Brezarjeva Dragica je bila najmlajša od treh deklet v družini. Radovedna in zvedava kot vsak petletnik! Bilo je dva dni pred božičem. Zunaj je mrzlo vleklo okrog vogalov in dekliču je bilo dolgčas, ker v dolgem dopoldnevu ni imela kaj početi. Starejši sestri sta bili v šoli, mama je imela polno dela s pripravo na praznike: čiščenje, peka, nasploh z gospodinjstvom v tem času.

»Mama, kdaj bova postavili jaslice? Jaz bi rada …«

»Malo potrpi, Dragica, vidiš, da imam danes še veliko dela,« jo je mama obzirno odrivala, ko jo je hčerka vztrajno vlekla za krilo in se ji motala pod nogami.

»Ampak ste obljubila! Pripraviti jih morava prej, preden se bo Ježušček rodil!« je mala vztrajala. Ja, otroku je bila obljubila, da bosta letos skupaj postavili jaslice in božič bo vsak čas tu.

»Saj imava suh mah že pripravljen pod pečjo, Dragica, tudi hlevček in vse ostalo je od lani shranjeno. Hitro bova imeli postavljeno. Jezušček se bo rodil šele čez dva dni. Kar pospravi svoje stvari na klopi in polici, da bo prostor. Prav?« Vendar je mami, Brezarjevi Anci, ta dan zmanjkalo časa za postavitev jaslic. Tolažila je deklico in sebe, da bo naslednji dan imela malo več časa.

Po večerji sta starejši dekleti šli kmalu spat, zjutraj je bilo treba zgodaj vstati za v šolo. Le Dragica ni bila utrujena.

»Mama, počakala bom na peči, da bomo skupaj z atom šli spat.« Najmlajša in malo razvajena je tokrat, izjemoma, mamo izprosila. Utrujeni Anci se res ni ljubilo prerekati z otrokom.

»Tudi midva z atom bova kmalu šla počivat, pa počakaj,« je privolila. Tiha noč je ležala nad zimsko pokrajino. Le veter je včasih zdivjal in pometal po zmrznjeni zemlji droben pršič, ki je vztrajno naletaval in ga odlagal po zatišnih kotih. Še preden so trdno zaspali, je na vhodna vrata nekdo glasno potrkal, pobutal.

»Anca, Anca! Jaz sem, Mariča, pote so me poslali, da prideš, kot si obljubila.« Anca se je prestrašila, a se hipoma zbrala in vstala, odprla okno kar v temi, da je mrzel zrak bušnil noter.

»Kaj praviš? A tebe so poslali …?« je bila še malo zmedena.

»Ja, tamlada bo rodila…! Pa mudi se, tako so mi naročili!« Bila je Jankova služkinja vsa zadihana, prestrašena, saj take poti še ni nikoli imela in celo ponoči! Hiše niso bile v strnjenem naselju in bila je mrzla temna noč.

Tedaj se je prebudila tudi Dragica, ki je napol v spanju slišala: rodila bo! Skočila je izpod odeje in zajokala.

»Mama, saj sem vam rekla, da morava danes postaviti jaslice! Kje bo Ježušček spal?!« Stala je prestrašena v »kurniku«, hlipala, vsa v strahu in v skrbeh. Anci je šlo skoraj na smeh, a ni bil čas zanj. Tudi njej je bilo tesno pri srcu. Obljubila je bila ta mladi sosedi, Jankovi Marjeti, da bo prišla k porodu njenega prvega otroka. Oh, da bi se vsaj nič ne zapletlo, je bila njena prva pobožna misel. Na vasi so vedno ženske, ki so imele izkušnje, pomagale drugim, mlajšim ženskam pri porodu, če ni bilo babice. Le-ta je bila, a predaleč, v trgu in cesta poledenela, ne bi mogla z motornim kolesom, kar je bila sicer novost, v takem vremenu do porodnice. Pa, kdo in kako bi jo šel pravočasno iskat?!

