Kmetijstvo je bolj kot katera koli druga dejavnost odvisno od nasledstva, saj se upravljanje in lastništvo kmetije predaja med generacijami večinoma z dedovanjem. Proces prenosa kmetije je dolgotrajen in prelomen za vse vpletene, saj se spremenijo vloge in razmerja moči v družini. Spremembe nemalokrat vodijo v prepir in krhanje odnosov v družini, zato je iskren in spoštljiv pogovor o željah starejših in mlajših na kmetiji prava pot, če se temu želimo izogniti. Kako lahko izboljšamo komunikacijo, smo se pogovarjali z Lucijo Pinterič, univ. dipl. inž. zootehnike in strokovna delavka v socialnem varstvu pri KGZS, ki pomaga članom kmečke družine.

Lepa beseda lepo mesto najde, pravi naš pregovor. Pa vendar pogovor o predaji kmetije v marsikateri družini težko steče. Zakaj?
Na kmetiji je navada, da ima družina skupne obroke, toda za mizo se pogovarjajo predvsem o delu. Odkrito pa se je treba pogovarjati tudi o tem, kako se počutijo, kako doživljajo stvari, kaj jih moti, česa si želijo … S pogovorom lahko rešimo marsikaj in še pravi čas. Zato je pomembno, da smo iskreni, da sprejemamo drug drugega ter različna mnenja in poglede. Če v družini ni zavor pri komunikaciji in so se vajeni pogovarjati o vsem, potem tudi pogovor o prenosu kmetije steče. Če družina tega ne zmore doseči, je lahko rešitev strokovna pomoč, saj je zelo pomembno, da se kmetija preda pravočasno – ko so mladi še dovolj vneti za delo in razvoj kmetije.

Kakšen odnos so zgradili starši s svojimi otroki, se pogosto pokaže prav pri takih prelomnicah, kot je prenos kmetije.
Tako je. Prelomnice v življenju so namreč tiste, ko na površje pridejo nesoglasja in različni pogledi med nami. Ta pa lahko vodijo v hude spore. Odnos med staršema in otroki se začne graditi že v otroštvu, z leti pa se nadgrajuje. Otroke je treba aktivno vzgajati, jim dovoliti, da so to, kar so. Šele tedaj bo otrok spoznal, ali je kmetovanje njegovo poslanstvo. Ni nujno, da je vsak otrok, ki odraste na kmetiji, primeren za gospodarja kmetije. Nekdaj so otroci sprejeli delo na kmetiji zato, ker se je to od njih pričakovalo ali zaradi pritiska staršev in občutka, da jih ne smejo razočarati. Taki ljudje z leti postanejo nesrečni, pogosteje iščejo uteho v alkoholu …

Morda so otroci pripravljeni prevzeti kmetijo, starši pa (še) ne. Kaj jih najpogosteje zavira?
Prevzemnika starša ne le določita, ampak ga vzgojita. Če sta ga dobro vzgojila, je strah odveč. Morda se starši bojijo ekonomske vzdržnosti, bremena, ki ga prenašajo na prevzemnika, morda se bojijo za svojo socialno varnost – da zanje po predaji premoženja in življenjskega dela ne bo poskrbljeno, morda se bojijo le spremembe … Na podlagi tega se lahko razvije pogovor, v katerem vsak pove, kaj ga teži, da kmetije ne preda ali ne želi prevzeti. Strahove in pomisleke ima lahko tudi prevzemnik. Ko izluščijo odgovore, bodo lahko začeli reševati težave in proces medgeneracijskega prenosa kmetije bo stekel.

Je lahko strah pred izgubo moči odločanja tako velik, da prenosnik ne želi predati kmetije?
Tudi to je lahko eden od strahov, zaradi katerega se gospodar boji spustiti nadzor nad upravljanjem kmetije. Razumeti je treba, da je kmetovanje specifičen poklic. Kmet vse življenje vlaga v kmetijo, zato ne predaja samo objektov in zemlje, temveč predaja vse, kar v življenju ima. V resnici predaja svoje življenjsko delo, ki ima zanj neprecenljivo vrednost.

Kako se torej lahko pripravimo na prenos kmetije, da bo za obe generaciji čim manj stresen?
Fizično se na ta korak lahko pripravimo – v družini se o vsem dogovorimo in pravno-formalno uredimo vso potrebno dokumentacijo, v katero zapišemo in opredelimo vse svoje »strahove«, kot na primer: kako bo finančno poskrbljeno za prenosnika, kaj se zgodi v primeru nesreče, invalidnosti …, da ima občutek socialne varnosti tudi po predaji kmetije. Vendar to ni dovolj. Poskrbeti je treba za ekonomske in čustvene potrebe obeh generacij.

Potrebna je tudi osebna odločitev, na kar pa se je težko povsem pripraviti, lahko pa se spremembam postopoma prilagajamo. Obe generaciji na kmetiji se morata prilagoditi novim vlogam in novemu načinu dela. Morda se na prvi pogled zdi, da je prevzemniku lažje, ker »gre na bolje«, a ne smemo zanemariti dejstva, da na svoja ramena prevzema tudi veliko odgovornost, zato prilagajanje zanj ni nič lažje. Če oba – prenosnik in prevzemnik – spoštujeta svoji novi vlogi, potem težav ne bo. V nasprotnem primeru pa bo slej ko prej med njima »počilo«. Naj navedem primer: Formalno je prenos kmetije urejen, starejši gospodar pa še naprej komandira svojega naslednik, mu ukazuje, kako naj dela. Ali pa drug primer: prevzemnik lahko s prevzemom kmetije pride do moči in postane nespoštljiv do staršev, jih zaničuje, zanemarja … Taki odnosi povzročijo zelo velike stiske pri ljudeh.

