Janko in Irena Gašparič sta že četrt stoletja vpeta v pridelavo zelenjave na domači kmetiji v Podgorcih pri Ormožu. Več kot desetletje sta bila stalna dobavitelja solate, radiča, zelja in cvetače veletrgovcem, nato pa se je sodelovanje začelo krhati. »Prvi je propadel, drugi so začeli zamujati s plačilom prevzetega. Čez noč se je bilo treba odločiti, kako naprej. Ko se je spraznila še družinska blagajna in smo morali najeti posojilo za plačilo položnic, sva se odločila prevzeti prodajo v svoje roke,« iskreno pripoveduje gospodar Janko. Odločila sta se prav in v pravem trenutku!

»Iskreno vam povem, da ni bilo lahko. A sva oba z ženo zgovorna, spretna pri prodaji in sva naložila solato v avto in šla na nedeljski boljši sejem v Maribor,« se Janko spominja težkih razmer pred dobrimi 12 leti. Svoje odločitve nista obžalovala nikoli, saj se je njuna prodaja z leti le večala, ponudbo pa sta razširila z novimi vrtninami in izdelki. »Ko k stojnici pristopi stranka, vedno vpraša, kaj »še« imamo … seveda sva jim želela ustreči in tako je bilo treba načrtovati pridelavo novih vrtnin. Začela sva sejati korenček, čebulo, krompir, zelje …, da sva imela čim več za ponuditi,« našteva Janko. »Pa domača jajca. Tudi ta je treba vedno imeti na stojnici,« doda Irena.

POZIMI NE GRE BREZ KISLEGA ZELJA
»Že prvo leto prodaje na tržnici sva videla, da brez kislega zelja in repe pozimi ne gre, preprosto ga zelenjadarska kmetija mora imeti. Tako je bila naša prva dopolnilna dejavnost na kmetiji kisanje zelja in repe,« prepričljivo pove Irena. S kisanjem ribanega zelja niso imeli nobenih težav, »kisanje zeljnih glav za sarme pa nam je povzročalo nemalo preglavic. Tri leta smo poskušali, šele četrto leto nam je zares uspelo tako, kot mora. Postopka in recepta ni težko dobiti, a šele z izkušnjami se naučiš drobnih skrivnosti, ki zagotavljajo uspeh. Teh ti nihče ne izda, do njih moraš priti sam,« je iskrena naša sogovornica.

Trije Gašparičevi otroci so odraščali ob delu in se kmalu pridružili staršema pri prodaji na tržnici. »Težko vam opišem, kako ponosni so bili otroci, ko so sami zaslužili prvih nekaj deset evrov na tržnici. Domov so jih prinesli kot zlate cekine,« je ponosen oče Janko. Tako, kot sta se širili pridelava in predelava na kmetiji, so imeli tudi prodajnih mest vedno več. Najprej le na tržnicah v Slovenskih Konjicah in Slovenski Bistrici, nato še v Gornji Radgoni. Ko pa so bili otroci študenti, je kar vseh pet šlo od doma, vsak na svojo tržnico.

Najtežje obdobje je bilo, ko so prodajali na bolšjem sejmu, ki je vedno ob nedeljah. »Prodaja je cvetela, trpelo pa je družinsko življenje. Zdaj prodajamo na dveh tržnicah: na Taboru v Mercator centru v Mariboru in na konjiški tržnici, nedelje si vzamemo zase,« pove Janko.

VEČ KOT 30 IZDELKOV
Danes na petih hektarjih lastne in dveh hektarjih najete zemlje ni koščka, na katerem ne bi nekaj raslo skozi vse leto. Leta 2000 so postavili dva rastlinjaka, v njih rastejo paradižniki, paprike, kumare, zgodnje zelje, brokoli in cvetača, pa mlada čebula, motovilec ter zgodnja in pozna solata. »Brez njih ne moreš biti konkurenčen na trgu: pridelek lahko ponudimo strankam prej, kot zraste na njihovih domačih vrtičkih, pa tudi pobiramo ga dosti dlje, paradižnik kar do sredine oktobra. Sadimo tudi različne vrste krompirja: od zgodnjega do poznega, da je v ponudbi vse leto,« pojasnjuje Janko. Najhuje je, pravi Irena, če nimaš pridelka, ki ga je stranka vajena kupiti pri njih.

