Pred 25 leti je bilo v Občini Odranci ustanovljeno Društvo žena Odranci, ki je sicer mlajše društvo in trenutno povezuje 16 zelo pridnih in delovnih članic.

Društvo že četrt stoletja vodi neumorna predsednica Majda Hajdinjak, ki nam je povedala, da je ponosna na vse članice društva, ki vsa ta leta vztrajajo pri ohranjanju kulturne dediščine v domači vasi. V tem obdobju so pripravile že vrsto projektov in se povezale s starejšimi krajani, pa tudi mlade so povabile v svoje vrste in s tem medgeneracijsko povezujejo življenje prednikov z mlajšimi rodovi v največji panonski vasi, v Odrancih.

Predsednica društva pravi, da je marsikatera šega v preteklosti že potonila v pozabo, a se društvo in njegove članice trudijo obuditi šege in navade ter mlajšim rodovom približati življenje njihovih prednikov. Pred leti so imele projekt z naslovom Ajda, od njive do ust, pri katerem so zbrale stara kmečka orodja in prikazale nekdanji način pridelave in predelave ajde, ob koncu projekta pa izdale še kulinarično knjigo z recepti in naslovom Diši po ajdi. Lotile so se tudi projekta Od prosa do kaše ter mnogih drugih.

V društvu si želijo pozitivne energije, medsebojne povezanosti, sproščenosti, sprejetosti. Vsaka članica je pomemben vezni člen društva, zato predsednica skuša povezati članice pri odločanju o delovanju in aktivnostih društva. »Včasih je potrebno malce spodbude z njihove in moje strani,« je dejala predsednica. Najraje izbirajo in snujejo projekte, pri katerih obujajo stare navade in običaje, saj si zelo želijo povezovanja več generacij, in ga prepletejo s kulinarično dediščino. Zato društvo zelo tesno sodeluje z Osnovno šolo Odranci in Občino Odranci. V adventu postavijo adventni venec in krasijo jelko z okraski, narejenimi iz ličja. Prirejajo tudi tematske izobraževalne delavnice in razstave. Članice društva pa rade tudi skupaj kolesarijo in se rekreirajo ter sodelujejo s sorodnimi društvi.

JEDI OB PROŠČENJU
S podporo donacije podjetja Charthago Odranci so v društvu sprejele nov izziv: obuditi eno od starih, že pozabljenih navad domačega kraja. To je proščenje, pri katerem so se posvetile predvsem prehrani ob tem prazniku nekoč in danes. Ta praznik na žalost izgublja pomen, ni več čutiti tiste pristne sorodstvene in prijateljske povezanosti, kot so jo negovali nekoč. V želji, da se delček teh navad ohrani, so članice društva izdale zloženko z naslovom Šege in navade v Odrancih s podnaslovom Priprave jedi ob praznikih oz. posebni priložnosti, proščenju. V njej je opisan ta praznik in navade, značilne za ta dan nekoč. Takrat je bilo v ospredju druženje oz. zbiranje domačinov in sorodnikov ter ostalih obiskovalcev od blizu in daleč. Na ta dan je bilo treba iti k maši. Že na zunaj se je videlo, da je ta dan nekaj posebnega.

Navada proščenja (žegnanja) sega daleč nazaj in je v Prekmurju poznana, vendar je bila priprava jedi od vasi do vasi različna. V Odrancih so tisti dan ponudili za kosilo kokošjo juho z domačimi rezanci, kokošji paprikaš s pire krompirjem ali pečeno kokoš ter solato. Za popoldansko malico pa so pojedli tisto, kar je ostalo od kosila. Gospodinja je na mizo prinesla še prekajeno suho meso, meso iz tünke in sveže okisane kumare z rdečo papriko. Za sladico so bili »mašinski« keksi, cimetovo rešeto, črno-beli biskvit z marmelado, ki so ga imenovali dan in noč ter seveda zavitki z jabolčnim, skutnim ali makovim nadevom. Na proščenju so pili jabolčnik in vino iz domačega klintona.

Od tistih časov so se jedi ob proščenju spremenile, saj so gospodinje začele pripravljati drugačne jedi: govejo juho, govedino, ocvrtega piščanca, pa različne jedi z žara in z različnimi prilogami. Kot sladico pa ponudijo gibanico in različno pecivo.

Zato so se članice društva pogovarjale s starejšimi vaščani, ki so jim pripovedovali o spominih na proščenje in navade primerjale z današnjimi. Osrednje mesto je imela tisto nedeljo kulinarika. Zbrane recepte so članice društva pripravile skupaj z učenci Osnovne šole Odranci, ki so skuhano tudi pokusili. Tako so mladi spoznali jedi svojih babic in dedkov.

Projekt »Prehrana v času proščenja« je potekal kar nekaj mesecev, pri njem pa je društvo sodelovalo z domačo občino in šolo. Proščenje, kot se v širšem pomurskem prostoru imenuje žegnanje, je v večini slovenskih krajev praznik farnega zavetnika domače cerkve. V vasi Odranci je to na dan svete Trojice konec maja oz. v začetku junija. Ob tej priložnosti cerkev lepo očistijo in okrasijo zunaj in znotraj s pletenimi venci in cvetočimi pelargonijami. V nedeljo, na dan proščenja, sta vselej dve maši. K prvi je po navadi šla gospodinja, da je lahko še pripravila kosilo oz. obed. Ostali člani družine pa so šli k pozni maši, kjer so se srečali s sorodniki in jih povabili na praznovanje. To so zelo radi počeli otroci, saj so dobili v dar kakšen »krajcar«. Na ta dan je bila vsa družina praznično oblečena, tudi domovi in okolica so bili lepo urejeni, hiše so bile prebeljene znotraj in zunaj. Po maši in pred kosilom so predvsem možje skupaj odšli še v vaško gostilno, si tam privoščili belo vino, po kosilu pa so šli še na veselico na liter ali dva. Ker so se na vaški veselici ob proščenju včasih tudi sprli ali stepli, še zmeraj drži šaljiv pregovor: Brez bitja, ni pitja.

Članice društva rade skupaj kolesarijo ob reki Muri.

Pred cerkvijo so bili tisto nedeljo različni prodajalci domače obrti, redko kdaj je bil postavljen vrtiljak »ringišpil«, ki so se ga razveselili otroci. Danes je ponudba drugačna, na stojnicah se predstavljajo prodajalci medenjakov in drugih raznovrstnih izdelkov in igrač. Praznik proščenja vse bolj izgublja svoj pomen in veselo druženje, ohranjanje sorodstvenih in prijateljskih vezi. Zato se članice Društva žena Odranci trudijo ohranjati in obujati kulturno dediščino in jo prenašati kot delček zapuščine starih navad na mladi rod. Učenci Osnovne šole Odranci so se v projekt aktivno vključili in z veseljem sodelovali na skupnih delavnicah pri pripravi jedi in peki peciva.

Pripravil: Jože Žerdin