Prav je, da prenosnik in prevzemnik povesta, kako vidita nadaljnjo pot in razvoj kmetije. Več glav več ve in več mnenj vedno rodi najboljše ideje. Zato se je treba pogovarjati, se poslušati in sprejemati različna mnenja. Nikakor ne gre zanemariti dejstva, da ima starejša generacija dragocene izkušnje in neprecenljivo strokovno znanje, ki so v pomoč mlademu prevzemniku. To je »človeški kapital«, ki ga ni preprosto prenesti, sporočiti ali se ga naučiti, zato je za mladega kmeta lahko nenadomestljiva pomoč pri sprejemanju pomembnih odločitev pri nadaljnjem razvoju kmetije.

Poudarjate pomen povezanosti med starejšo in mlajšo generacijo na kmetiji, ki morata razviti spoštljiv odnos druga do druge. To pa se ne zgodi čez noč.
Res je. Zelo pomembno je, da imajo mladi kmetje po prevzemu kmetije možnost samostojnega odločanja, da prevzamejo odgovornost do upravljanja družinske kmetije. Seveda pa je dobrodošlo, da se o pomembnejših prelomnicah posvetujejo tudi s svojimi starši. Ne glede na to, da se po prenosu kmetije spremenijo vloge družinskih članov na kmetiji in razmerja moči med njimi, pa morajo tudi mladi omogočiti staršem, da ohranijo normalno vsakodnevno vpetost na kmetiji, če to želijo in zmorejo.

Države spodbujajo prenos kmetije na mlajše z različnimi nepovratnimi sredstvi, pa vendar se kmetije predajajo (pre)počasi.
Kljub vsem razpisom za mlade kmete se povprečna starost gospodarjev slovenskih kmetij ne znižuje, temveč celo viša. Kaj nam ta podatek pove? Da denar ni glavni motiv za prevzem oz. predajo kmetijo. Pravi čas napoči, ko je prevzemnik dovolj zrel, da prevzame odgovornost. Starši naj bodo pobudniki pogovora, da ima tudi prevzemnik dovolj časa, da o tem trezno razmisli in se odloči, ali je pripravljen na prevzem kmetije. Tisti, ki predaja kmetijo, pa rabi obdobje, da se prilagodi temu, da bo kmalu kmetijo predal. To je proces, ki lahko traja dve leti ali deset let.

Denarna spodbuda je lahko povod, da v družini steče pogovor o prenosu kmetije, a je drugotnega pomena, ko nastopi čas za upokojitev oz. umik starejše generacije in prenos kmetije na mlajšo generacijo. Zakaj je tako? Osredotočenost na finančne spodbude za spodbujanje procesa prenosa kmetije spregleda oz. ne upošteva temeljnih elementov razumevanja odnosa med kmetom in kmetijo. Starejši kmetje so močno navezani na kmetijo, zemljo in svoje živali in to vez je vse prej kot lahko pretrgati.

Poleg tega se nekateri starejši kmetje upirajo predaji kmetije, saj se bojijo izgube svojega statusa v družini in morda tudi širše. Bojijo se občutka, da nimajo več odgovornosti, da bodo postali nepotrebni, odveč in zato breme. Kmet se namreč v resnici nikoli ne upokoji. Tisti, ki se upokojijo, to največkrat storijo zaradi starosti, ko preprosto nimajo druge možnosti. Zato je nenaklonjenost in celo odpor starejše generacije do spremembe tako zelo močna.

Odločevalci ne smejo pozabiti in zanemariti starejše generacije kmetov pri snovanju generacijske prenove v kmetijskih strategijah, saj ima prav ta generacija končno moč odločanja glede tega, ali pride do medgeneracijskega prenosa kmetije ali ne.

Mar to ne zavira razvojnega potenciala kmetije?
Seveda. Če starši kmetije ne predajo pravi čas, škodujejo tako kmetiji kot tudi sebi in svojemu zdravju. Z leti moči pešajo, večja je verjetnost, da pride do nezgode, poškodb, bolezni … Z leti se prej utrudimo, pade pozornost, moč, volja in prej pride do poškodb. Škodo pa delajo tudi kmetiji – če se prekine razvoj kmetije v eni generaciji, jo druga zelo težko dohiti.

Včasih je potrebna tretja oseba – mediator, ki je specializiran za reševanje sporov med člani družine.
Drži. Pri KGZS vam lahko dajo več informacij o oblikah svetovanja, ki jih nudijo. Naloga tretje osebe ni, da pripravi takojšnje rešitve, temveč pomaga voditi, usmerjati in podpirati družino skozi vse korake procesa načrtovanega prenosa kmetije na nepristranski način. Cilj pa je zadovoljiti potrebe vseh članov družine, da se zagotovi neprekinjeno delovanje kmetije.