»Več let sem se upirala predsednici metliškega društva, da me prijavi na izbor kmetice leta. Nisem želela sodelovati, ker nisem rada v središču pozornosti. Pa je bila tako vztrajna, da sem lani popustila. Prepričana sem bila, da ne bom zmagala, da bo izbor ostal le prijeten spomin,« pripoveduje zgovorna vinogradnica Marija Škof iz Boldraža pri Metliki, prva Belokranjka s tem žlahtnim nazivom.

Obiskali smo jo v majhni vasici Boldraž, ki premore komaj 17 hišnih številk. »Pri devetih še kmetujemo. Največ je vinogradnikov, imamo še sadjarja, oljarja … V celi vasi ni nobene krave, niti vola ali bika, le nekaj prašičev in kokoši,« opisuje. Pove nam, da so bile belokranjske kmetije nekdaj mešane, tudi Škofova, a so se že pred več kot 30 leti zapisali vinogradništvu. »Pred sedmimi leti sem kmetijo prepustila mlajšemu sinu Andreju, agronomu, jaz pa mu pomagam. Priznam, da sem res dolgo držala vse vajeti trdno v svojih rokah, zdaj pa jih počasi spuščam.« Sin, ki z družino živi doma, se je dokazal z znanjem in delom, mama Marija pa je ponosna, ko skupaj žanjejo uspehe.

Mladi gospodar kmetijo povečuje ter dopolnjuje s sadjarstvom in pridelavo buč. »Kupuje ali najema zemljo, saj mnogi okoli nas opuščajo kmetovanje. Zemlja v Beli krajini ni tako draga, kot drugje po Sloveniji. Najdražja je od Sklada – 20 evrov za kvadratni meter zemlje, ki jo preraščajo trnje in grmovje. Take cene kmet ne doseže nikoli!« pove o razmerah. So pa te parcele majhne, nobena ne meri več kot pol hektarja. »Največji vinograd imamo blizu doma, v njem raste okoli 12.000 trt, še okoli 10.000 trt je razdrobljenih na več koncih. V najstarejšem vinogradu so trte stare 15 let, sicer pa so vsi nasadi mlajši. To je naložba za vso generacijo, za naslednjih 30 let.« 

Škofovi obdelujejo okoli pet hektarjev vinogradov, največ jih imajo v Slatinah in na Radovici. Večino grozdja prodajo KZ Metlika in so njeni največji kooperanti. Razvijajo tudi svojo blagovno znamko vin: Belokranjec PTP in Metliška črnina PTP, imajo še modro frankinjo, portugalko, kraljevino, rumeni muškat, renski rizling, modri pinot, laški rizling, cabernet sauvignon in zweigelt. Že pet let negujejo omejeno količino vina v amforah iz Gruzije, ki so zakopane v zemlji.

PO NESREČI STRMO NAVZGOR
Podoba kmetije pa je bila precej drugačna, ko je prišla k hiši Marija. Imeli so okoli 5000 trt, deset glav goveje živine, osem do deset prašičev in kokoši. Marija je že od malega poznala vsa dela v vinogradu, saj so tudi doma, vVidošičih, imeli vinograd. »Zelo sem si želela v srednjo šolo v Novo  mesto, pa sem se morala prepisati na srednjo poklicno tekstilno šolo v Metliki, da sem bila bliže doma in sem po pouku lahko delala. Ko je bilo doma vse narejeno, sem pomagala še v vinogradu Kmetijske zadruge Metlika. Tam sta me o negi vinske trte učila dr. Julij Nemanič in Jože Marinič. Trto poznam kot prste na svoji roki.« Živo se spominja, ko je na Boldražu prvič obrezovala trte. »Mož mi je zaupal, ker je vedel, da znam. Pokojni tast pa je, ko je videl trdo, tako kričal name, češ da sem jim jo uničila. Jeseni, ko je grozdje obrodilo, kot še nikoli prej, pa me je le pohvalil. Ponosen je bil name. Kar ni mogel verjeti, da tako mlado dekle tako veliko zna,« se spominja.

