Advent je čas, ki pomeni pričakovanje nekoga. V krščanskem svetu je to pričakovanje rojstva Jezusa. S prvo adventno nedeljo se čarobni čar božiča začne kazati povsod. Žal smo ta čas prilagodili predvsem potrošništvu in smo pozabili, kaj je adventi čas – to je čas pričakovanja.

Advent pa ni samo čas pričakovanja, temveč je tudi čas spominjanja preteklosti, čas živeti v sedanjosti in pa čas priprave na bodočnost ali prihodnost. Vsi ti opisi še kako ustrezajo tudi dogajanju v kmetijstvu, o katerem bi pa želel kaj povedati v današnjih pogledih.

Pretekli teden sem se udeležil praznovanja 30-letnice ZSPM. Najprej seveda vse pohvale organizatorjem, predvsem pa se me je dotaknil pregled vseh predsednikov skozi 30-letno obdobje. Ta pogovor je bil predvsem to, kar je tudi advent, pogled v preteklost, pregled sedanjosti in pa pogled v prihodnost. Veliko je bilo narejenega, veliko se dela in veliko se bo še delalo. Sam pa si ob tem samo želim, da nam mladim tisti, ki odločajo o naši prihodnosti, ne bodo vzeli upanja in volje. Kajti vsa dogajanja v zadnjem času dosegajo prav to, vsaj pri meni.

Pogled nazaj mi prikaže moč narave (toča, poplave, neurja …). Pogled nazaj mi prikaže tudi moč politike, ki deluje pod vplivom različnih okoljskih avanturistov, agresivnih zaščitnikov živali … Seveda ni bilo vse slabo, predvsem je lep spomin žal na potreben upor kmetov. Vsi ti govori takrat so pomenili veliko upanje, da se bomo kmetje znali povezati, sodelovati in skupaj nastopiti proti temu, kar nas je kmete pripeljalo na cesto. Takrat je to bilo veliko upanje. Ki pa je po mojem osebnem mnenju skozi leto počasi zvodenelo, kajti politika je znala spretno prepričati pogajalce, da se naših zahtev ne da izpeljati.
Pogled sedanjosti je takšen, da so kmetje izgubili upanje, da so naša skupna prizadevanja sploh lahko mogoča. Ministri so odšli, prihajajo novi, predvsem so pa to ljudje, ki s kmetijstvom nimajo veze, zastopajo pa še vedno enako politiko, ki nas je pripeljala (takrat daleč nazaj) na cesto. Očitno je, da je kmetijstvo za politiko skoraj nekaj nepotrebnega in naj ga vodi nekdo, ki ima za to pač čas, ampak mora izpolnjevati politiko, ki zagotovo ni naklonjena kmetu. To je kruta sedanjost, na kateri bi morali sedaj kmetje strniti vrste, se upreti in zahtevati. Priznati moram, da sem skozi leto izgubil pregled, kaj smo kmetje sploh takrat na protestu zahtevali, kaj je bilo narejenega in kaj sploh se dela. Da, to je sedanjost.
In ker mi pogled v prihodnost dovoljuje tudi upanje, si dovolim izreči zahtevo, da ponovno zahtevamo drugačen pristop politike do kmetijstva, kajti od politikov lahko zahtevamo, od narave ne moramo. Prav tako upam, da ko resor prevzame vojaški major (ali kdorkoli drug), to ne pomeni vojaškega režima. Ampak to je samo moje upanje, realnost bo drugačna.

V tem adventnem času si želim nekaj, kar morda ni v duhu idealnega časa praznovanja adventa, da kmetje stopimo skupaj in se začnemo boriti za sebe, za naše naslednike, ob tem pa naj nam bo vzor tujina. Ničesar ne želim podpihovati, vendar trenutna politika zagotovo ne razume kmeta. Posledice takšne politike, ki ni kmetijska, bomo še dolgo občutili. Kljub vsemu pa ob koncu želim, da bi adventni čas (ali pa tudi veseli december) bil čas, ko bomo vsaj vmes pozabili na naše težave in bili srečni, kajti prihaja leto, ko bomo kmetje na veliko občutili vse spremembe kmetijske politike.

Kolumno pripravlja: ZSPM