bila na vodilnem mestu s 100 podrejenimi, se ločevala, imela otroka s posebnimi potrebami, prodajala in kupovala nov dom, skrbela za bolna starša, kaj šele, če bi bila invalidka?

Ste kdaj pomislili, da pravzaprav vzgajamo generacijo »izgorelih«? Da nas vse bolj obkrožajo novice o uspešnih, lepih, mladih vplivnežih, bolje rečeno »influencerkah«, ki jih skoraj ne poznamo, ker niso naredile prav veliko, le da so začele objavljati selfije in nasvete vseh vrst, pa so že hudo slavne, prave »fatalke«. Morda je katero »izstrelil« tudi kak šov, a tudi ta je minil …, one pa so ostale. V primežu »tnala in nakovala«. Kaj bo z njimi, če in ko slava mine? In kaj s tistimi, ki jih vse preveč posnemajo, pa jim nikakor ne uspe? Zahteva se veliko, veliko več kot nekoč. Na čisto nov način. Redki se temu izognejo. Sanj o »rdečih preprogah« je absolutno preveč. Mediji so pri tem usodni. Ste kdaj spremljali vsak gib slavnega nevrokirurga; kaj je in pije, kakšno obleko si je kupil, kakšne kopalke nosi in na kakšni jahti se je poleti sončil? O mnogih »vplivnežih« vemo vse to in še veliko več. »Slava« je res nekaj »posebnega«. Imen čudodelnikov med zdravniki, ki so te dni pri nas opravili vrhunsko operacijo, ki je celo v svetu redkost, ne poznamo, beremo pa o vsakem gibu kakšne komaj polnoletne lepotičke in malo boljšega žogobrca. Če zna prva še vsaj malo peti, ji »preproga« ne uide. Tudi prav, a če pomislim na desetletja trdega študija zdravnikov in njihovo silno odgovornost, se vprašam: kdo bi moral biti zares slaven?

Kaj pa preostale mladenke?

Vidim jih tudi v parku; mlade mamice s prelepimi in dragimi vozički. V rokah nadvse pameten telefon, mali spijo, ko in če se zbudijo, namesto igračke zgolj ekrani. Pri letu že premikajo slikice …; tako »pametni« so, pravijo. Ko shodijo, tečaji in animacije. Prvi rojstni dnevi so kot nekoč »maturantski plesi«. Veliko povabljenih, catering ali najet lokal, kupi daril, slike na Facebooku. Sledijo tečaji vseh vrst in potovanja, tudi čez lužo. Slovenija ni zanimiva, morda zgolj Piran in promenada v Portorožu, pa še kak peklensko drag hotel. Pa jih imamo. Mlade snobe, ki jim ni dovolj tenis, le še golf v kakšnem tujem raju. Priplazijo se odvisnosti vseh vrst in dimenzij.

Le zakaj so odpadne vode v prestolnicipolne kokaina? Denarja zanj nimajo brezdomci, delavci na gradbiščih, v tovarnah, prodajalnah … »Zadetki« premožnih staršev, falirani študenti, silikonske dolgotrepalniške lepotičke, postavljavci »inštalacij« vseh vrst, kratkotrajni poslovneži, pa še kdo, ki ga naplavi želja po uspehu in slavi. Ti »izgorijo«, še preden povsem dozorijo. So morda želeli preveč, prehitro obogateti čez noč, niso kos nalogam, ki jih opravljajo? Stres se namreč pojavi prav tedaj, ko je zadana naloga prezahtevna, pretežka, nad nivojem znanja in obvladovanja.

Kaj bo z njimi jutri, če že danes »pregorevajo« in se dobesedno »sesuvajo«? Mamila, pomirjevala …? Negotova prihodnost.

Vzornice

A našla sem tudi drugačne. Neko soboto v oktobru, pisal se je 14., so prihajale od vsepovsod. Podeželske ženske iz društva Gabrovka pri Litiji. Povabile so me medse, da proslavimo 30-letnico njihovega društva. Bilo je ganljivo lepo. Za nekaj ur so zapustile domača ognjišča, na tisoče perjadi, desetine goved, njive in vrtove, okenske police, polne rož …

Med njimi je bila tudi letošnja zmagovalka izbora za mlado kmetico leta. Karmen. Ima jih točno 40, tri majhne otroke in kmetijo. Koliko dela, pomislim. Povsem zmede podatek, da je celo profesorica matematike in redno zaposlena. Kako, da ne »izgori«? Nasprotno, žari od sreče in veselja. Bi nam dala kak nasvet?

Spoznam prav tako zaposleno inženirko agronomije, mamo trem odraslim sinovom, doma kljub diplomi ostaja mož, več kot 40 glav govedi, tudi molznic, in 4400 puranov, pa velika hiša in hlev, njive in vrtovi. Prijazna in vesela, da živi na deželi, kjer pridelajo prav vse, kar potrebujejo. Žari, ko govori o svoji kmetiji in veliki družini. Vsi veliko, res veliko delajo. Tudi sinovi – študentje. Ni vikend spanja do ure in ne maminega zajtrka in kosila. Znajo si skuhati povsem sami. Delo in še enkrat delo. Učenje odgovornosti. Mnoge podeželske ženske so mi dale tisto soboto hudo misliti. Je izgorelost res posledica zgolj prevelikega dela? Ga te ženske morda nimajo dovolj? So med njimi tudi žrtve nasilja, celo izgorele, a jih nihče ne vidi in jim pomaga? Kdo bi vedel?

Kmalu zatem, 19. oktobra, pa sedim v dvorani lani, društva za osebe z gluhoslepoto, ki 22. oktobra obeležuje evropski dan te izjemno težke invalidnosti. Slovensko društvo letos praznuje 18-letnico. Njegovi člani in članice so gluhi in slepi hkrati. Si temo in tišino skupaj sploh lahko zamišljate? Kljub vpisu njihovega »jezika« v ustavo pred dvema letoma še vedno nimajo zagotovljenih vseh pravic, ki jim pripadajo. Se je res treba pri oblastnikih tako zelo boriti zanje? Od obljub in lepih besed ne morejo živeti. Občudujem njihovo veliko borko dr. Simono Gerenčer. Kaj bi brez nje, duše in motorja velikega boj za njihove pravice?

Globoko razmišljam in ugotavljam: vse je celo v »glavi«. Ti ljudje bi morali predavati na tečajih o depresiji in izgorelosti. Ker imajo kaj povedati o resničnih težavah vsakdana. Tudi delo v naravi bi marsikoga rešilo, pregnalo temne misli in veliko žalost. Zato, dragi preobremenjeni ljudje, za hip »izklopite« vaš prenatrpan
vsakdan, spoznajte »drugačne« in vsaj v mislih »stopite« v njihovo kožo. Morda pa vaša utrujenost res ni prevelika in vaše težave ne tako usodne? Morda?! Nikoli pa ni sramotno poiskati pomoč. Nikoli. Predvsem to storite pravočasno, kajti prag bolečine in silne izčrpanosti ni za vse enak. Res ne.

Vlasta Nussdorfer