Svoj dan na koledarju imajo tudi kmetice. To je 15. oktober, ki so ga Združeni narodi izbrali za svetovni dan kmetic, praznovanju pa se že več kot dve desetletji pridružujejo tudi slovenske kmetice. Svečano prireditev vsako leto priredi krovna stanovska organizacija slovenskih kmetic in podeželskih žensk Zveza kmetic Slovenije, njen vrhunec je razglasitev kmetice leta.

Letošnji dogodek je bil znova v Kulturnem centru – Delavski dom Zagorje ob Savi, ki je postalo stičišče kmetic iz vse Slovenije. Zbralo se jih je več kot 300, med njimi tudi večina dosedanjih nosilk najžlahtnejšega naziva kmetica leta. Te so medse sprejele že enaindvajseto zmagovalko, ki letos prihaja iz vzhodnega dela naše države. Naziv kmetica leta podeljuje Zveza kmetic Slovenije za opravljeno delo in dosežke na podlagi opisne vloge, med šestimi kandidatkami pa je tričlanska komisija letos izbrala Marijo Rožman iz Terbegovcev, ki smo jo skupaj s preostalimi petimi kandidatkami podrobneje predstavili že v prejšnji številki.

Letošnje izbranke lokalnih društev podeželskih žena je skupaj s spremljevalkami sprejel župan Občine Zagorje ob Savi Matjaž Švagan, z njimi pokramljal in jim predstavil Zagorsko dolino, nato pa jih pozdravil še s prireditvenega odra. Poudaril je, da se zaveda največjega bogastva občine: »To so ljudje in narava,« zato je ponosen, da že mnogo let lahko gosti to prireditev v Zagorju. Z zbranimi je delil svoje razmišljanje o neprecenljivi vlogi in pomenu kmetic in kmetov ter svoj govor končal takole: »Tisti, ki ne spoštuje vašega dela, mu ni mesta v politiki.«

Svetovni dan kmetic opozarja na problematiko žensk v kmetijstvu. Po podatkih OZN ena izmed treh žensk na svetu dela v kmetijskem sektorju. V EU 30% kmetijskih gospodarstev upravljajo ženske, ki pa imajo manj pravic kot moški in se še vedno soočajo s spolno diskriminacijo. Pri nas delež žensk, nosilk kmetijskih gospodarstev, narašča. Zveza kmetic Slovenije meni, da so kmetice še vedno premalo opažene, zato je nujno ohranjati povezanost in enotnost.

Prvič na prireditvi ni bilo predstavnika vlade, so pa kmetice podprli mnogi drugi ugledni gostje. V imenu KGZS je zbrane pozdravil podpredsednik Janez Šimenc, ki se je kmeticam zahvalil za vse, kar dobrega storijo za kmetstvo, družino, okolje, stvarstvo, da bi to bilo še naprej čim bolj živo, čim bolj plodno. »Stari rek pravi: Hiša ne stoji na zemlji, hiša stoji na ženski. Mož je glava, toda žena je vrat, ki glavo premika,« je povedal Šimenc in voščil kmeticam ob njihovem prazniku: »Živite, rastite, cvetite, pa Bog vas živi.«

Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije, se je zahvalil kmeticam za njihovo delo ter opozoril na trenutno stanje kmetijske politike: »Razumemo, da se morajo kmetje boriti z udarci narave, ne moremo pa razumeti razmišljanja politike. Preveč lahkotno sprejemajo odločitve, ki tanjšajo naš kruh. Kmetijske organizacije smo se povezale in odločevalcem jasno povedale, da se z njimi ne strinjamo.«
Kako dogajanje v svetu vpliva tudi na slovensko kmetijstvo in kateri razlogi so tisti, zaradi katerih pri oskrbi s hrano ne smemo biti odvisni od drugih držav, je izpostavil Tevž Tavčar, direktor Kmečkega glasa. Pomembno vlogo pri samooskrbi imajo prav kmetice, zato je svoje razmišljanje končal z mislimi: »Lahko smo brez ministra za kmetijstvo, ne moremo pa biti brez vas, kmetic.«

Letošnja prireditev je bila tudi dobrodelna. Zbrani v dvorani so zbirali denar za štiri kmetije, ki so jim avgustovske poplave povzročile veliko škodo. Da začutimo stisko ljudi in stopimo skupaj, je pokazala že dobrodelna akcija za Majdo Sinreih, lanskoletno kmetico leta. Predsednica Društva kmetic Mislinjske doline Jožica Jeromel je namreč takoj po razglasitvi sprožila akcijo zbiranja sredstev. Majda je namreč pred nekaj leti ostala brez noge, gibljiva nožna proteza pa je bila za njeno denarnico nedosegljiva. Akcijo so podprla tudi mnoga društva podeželskih žensk, stanovska organizacija kmetic in posamezniki iz vseh koncev Slovenije. V komaj treh mesecih se je na račun steklo dovolj sredstev, ki so kmetici leta pomagali uresničiti njeno največjo željo: da bi znova hodila. Z »novo nogo« se je povzpela na isti oder, na katerem so ji lani nadeli naziv kmetice leta, in se od srca zahvalila vsem, ki so ji pomagali.

