Ob božiču oživijo mnoge tradicije. Med njimi imajo posebno mesto jaslice, ki so mnogo več kot le figuralna upodobitev svetega trenutka skromnega Jezusovega rojstva in njegove povezanosti z vsakdanjim življenjem človeka. Jaslice nam dajo občutek miru, topline in globljega doživljanja božiča, v naše domove prinašajo vznemirljivo pričakovanje svetega večera.

V želji, da bi božič približal ljudem, je Sveti Frančišek že leta 1223 v mestu Greccio izdelal posebno prizorišče, ki je prikazovalo rojstvo svetega deteta. Njegova zamisel se je zelo hitro razširila po Evropi, prav posebne jaslice pa so si domislili na Poljskem. Tam so menihi v samostanskih cerkvah postavljali premikajoče jaslice, vanje pa dodajali tudi vsakdanje like in predmete. Njihove dramske uprizoritve Jezusovega rojstva so bile pravi spektakli, ki so zaradi aktualnega družbenega dogajanja ter komičnih in satiričnih motivov privabljale množice gledalcev. Poljski škofje in cerkvene oblasti nad njimi niso bili navdušeni, zato so se z »živimi« jaslicami v 18. stoletju preselili na ulice, v gostilne ali zasebne domove. Kljub številnim preobrazbam so se v nekoliko drugačni podobi jaslice ohranile do danes.

Navdih iz arhitekture, življenja in legend

Zares svojevrstna kulturna tradicija jasličarstva se je razvila v drugi polovici 19. stoletja na jugu Poljske v prikupni dolini pod Karpati na obalah reke Visle – v Krakovu. Takrat so se začele jaslice, ki so jih izdelovali v Krakovu, vidno razlikovati od preostalih poljskih mest in vasi.

Krakovske jaslice so zares nekaj posebnega. Prav nič niso podo bne jaslicam, kot jih poznamo pri nas. Imenujejo se »šopke« (poljsko szopka), kar v prevodu pomeni hlevček, drvarnica. Opisali bi jih lahko kot pomanjšane katedrale oz. sloke in bogato okrašene skulpture z visokimi stolpi, v središču katerih je upodobljeno Jezusovo rojstvo in Sveta družina. Krakovske jaslice so nenavadne tudi zato, ker njihovi izdelovalci vanje vpletejo znane in pomembne osebnosti iz poljske zgodovine, pa tudi prizore in junake iz bogatega ljudskega izročila in krakovskih legend.

Prvi so jih začeli izdelovati zidarji, tesarji in drugi obrtniki iz vasi okoli mesta, ki so pozimi ostali brez dela, s tem pa tudi brez dohodka. Ker niso mogli opravljati svojega dela, so ob prostem času začeli ustvarjati majhne zgradbe, ki so jih lahko prodajali na lokalnih tržnicah, večje premične jaslice pa so postale kulisa za lutkovne predstave, s katerimi so nastopali po krajih in vaseh, navada pa se je hitro razširila v koledovanje. S svojimi nastopi in prodajo »šopk« so kaj malega zaslužili.

Razvila sta se dva tipa krakovskih jaslic: majhne jaslice s statičnimi figuricami za prodajo in večje jaslice z lutkami, ki so bile namenjene dramskim uprizoritvam Jezusovega rojstva na krakovskih ulicah in trgih.

»Šopke« so nekdaj izdelovali iz lepenke in mehkejših vrst lesa, dodali so jim pisano okrasje in figure. Njihovi izdelovalci so navdih zanje našli v resničnih zgradbah in arhitekturnih znamenitostih kraja, kot sta največja krakovska cerkev – Marijina bazilika in znameniti grad Wawel s katedralo sv. Stanislava in Vaclava znotraj mogočnega grajskega obzidja. Zato imajo »šopke« vsaj en stolp oz. zvonik, visoke pa so vsaj pol metra. Današnji izdelovalci uporabljajo raznovrsten material: les, lepenko in stiropor, kositrne folije, okrasne papirje in druge svetleče materiale, kar jim daje sijaj in barvitost. Krakovske jaslice se lesketajo v številnih barvah, med katerimi prevladuje rdeča barva gotskih zidakov krakovskih stavb. Pogosta lika krakovskih jaslic sta tudi poljska zastava in beli orel, ki ga najdemo tudi v grbu mesta Krakov.