»Iskreno vam povem, da obseg pridelave zelenjave zmanjšujemo, ker preprosto ni dovolj delovne sile. Pred leti smo sami vzgajali tudi sadike in jih prodajali, zdaj tega ne delamo več. Pridelamo in predelamo pa le toliko, kot zmoremo postoriti sami. Otroci so odrasli, kmetijo bova predala hčerki Tadeji, ki z družino živi v Muretincih na veliki prašičerejski kmetiji, na kateri redijo 400 prašičev in obdelujejo 80 hektarjev. Še vedno se skoraj vsak dan vrača in dela tudi na domači kmetiji. Kmetijo je treba predati, ko so mladi še vneti za delo,« sta prepričana starša, ki bosta tudi sama še naprej delala na kmetiji.

Tadejo je sicer študij ponesel v povsem naravoslovne vode, je magistra matematike in biologije, a navezanost na zemljo je ostala še iz otroštva. Tadeja ima veliko zamisli, kako bi lahko razvijali in dopolnjevali ponudbo kmetije. Zelenjadarstvo ostaja paradna panoga, vedno več pa je na kmetiji perjadi in druge ponudbe, kot so bučno olje in testenine iz domačih jajc. Te so začeli izdelovati pred dvema letoma, imajo rezance iz pirine in pšenične moke ter ribano kašo za zakuho v juhi.

»Kupcem smo ponujali že 32 različnih izdelkov, zdaj jih imamo okoli 30. Naši izdelki so zanimivi tudi kot poslovna darila ob koncu leta in za različna praznovanja,« pove Irena.

NOVOST: PURANI IN RACE
Tadeja je že letos na kmetijo pripeljala purane. »Za vzrejo smo preuredili obstoječi hlev, prve živali pa uhlevili marca. Prve dni so purani izjemno občutljivi, a nismo imeli nobenih težav; pri slabih treh mesecih so tehtali že 15 kilogramov. Lani smo priglasili novo dopolnilno dejavnost klanje in razsek perutnine,« pove Tadeja. Na kmetiji so ves čas tudi kokoši nesnice – med 130 in 150 živali, vzredijo še 80 do 100 piščancev v turnusu, ki so v dveh mesecih in pol do treh težki 2,5 do 3 kilograme za prodajo svežega mesa. Prodaja svežega mesa zahteva tudi ohranjanje »hladne verige«, zato uporabljajo toplotno izolirane škatle, meso pa strankam dostavijo na dom, po dogovoru na tržnici ali pa ponj pridejo kar na kmetijo ob dogovorjenem času. Po vnaprejšnjem dogovoru pripravijo tudi druge pridelke. Perutnine bodo imeli na kmetiji še več, saj po novem redijo tudi race. »Prve bomo ponudili kupcem takrat, ko je povpraševanje po njih največje: pred martinovim,« napove Tadeja.

Z delom svojih staršev bo nadaljevala hči Tadeja.

Temelji družinske kmetije, ki sta jih zgradila Janko in Irena, so dovolj trdni, da bo tudi Tadeja z možem in podporo družine z veliko vnemo nadaljevala njuno delo. Pravi, da je izjemno ponosna na starša, ki sta se hitro znala prilagoditi težkim razmeram in prepoznala, da je prihodnost njihove kmetije v butični ponudbi domačih izdelkov za kupce, ki cenijo hrano iz lokalnega okolja. Na srečo, pravi Tadeja, je teh vedno več.