Čeprav so postali večeri hladni in se okoli nas že širi vonj po svežem snegu, dnevi pa se še vedno krajšajo, adventni čas v nas prebudi radost pričakovanja. Sivino prežene nešteto svetlikajočih se lučk na vsakem koraku, v našem srcu pa lučke veselja prižigajo naši bližnji in prijatelji. To je čas, ko stopimo na zavoro in vendarle spoznamo, da so tu prazniki in dnevi, ko drug drugemu namenjamo drobne pozornosti in nekaj, česar se ne da oprijeti ali kupiti – svoj čas.

Med letom nam ne zmanjka izgovorov za bežna ali tesnejša srečanja z našimi prijatelji in znanci, saj smo razpeti med nešteto obveznosti. Zdi se nam, da jih ne moremo odložiti, da je treba vse postoriti takoj in zdaj. Zato so tu prazniki, da se vendarle zavemo našega pregovora, ki v nekaj besedah zajame naglico sodobnega človeka: Če zapustimo praznike, zapustijo prazniki nas. Te besede naj nas vedno znova opominjajo, kako pomembno je postati in narediti nekaj za svojo dušo, veselje, sprostitev, in stisniti toplo dlan v roke tistim, ki nam veliko pomenijo.

Z leti dojemamo praznike drugače in spoznamo, da so prijetni pogovori in nasmejani pogledi dragocenejši od najrazkošnejšega darila.

Teh dragocenih trenutkov se zelo dobro zavedamo tudi pri Kmečkem glasu, zato smo razvili prijetno tradicijo, ki ji ostajamo zvesti že več kot dve desetletji. Toliko let se v adventu srečujemo z zmagovalci našega izbora mladega gospodarja in mlade kmetice leta. Naše priljubljeno tekmovanje smo prvič priredili že leta 1997, kmalu po tem pa smo si povsem spontano omislili srečanje z mladimi kmeti. Takrat smo se stiskali na topli krušni peči in pomenkovali o tem, kaj lahko postorimo, da bodo mladi z veseljem kmetovali. Razšli smo se sredi noči z obljubo, da to ni bilo prvo in zadnje druženje. Obljubo smo držali.

Na kmetiji Okršlan

Kraj našega srečanja vedno skrbno izberemo, saj radi vemo, kam prihajamo in kaj novega lahko našim gostom pokažemo. Ker smo obiskali že mnogo čudovitih krajev in vasic in se neradi vračamo v isti kraj večkrat, da naša srečanja ne bi izgubila svojega čara, smo postali zahtevni in kar malce izbirčni. Toda bogastva našega podeželja ne bomo nikoli izčrpali, toliko možnosti nam ponuja.

Letošnje povabilo je naše »zmagovalce« vabilo v Poljansko dolino in brez kančka dvoma so naša pričakovanja krepko presegli Kožuhovi, naši letošnji gostitelji: gospodar Janez, žena Ema in njunih pet sinov.

Nekaj nas je v hribovsko vasico Sveti Florijan nad Škofjo Loko prišlo tik pred večerno zarjo, za kar smo bili prijetno nagrajeni z očarljivim pogledom z višine okoli 700 metrov na idilično Poljansko dolino in vse do vrhov Kamniško-Savinjskih Alp.

Gospodar Janez nas je že čakal, žena Ema pa se je še smukala po kuhinji in pripravljala večerjo za več kot 40 gostov. V družbi gospodarja smo se sprehodili po delčku več kot 54 hektarjev velikega posestva, ki objema Okršlanovo domačijo. Okoli 40 hektarjev prekriva gozd, preostale površine pa družina obdeluje. Zares so pridni: skrbijo za 34 glav govedi, polovica je krav molznic, redijo pujske, kokoši, piščance, imajo še race in prikupna oslička ter 25 čebeljih družin. Pogled na travniški sadovnjak pa izdaja, da je tudi sadjarstvo pri njih pomembno.