V krakovskih jaslicah se zrcalijo in prepletajo poljska zgodovina, arhitekturne značilnosti mesta, mnoge legende, navade naroda in njegove posebnosti, predvsem pa pomen, ki so ga imele jaslice med Krakovčani v različnih zgodovinskih obdobjih.

Tekmovanje jasličarjev

V 19. stoletju je bila v Krakovu navada, da izdelovalci nosijo svoje »šopke« od hiše do hiše in prepevajo božične pesmi. Priljubljenost »šopk« se je močno razširila in na krakovskem Glavnem trgu so se v prazničnem času začele zbirati gledališke skupine iz različnih krajev in prirejale lutkovne predstave. Z zanimanjem so si jih ogledale premožnejše družine, umetnikom pa so se zahvalile tudi tako, da so jih povabile na praznično pogostitev. Ta navada je po prvi svetovni vojni zamrla, nato pa znova oživela leta 1937, ko so krakovske mestne oblasti na pobudo tedanjega direktorja Zgodovinskega muzeja mesta Krakova začele prirejati tekmovanje, na njem pa izbrale najlepše jaslice – »šopke«. S tem se je tradicija izdelovanja jaslic znova razširila med ljudmi.

Poleg sejemskega dogajanja si božični in adventni čas na Glavnem trgu v Krakovu ni mogoče zamisliti brez jaslic. Izbor najlepših jaslic je bil letos že enainosemdesetič. Tekmovanje prirejajo vsako leto, le med drugo svetovno vojno so krakovske jaslice razstavili v kleteh in zakloniščih namesto na Glavnem trgu. Toda tradicija izdelovanja barvitih jaslic se je med ljudmi ohranila kljub skoraj polstoletni komunistični vladavini. Pravo priznanje vsem mojstrom, izdelovalcem krakovskih jaslic je prineslo leto 2018, ko so bile krakovske jaslice uvrščene na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Vsako leto na tekmovanju sodelujejo rokodelci, rezbarji, mizarji, pa tudi ljubiteljski umetniki ter otroci in mladostniki. Ti več mesecev ustvarjajo svojo »šopko«, ki posnema bogato arhitekturo mesta, hkrati pa vpletejo vanjo tudi svojo domišljijo. Svoje umetnine razstavijo prvi četrtek v decembru na najbolj obiskanem kotičku krakovskega Glavnega trga – pod kipom Adama Mickiewicza, največjega poljskega pisatelja iz romantičnega obdobja 19. stoletja. »Šopke« privabljajo številne obiskovalce, ki z zanimanjem občudujejo domiselnost izdelovalcev in strast, s katero v njih prepletejo verske in posvetne, vzvišene in igrive, lokalne in univerzalne, sodobne in brezčasne motive.

Izdelovanje jaslic je tudi na Poljskem tradicija in hkrati obred, ob katerem se družina še tesneje poveže, figure iz jaslic in znanje o jasličarstvu pa se, tako kot pri nas, v mnogih družinah prenašajo iz roda v rod. Jaslice so univerzalne, saj nas nagovarjajo s preprostim, ponižnim in z ljubeznijo prežetim sporočilom upanja in luči. Bolj so jaslice »žive«, bolj se nam zdi, da bodo figure zdaj zdaj oživele, zato je doživetje božičnega večera slikovitejše.

Za ogled krakovskih jaslic vam ni treba na Poljsko, saj Slovenski etnografski muzej (SEM) gosti razstavo Poljske jaslice, ki so jo pripravili v sodelovanju z Državnim etnografskim muzejem v Varšavi. Razstava je na ogled do 28. januarja 2024.

Fotografije: Edward Koprowski (arhiv SEM)