Pred svečanim nagovorom predsednice Irena Ule ter predstavitvijo šestih kandidatk, ki so jih predlagala lokalna društva podeželskih žensk za kmetico leta, in razglasitvijo so podelili nagrade za najboljšo fotografijo in sliko na temo Moj vrt. Kandidatke za kmetico leta je s kratkimi opisi predstavila Uletova in ob tem poudarila, da si vsaka med njimi zasluži ta naziv, saj je zbrala pogum in se predstavila širši javnosti. Letošnja zmagovalka, ki je vse življenje vpeta v delo na kmetiji, hkrati pa je bila tudi izjemno uspešna tekmovalka pri vožnji traktorja in oranju in vsa leta aktivna v DPŽ Sveti Jurij ob Ščavnici, je bila naziva zares presenečena. V Zagorje so jo pospremile predsednica društva Ema Lančič in mnoge članice društva, ki so bile izjemno vesele, da je komisija prepoznala njen trud in ga tudi nagradila.

Več kot dvourno prireditev, ki je navdušila tudi stanovske kolegice iz Zadruge Trnovsko srce iz Hrvaške, so popestrili glasbeni nastopi za vse okuse, druženje pa se je iz dvorane preselilo v preddverje, kjer so ob bogato obloženih mizah ženske še dolgo kramljale.

IZ GOVORA IRENE ULE, PREDSEDNICE ZVEZE KMETIC SLOVENIJE

»Drage kmetice, ne smemo vreči puške v koruzo! Ostanimo ponosne na svoje delo, na svoje družine, na slovensko podeželje in našo tradicijo. Bodimo ponosne, da so na naših dlaneh sledi zemlje. To so sledi ljubezni do našega dela.

Ne smemo dopustiti, da drugi sprejemajo odločitve in z njimi odločajo o naši usodi brez našega soglasja. Skupaj si moramo izboriti pravico do opravljanja svojega poklica. Poklica, za katerega še vedno mnogi menijo, da je le za tiste, ki ne zmorejo končati šolanja. Tako lahko menijo le tisti, ki našega poklica ne poznajo. Tisti, ki ne vedo, da morata kmet in kmetica znati skrbeti za rastline, za živali, za zemljo, za stroje in ne nazadnje morata vedeti, kaj je zdravo za ljudi. Kmetje se učimo vse življenje: od rojstva do smrti. Kmetje se zavedamo, da je naložba v znanje najboljša naložba. Znanje nam kaže pot in nas usmerja, da sledimo novim tehnologijam v tem tako hitro spreminjajočem se svetu.

Strokovno pomoč nam nudijo strokovnjaki na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. Ne rabimo je vsak dan. Pa saj tudi kombajna in traktorjev ne rabimo vsak dan. Toda imeti jih moramo, da so na dvorišču takrat, ko jih rabimo. Zbornica je zakladnica znanja, idejnih rešitev, zakonskih določil, skupaj z drugimi strokovnjaki pripravlja gradiva za pogajanja, piše pripombe, ugovore. Prepričana sem, da bi lahko njihovo delo še obogatili in usmerili po svoji meri, če bi se kmetje in kmetice pogosteje oglašali v njihovih pisarnah ali jih povabili v naše vasi in na naše kmetije.

Tudi Zadružno zvezo Slovenije s članicami potrebujemo. Zadruge bi morale biti naše, v njih bi morali odločati kmetje in kmetice. Smo izbirali prave ljudi, ki naj bi zastopali stanovske interese, ali pa smo prepustili odločanje v zadrugah ljudem, ki so jih skrbeli le lastni interesi ali pa še teh niso imeli? Je sedaj prepozno, ko smo prodali vse klavnice, vinske kleti …? Če bomo prikimale, se nikar ne čudite, da boste na domači kmetiji ostali brez naslednika! Francozom smo prodali mlekarne, pa smo začeli doma delati mlečne izdelke, zapravili smo klavnice, pa so kmetje začeli delati domače mesnine, izgubili smo kleti in vinogradniki pridelujejo izredno kakovostna vina … In nekateri med njimi rastejo. In še bodo rasli. Nikoli ni prepozno! S svojimi spretnostmi bogatimo ponudbo, bogatimo trg, ohranjamo pestrost okusov naših babic in dedkov.
Če spremljate dogajanje po svetu, vidimo in slišimo, da je lahko še veliko slabše, kadar ljudje izgubijo dom, svoje drage, ko so lačni, žejni, premraženi in jih nihče noče. Tudi nas so doletele nadloge, poplave in plazovi, suše in požari … Morda je prav palica narave tista, ki nas lahko združi in okrepi. Slamico je preprosto zlomiti, snopa pa ne moremo tako preprosto pretrgati. Se strinjate, kajne?

Večkrat smo že stopile skupaj in pomagale, za kar se vam zahvaljujem v imenu prejemnikov in v svojem imenu. Držimo skupaj, ko je treba pomagati drugim, in držimo skupaj, ko iščemo svojo pravico. Hlapec Jernej je pravico iskal sam pri gospodarju, cerkvi in državi, nazadnje pa si jo je vzel sam, a pri tem izgubil tudi sam. Želim vas spomniti in sporočiti naslednje: več nas bo, bolj bomo glasni, bolj nas bodo morali poslušati. Tudi majhnega potoka ne opazi nihče, ob hudourniku ali plazu pa so vsi na nogah! Upam, da smo res dosegli dno in da bo že jutri bolje. A za boljši jutri moramo skupaj še veliko postoriti: doma, v družbi in državi. Verjamem, da skupaj zmoremo!«