»Dragica, pomiri se, jutri ti vse razložim, sedajle res nimam časa,« je zaprla okno in med oblačenjem prigovarjala otroku. »Pojdi k atu v posteljo in zaspi. Vse bo dobro.« V atovem toplem objemu se je deklica umirila in zaspala.

Ženski sta ob medli svetlobi laterne hitrih korakov odšli v noč. Mladi gospodar, Jankov Matic, ju je nestrpno, z lučjo v roki, pričakal na dvorišču.

»Matic, zdaj te ne bomo potrebovale, a le bodi pripravljen, če bi slučajno bilo kaj narobe in bi moral s konjem v trg po babico.« Pohiteli so noter in zaprli vrata ostremu vetru.

Tašča Zina je bila zgoraj pri porodnici, da ta ni bila sama. Tudi ona je Anco težko čakala, kajti ni imela namena biti pri samem porodu zraven. Ona je rodila samo Matica, in rekla je, da bo v kuhinji in skrbela za dovolj tople vode. Tudi sicer se je najraje zadrževala v kuhinji, gospodinjila; tamlada je morala opravljati druga kmečka dela; v svinjaku, v hlevu, na polju … Matic je bil razburjen, nemiren; bilo mu je skoraj štirideset let in to bo njegov prvi potomec! Sprva se je motal po kuhinji, kar ni vedel, kaj bi počel. Nato se je le spravil na krušno peč, kjer naj bi počakal, da mu ženske povedo … Pa je spet vstal, hodil po hiši gor in dol, kadil in vsake toliko časa za tolažbo odprl stensko omarico …

Zgoraj, v cimru, je na zakonski postelji napol sedela Marjeta ali hodila gor in dol, in z zaupanjem med popadki poslušala pomirjujoče besede in nasvete izkušene Ance. Čas poroda se je hitro približeval. Anca je pripravila vse, kar je bilo potrebno in na dosegu, da bo po svojih močeh pomagala porodnici. Stare in nove rjuhe – veliko bo mokrote – pa odeje, in na mizi prostor za umivanje in zavijanje dojenčka, lavor, brisače, plenice … škarje.

Vendar ni šlo tako zlahka. Vse pogostejši popadki so porodnico, ki je tudi bila že v kristusovih letih, triintrideset jih je imela, močno izčrpali. Anca je sedela ob njej, jo bodrila, prigovarjala, hladila njeno vroče čelo z mokro mrzlo krpo in svetovala, kako naj si predvsem sama pomaga, da bo prišlo dete čim prej na svet.

Medtem je tašča v kuhinji čakala in nalagala na ogenj ter kar nekajkrat, ker je tako dolgo trajalo, malo zadremala sede na »kišti« za drva in ko se je predramila, je vstala, po tiho odšla gor po stopnicah in pred vrati prisluhnila, kaj se – če se že kaj – dogaja onstran vrat. Malo razočarana se je spet vrnila v svoj »kotiček«. Matica je v kasni noči tudi premagal spanec, bil je malo »otamš« od žganja, od čakanja in prijetne toplote peči.

In končno – oba sta sočasno rinila kvišku, kajti od zgoraj, iz cimra, sta zaslišala dolg prodiren krik – Zgodilo se je rojstvo!

Matic je kar zdrsnil s peči, tudi mama, tašča Zina je že stala med kuhinjskimi vrati.

»Zdaj pa je le! Hvala bogu!« se je pokrižala. »Malo še morava počakati, Matic; ko naju bo Anca poklicala …« Matic je samo na drobno mežikal, saj ni vedel, kako naj bi pristopil. Ubogal je mamo in nemirno obsedel na klopi ob peči.

Novorojenček je s krepkim jokom naznanil, da diha, da je ŽIV! Mlada mama je bila izmozgana, izčrpana in Anca ji je rekla, naj samo miruje, počaka, da ji poda umitega in povitega malega kričača k njej, k njenim prsim. Ko je bilo vse to postorjeno, je dete prinesla k njenemu prepotenemu zglavju.

