Čas beži, košarica pa se še kar ceni

14 decembra, 2023
0
0

Čas beži. Na adventnem venčku smo prižgali že drugo svečo, sveči upanja in pričakovanja se pridružuje sveča miru. K lepšemu adventnemu času (ali veselemu decembru) je svoje dodalo tudi vreme, kajti ponekod je zapadel prvi sneg, kar je prineslo veliko veselja predvsem otrokom. Seveda pa je prejšnji teden svoj god praznoval sveti Miklavž. Ja, to je večer, ki je včasih otrokom pomenil veliko, predvsem tudi nekaj strahu, kajti tisti, ki niso bili pridni čez leto, so dobili skromno darilo ali celo palico. Tudi parklji so poskrbeli za nekaj strahu in obljube otrok, da bodo naslednje leto pridni vse leto. Res lep običaj, ki pa se s časom spreminja, predvsem komercializira.

Ob takšnih dnevih se tudi v vsakem med nami prebudi otrok, morda se celo sami vprašamo, ali smo bili pridni? Seveda imam v mislih pridne kmete, ki so vse leto delali na svojih kmetijah, skrbeli za sebe, svoje družine in navsezadnje tudi za že tako izpeto besedno zvezo – prehransko varnost, za katero pa se mi vedno bolj zdi, da skrbi samo nas, kmete.

Upravičeno nas skrbi, saj ministrstvo ustvarja čase, v katerih je bolj kot prehranska varnost pomembna cenenost. Popisi cen v trgovinah so dosegli svoj namen, navajajo. Ko sem pogledal novinarsko konferenco, se mi je porajalo vprašanje, ali na ministrstvu sploh še vedo, kaj počnejo. Morda bi jim bilo vredno sporočiti, da potrošniki dejansko kupujemo vse te košarice in realnost je nasprotna – žal je vse vedno dražje. Prav tako niso povedali, da ravno ti popisi navidezno cenijo določene proizvode, ki so že na meji dumping cen. Da so to tudi tuji uvoženi proizvodi, velikokrat drugačnih standardov, ki izkrivljajo konkurenco in ustvarjajo navidezno nizke cene, ki pa jih kmetje zelo drago plačujemo. Spoštovani potrošniki, zelo nas zavajajo.

Svojo tridesetletnico obstoja je prejšnji teden praznoval Sindikat kmetov Slovenije. Lep dogodek, veliko povedanega, predvsem tistih, ki so bili prisotni že pred tridesetimi leti. Tisti, ki smo bili takrat še premladi, da bi razumeli boj kmeta za preživetje, se ob tem lahko danes vprašamo, ali so bili takrat uspešni. Zdi se mi, da danes ni nič drugače, morda je samo izginila volja po prizadevanjih za bolšje življenje kmeta, kajti odnos odločevalcev v politiki do kmeta je še kako poskrbel, da smo lahko nezadovoljni. Včasih smo za nezadovoljstvo krivi tudi sami, še vedno pa imamo upanje, da se kmetje povežemo in glasno povemo: DOVOLJ JE. To smo dolžni tudi našim zanamcem, kajti ko bo sindikat praznoval naslednjo takšno obletnico, bi bilo lepo slišati, da smo tudi pred tridesetimi leti in ne samo pred šestdesetimi bili kmetje
sposobni poskrbeti za sebe.

Kot rečeno, čas beži, kaj lahko pričakujemo v tem tednu? Kdo ve, morda bomo celo dobili ministrico ali ministra, ki bo razumel kmeta in zmanjšal upravičeno nezadovoljstvo. Le kje hodi? Nabira moči in se mu nikamor ne mudi, kajti ve, da smo kmetje potrpežljivi in celo ubogljivi? Pa bodimo potrpežljivi, bodimo polni upanja, kajti zagotovo bo bolje … Seveda pa si ob tem lahko misli vsak svoje. Zberimo misli in poskrbimo za udejanjenje naših upanj in pričakovanj. Vsak teden zagori vedno več lučk. Spoštovani kmetje, prižgimo jih tudi mi in pokažimo, da v nas še upanje gori.

Kolumno pripravlja: ZSPM