Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. »To nas je naučila epidemija, ki je zarezala v vse pore naše družbe. Posledicam se nismo mogle izogniti niti kmečke družine. Steber družine smo ostale ženske, ki smo vajene prevzemati nova bremena na svoja pleča,« pravi Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije. Tudi med epidemijo so se ženske hitro znale prilagoditi nastalim razmeram. Vseeno pa je tudi njih oplazil občutek odtujitve, strah pred neznanim in prihodnostjo in pustil sledi tudi na podeželju. Bodo kmetice zmogle prebroditi težave in uspešno krmariti med družino in delom tudi v enem najtežjih obdobij kmetijstva?

Digitalizacija in globalizacija prinašata veliko prednosti, vse več pa tudi šibkosti in pasti, opozarja Uletova. Konkurenca neusmiljeno pritiska na slehernega kmeta, cene surovin segajo v nebo, odkupne pa proti dnu, kar paha v stisko tudi kmečko družino. Kje so rezerve – finančne in delovne? Kako navdušiti mlade, da ostajajo vpeti v delo na kmetiji tudi po šolanju in kako ohranjati sožitje med generacijami pod isto streho, so bila izhodišča omizja Zveze kmetic Slovenije na kmetijsko-živilskem sejmu AGRA v Gornji Radgoni.

Vlogo povezovalke je prevzela predsednica ZKS Irena Ule, ki rada odpira pereče teme, o katerih se na glas ne govori. Poudarila je, da bodo kmetije sicer preživele, ne more pa se strinjati s tem, da le životarijo. »Kmetice smo vajene preizkušenj, a na stanje, kot je trenutno, nimamo dosti vpliva. Svet postaja globalna vas, pozabljamo pa na naš domači vrtiček, ki nas vse prehranjuje. Kaj nas čaka in kako se bodo razmere odvijale naprej, nas pušča v negotovosti in povečuje osebne stiske. Prvi so o duševnih stiskah v kmečki družini govorili mladi podeželani, zdaj je čas, da o tem spregovorimo tudi me,« meni.

Razpravo je spremljala tudi kmetijska ministrica Irena Šinko, ki se je strinjala, da imajo kmečke žene ključno vlogo na podeželju in pri zagotavljanju hrane. Poudarila je še, da prav kmetice ohranjajo slovensko podeželje vitalno, zato morajo imeti ženske vidnejšo vlogo pri sprejemanju odločitev na lokalni ravni. »Za napredek in svoje pravice se morate same postaviti zase in se za svoje zahteve boriti. Pred nami so namreč odločilni meseci, ko bo Slovenija končala najbolj pomemben dokument – Strateški načrt Skupne kmetijske politike, ki bo krojil kmetijsko prehranski sektor v prihodnje,« dodaja ministrica.

Uletova je poudarila, da je kriza lahko tudi priložnost. Meni, da je prava pot v povezovanju in odkritem pogovoru o pričakovanjih, ki jih imajo slovenske kmetice v družbi. »Pred leti je bil ustanovljen Svet za ženske na podeželju, ki pa ne opravlja svojega namena tako, kot smo upale. Naša želja je, da nam nova kmetijska ministrica prisluhne, naša naloga pa je, da poenotimo naša pričakovanja in pripravimo konkretne predloge. Kdaj, če ne zdaj, ko se potrjuje nova skupna kmetijska politika, je zadnji čas, da smo slišane in upam da tudi uslišane?!«

O tem, kako lahko podporne socialne mreže pomagajo k blaginji kmečkih žensk s poudarkom na materinstvu in starševstvu na kmetiji, pa je izsledke raziskave predstavila dr. Majda Černič Istenič. Kako vlogo matere, žene in delavke na kmetiji doživljajo stanovske kolegice na avstrijskem Koroškem, pa je predstavila Maria Mader-Tschertou. »Spomnim se, da sem delala do zadnjega dne nosečnosti in takoj po porodu. Zato smo se na KIS-u zavzemali za to, da ima kmetija možnost nadomestne pomoči, ki jo mora zagotoviti država. Delo ne kmetiji je specifično, ne more ga opravljati vsak, ampak le za to usposobljena oseba. To smo dosegli in mnogim družinam to olajša načrtovanje dela na kmetiji, lahko si vzamejo tudi dopust, saj vedo, da bo delo opravljeno tudi, če njih ni.«

»Kako globoko bosta v naša življenja in denarnice segla epidemija in ukrajinska vojna, je težko napovedati, vseeno pa moramo narediti vse, da zavarujemo naše družine in povrnemo ljudem veselje do kmetovanja ne glede na alarmantne razmere. Pristojne, v prvi vrsti kmetijsko ministrstvo in Vlado, pa pozivamo, da se na nas kmetice spomnijo vsaj trikrat na dan – za zajtrk, kosilo in večerjo. Če bodo pozabili na nas, ki smo prve v državi, ki skrbimo za (samo)oskrbo s hrano, bodo tudi njihovi krožniki slej ko prej ostali prazni,« ugotavlja Uletova.