Reka Kolpa, ki na jugovzhodu predstavlja mejo med Slovenijo in Hrvaško, je v spodnjem toku v Beli krajini lena, topla reka. Belokranjci so to izkoristili za rečni turizem. Nasprotno pa ima ista reka v svojem zgornjem toku v kolpski dolini povsem drug obraz. Je prijetno hladna in poskočna, življenje v Kostelu pa umirjeno, brez množičnega turizma.

Koča Kostel ob odprtju, v ozadju je grad Kostel.

Kostelsko območje predstavljajo gozdovi z obilico vode, reka, majhni zaselki in veseli, prijazni ljudje. Brez velikega pompa si naredijo življenje prijetno in družabno. Pri večini tamkajšnjih lokalnih prireditev so dejavne tudi članice Društva kostelskih žena Nežica, pa tudi same jih organizirajo. Tako so pred nekaj leti na pobudo ene od članic, Mojce Skender iz Kostela, začele zbirati stare predmete, orodje, pohištvo, oblačila in podobno. V kolpski dolini stoji kar nekaj zapuščenih hiš s starinsko opremo, tudi v naseljenih se najde marsikaj zelo dragocenega iz preteklosti.

Obnovljena Koča Kostel, v kateri je Babičina kuhinja.

ZBIRKA NA GRADU
Projekt zbiranja starih predmetov so delile na socialnem omrežju in pritegnile pozornost neverjetno veliko ljudi. Mnogi, čeprav iz drugih krajev Slovenije, so jim želeli podariti kaj starega, dragocenega. Tako je zbirka rasla in prerasla prostor, ki ji je bil namenjen na pred nekaj leti zelo lepo prenovljenem, nekdaj veličastnem gradu Kostel. Tam si lahko obiskovalci ogledajo nekatere stare pohištvene predmete, kmečko orodje za poljedelstvo in živinorejo, predmete za vsakdanja gospodinjska opravila ter orodja obrtnikov in rokodelcev. Med njimi so tudi značilni slovenski zibelka, skrinja in kolovrat.

Mojca Skender se je med drugim zahvalila kostelskim ženskam za požrtvovalnost pri zbiranju starin in prenovi koče.

Žal na gradu ni bilo dovolj prostora za vse predmete, na srečo pa jim je družina Skender dala možnost obnove, ureditve in uporabe nekdanje birtije, gostišča, ki se je imenovalo Koča. Po zaprtju pred nekaj desetletji je Koča žalostno propadala, zdaj pa je dobila novo, čudovito podobo. Lepo dopolnjuje celotno grajsko območje. 

ZBIRKA V KOČI KOSTEL
V Kočo Kostel in opremljanje Babičine kuhinje s starim pohištvom in pripomočki, ki so jih uporabljale naše babice in prababice, je bilo vloženo nešteto ur fizičnega dela. Vse to so opravile članice društva, zakonca Skender ter drugi prijatelji Kostela. Kot je povedala predsednica društva, nekdanja ravnateljica osnovne šole v Fari, Vera Cimprič, je Mojca Skender ne le vodja, ampak tudi duša projekta Babičina kuhinja, brez nje vsega tega zagotovo ne bi bilo.

Miza je najstarejši predmet v Babičini kuhinji.

Vse nosilne pohištvene predmete so dobile od novih lastnikov prej zapuščene kmečke hiše v bližnjem zaselku Steljnik, skoraj popolno gospodinjsko in drugo opremo pa jim je pomagalo nabrati skoraj 30 darovalcev, ki so tako postali del zgodbe, prežete z nostalgijo. Ženske iz Društva kostelskih žena Nežica so jo poustvarile z mislijo na ohranjanje dediščine in trajnostni turizem. Z zbirko so pripomogle k prepoznavnosti Kostela in kolpske doline.

ZAHTEVNA RESTAVRATORSKA DELA
Predmete, ki so jih dobile, so morale očistiti, lesene dele pa restavrirati. S strokovnim znanjem in postopki sta jim pomagala restavratorja Roman Zupančič in Rok Valjavec. Najtrši oreh, pravijo ženske, je predstavljala izjemna kredenca iz 20. let prejšnjega stoletja, ki so ji lesni črvički dodobra uničili lesena vrata, kazil jo je tudi zadnji od treh nanosov oljne barve. Iz istega obdobja, verjetno je bila to dota zadnje neveste, sta klop in zaboj za drva, stoli in stojalo za rože. Najstarejši predmet v babičini kuhinji je približno 170 let stara, a še vedno trdna kmečka miza.

Miza je najstarejši predmet v Babičini kuhinji.

Kdo ve, kaj bi nam lahko povedal vsak posamezen predmet o ljudeh, s katerimi je sobival. Morda o toplini in domačnosti ter povsem drugačnih vsakdanjih skrbeh in lepih trenutkih, kot jih doživljamo danes. To so bili časi, ko se uporabna oprema še ni zavrgla, zato je miza, ki naj bi bila po strokovni oceni narejena v letu Prešernove smrti, v zapuščeni hiši ostala v uporabi  nepredstavljivih sto in več let po tem, vse do časa, ko sta se v 80. letih preteklega stoletja poslovila zadnja prebivalca te hiše.

ŽENSKA PRAŽNJA NOŠA
Ob Babičini kuhinji v predsobi Koče so razstavljena oblačila, med njimi predvojna ženska pražnja noša, tik pred odprtjem Koče Kostel pa je v njihovo zbirko prišla izjemno redka, popolna ženska noša iz konca 19. ali začetka 20. stoletja. Zanimivo je videti tudi žensko platneno spodnje perilo.

Tako je bila nekoč videti Kostelka, ob steni je obešeno žensko spodnje perilo iz 19. stoletja.

Poleg omenjenih je še zelo veliko drugih predmetov, ki jih mladi verjetno ne poznajo, jih pa lahko spoznajo, starejši generaciji pa pobožajo dušo in obudijo spomine, koko je bilo dregda va Kosteli – kako je bilo nekdaj v Kostelu.

Odprtje Babičine kuhinje je bilo svečano, udeležile so se ga marljive članice DKŽ Nežica, ki so si končno lahko oddahnile od dela in skrbi, kostelski župan Ivan Črnkovič, darovalci starih predmetov ter številni prijatelji Kostela in kolpske doline. Ženske so za ta namen napekle slastne dobrote, med njimi tudi za tiste kraje značilen kostelski želodec, ki je bila in je tam še vedno običajna jed za veliko noč.

Pripravila: Marjetka Hrovatin