»Marjeta, poljubi in blagoslovi svojega prvorojenca! Pritisni ga k prsim, daj mu, da te čuti, naj dobi, kar je njegova pravica! In naj vama bo v življenju dobro in Bog ga blagoslovi!« ga je pokrižala na čelu. V očeh obeh mater so se lesketale solze. Odmaknila je odejo, ji odpela gumbe na srajci ter drobno dete položila k njenim prsim ter spet toplo zadelala odejo. Nato si je vzravnala boleči hrbet, ajej, šele sedaj je začutila vso zatajeno celonočno skrb, utrujenost – in olajšanje.

»Moj Matiček, moj ljubi Matiček,« je zašepetala nova mama in strahoma stisnila k sebi drobno, še vso zgubano, krmežljavo, mežikajoče dete.

Matic in mati Zina sta se povzpela po stopnicah, trudeč se, da bi šla čimbolj po tiho. Novi oče je bil ves vznemirjen, pokleknil je k postelji, v zadržani hvaležnosti pobožal ženo s hrapavo dlanjo po premočenih, skuštranih laseh, a ni je poljubil v prisotnosti žensk.

»Je bilo hudo, Marjeta?« je nerodno zašepetal. Utrujeno se mu je nasmehnila ter malo odmaknila odejo.
»Najin Matiček, glej, naš Matiček,« se je takoj popravila, ko se je srečala s taščinim pogledom. Matic je ostal odprtih ust od začudenja, kajti tako majhnega človeškega bitjeca ni videl še nikoli! »Daj mu svoj blagoslov,« je šepnila Marjeta. Nalahno je s tresočo roko pokrižal detece na čelu; njen hvaležni pogled je povedal vse.

»Anca, pojdiva midve dol, čaj sem skuhala in kaj boš prigriznila, utrujena si in boglonaj, res boglonaj, da si prišla …« je bila Zina nekako uvidevna, predvsem pokroviteljska. A še preden sta jih pustili same, se je tašča ustavila med vrati: »Danes te bom pustila počivati, Marjeta, potem pa boš šla opravljati svoje delo. Skuhala ti bom, kar boš hotela, delati pa boš koj šla, tudi jaz sem morala iti koj, pa ti boš tudi šla koj,« je tašča odločno pokimala sama sebi ter s pogledom v snaho. A tudi na veliko presenečenje Matica in Ance!
»Mati Zina, sedaj jih pustite, no, da se malo spočijejo,« je bila Anca takoj uvidevna. »Saj je vendar zima …!« Šli sta dol, v kuhinjo. Čaj na štedilniku je bil čisto postan, še topel.

»Ampak, najprej bova izpili malo mojega bezgovega likerja! Ti si si ga zaslužila – jaz pa tudi … pa … Boglonaj, res, boglonaj, da si prišla! Me je kar skrbelo, ko tako dolgo ni bilo nič,« je tašča gostobesedila. Zapekla jo je vest in bolje bi bilo, da bi bila tiste besede o delu prihranila za drugič. Saj bo še dosti priložnosti.

Brezarjeva Anca je utrujena drobila korake po zasneženi poti proti domu. Ovratnik si je visoko privihala, mrazilo jo je. Kovinsko moder odtenek noči in novozapadlega snega se je tam proti vzhodu že srebrnkasto svetlil. Tudi jutro se je rojevalo! Mrzlo zimsko jutro; kot že tolikokrat doslej! A to je bilo čisto drugačno, posebno! Bila je umirjena. Nič ne bo legla v posteljo, skoraj se dani, saj ne bi mogla zaspati. Postorila bo vse in potem bosta z malo Dragico postavili jaslice. Njenega »Ježuščka« bodo položili v male jasli šele pod noč, ko bo v cerkvi zazvonilo in bodo vsi skupaj – z blagoslovljeno vodo, žarečim ogljem s kadilom in veselim delom rožnega venca – odšli okrog hiše.

Potem si bodo skupaj pripravili praznično večerjo ter tako spet pričakali svoj najlepši praznik: BOŽIČ – novo ROJSTVO!

Minka M. Likar