Že po nekaj korakih po posestvu in izmenjanih besedah z gospodarjem vsak obiskovalec ve, da je prišel k marljivim in gostoljubnim ljudem, saj je vsak košček zemlje obdelan, pa naj bo strmina še tako velika. Ob vsem tem Janez navdušeno pripoveduje, da se ukvarjajo še z mnogimi dopolnilnimi dejavnostmi. Kar 14 jih našteje, pri čemer sta paradni žganjekuha in turizem na kmetiji.

Janez je kmetijo prevzel v upravljanje še zelo mlad, komaj 20 pomladi je štel, po tridesetih letih pa imata z ženo Emo kaj pokazati! Pomembna prelomnica je bilo leto 2008, ko so podrli staro hišo, na istem mestu pa zgradili nov objekt, v katerem je prostor za žganjekuho in predelavo sadja, prodajni kotiček in degustacijski prostor ter skladišče in garaža za kmetijsko mehanizacijo. Najnovejša pridobitev pri njih pa so glamping hiške dvesto metrov nad domačijo, kjer si ljubitelji narave lahko privoščijo nekoliko drugačen dopust in sprostitev v mirni okolici s čudovitim razgledom.

Podoba kmetije Okršlan je zares idilična, kapelica in čebelnjak tik pred domačijo pozdravljata obiskovalca in ga vabita v topel in velik prostor za pogostitev. V njem je živahno hladnejši del leta, poleti pa se druženje preseli pod velik kozolec toplar, nad katerim je tudi zbirka starega kmečkega orodja.

Kožuhovih nismo izbrali slučajno, saj družino prav dobro poznamo: Ema je leta 2009 postala mlada kmetica leta, zmagala je na svoj rojstni dan v Cerkljah na Gorenjskem. Priznanje, ki ga je takrat prejela za osvojeni naziv, pa si je prislužilo najvišje mesto na steni v prostoru za pogostitve, pod katerim zmanjkuje prostora za vsa žlahtna odličja za njihova žganja in druge domače izdelke.

Od takrat smo se pogosto srečevali in tudi z Janezom sta rada prihajala na naša adventna druženja. Zato sta bila letošnje prošnje, da srečanje pripravimo pri njih, zares vesela.

Čeprav sta imela letos dve vlogi: bila sta gostitelja in hkrati gosta, jima je z dobro organizacijo in pomočjo družine uspelo posedeti z gosti. Uradni del srečanja smo močno skrčili, saj je zbrane pozdravil le direktor družbe Kmečki glas Tevž Tavčar, ki zna tudi v najtežjih časih najti dovolj spodbudnih besed in optimizma za vse izzive, ki jih prinaša novo leto. Z velikim navdušenjem je pripovedoval tudi o novostih Kmečkega glasa, prav prisrčno dobrodošlico pa je namenil paru, ki se nam je letos pridružil prvič: mladi kmetici leta 2023 Karmen Čarman, ki jo je spremljal mož Tomaž. Med nami sta se počutila prijetno in ni jima bilo žal, da sta šla na tako dolgo pot iz Bučke na Dolenjskem do Škofjeloškega hribovja.

Za dodatni program je poskrbel naš »hišni« harmonikar Janko Lekše, ki na srečanje nikoli ne pride le z ženo, temveč tudi s harmoniko, zato se večerja vselej nadaljuje z glasbo in plesom. V naši družbi pa je tudi veliko šaljivcev, ki šale stresajo kot po tekočem traku. Zato je smeh zagotovljen!

Zares hvaležni smo, da so se med nami stkala in poglobila prijateljstva, ki sežejo globlje od našega tekmovanja. Skupaj smo v dobrem in slabem, zato med nami ni tem, o katerih ne bi želeli spregovoriti. Delimo si zgodbe, prigode, šale in ustvarjamo spomine, ki se nam vtisnejo v spomin in naša srca.

Fotografije: Marinka Marinčič Jevnikar, Barbara Remec