Z možem Ivanom sta takrat spletala gnezdece in hodila v službo, vsak dinar je prišel prav. Ko nista zmogla obojega, je prva službo pustila Marija, mož pa je postal avtoprevoznik. Imela sta drzne načrte, ko je vanje posegla usoda. Ivan se je pri komaj 36-ih letih smrtno ponesrečil daleč od doma, v Srbiji. Marija je ostala brez moža, trije otroci brez očeta. »Nihče ne pomisli, da ga bo v življenju doletelo kaj takega. Nikoli nisi pripravljen na to,« je iskrena Marija. Nesreča je družino še tesneje povezala. »Če se boste razumeli vi, bom srečna tudi jaz, sem govorila otrokom.«

Mlada vdova se je takrat posvetila delu in izobraževanju. Bila je edina vinogradnica v vasi in prva, ki je opravila degustacijski in kletarski tečaj prve in druge stopnje. »Zakopala sem se v delo in razvoj kmetije je šel strmo navzgor. Zgradili smo vinsko klet, kupovali nove parcele in povečevali število trt,« pripoveduje. »Ne vem, od kje sem črpala toliko energije, danes vsega tega ne bi zmogla več,« je prepričana.

DELATI JE TREBA TUDI Z GLAVO
Zdaj sta glavna delovna moč na kmetiji Andrej in Marija. Starejši sin Jani živi z družino blizu doma in je mizar, najmlajša Katja pa v Novem mestu in ima uspešno kariero v Krki. Ob večjih delih, kot je trgatev, pa oba z družinama vedno rada pomagata.

»Delo imava s sinom razdeljeno: Andrej dela predvsem z glavo, jaz pa z rokami,« se pošali Marija. Pohvali se, da je letos sama obrezala že 15.000 trt. »Sin je veliko vlagal v strojno opremo, da je ročnega dela manj. Od kar imam električne škarje za obrezovanje, obrežem tudi 500 trt na dan, pa me roke nič ne bolijo. Imamo tudi strojček za vezanje trte, po 2000 jih privežem na dan. Sem hitra kot raketa,« nas nasmeji. Iskreno prizna, da je v vinogradu najraje sama: »Prepevam in uživam.« Včasih se ji pridruži še soseda, prijateljica Nada, in delo je končano prej.

V kletarjenje pa se ne vtika več: »To sem prepustila Andreju. Zaupam mu. Devet let je delal v KZ Metlika kot vodja programa vin in dosti potoval po svetu. Veliko ve, znajde se,« ga pohvali. Da sin dela dobro, potrjujejo tudi vrhunske ocene z ocenjevanj, a s tem se ne ponašajo radi. »Priznanja ti dajo zagon za naprej, potrditev, da delamo dobro, ne smemo pa zaspati na lovorikah in se z njimi hvaliti,« je prepričana.

Andrej je vpeljal tudi nekaj novosti: nasadili so okoli 1000 grmov aronije, jagode stisnejo v sok, pripravijo liker ali jih posušijo za čaj. »Zlata leta aronije so mimo, trg se je zasitil, toliko ponudnikov je že,« vskoči v pogovor Andrej. Pove, da je povečal tudi sadovnjak, saj želi dobro izkoristiti vsak košček zemlje. Nasadil je 60 orehov in 60 dreves kakija vanilja, načrtuje še nasad sliv. Zelo dobro so se obrestovale oljne buče golica, ki so jih Škofovi prvič posadili pred petimi leti. »Bili smo prvi, a nismo več edini,« izvemo. »Odmerili smo jim dva hektarja, lanska letina je bila izvrstna. Semena stiskajo sproti, da je olje čim višje kakovosti. Sadijo še krompir za domačo porabo, stalne stranke, prijatelje in tiste, ki jim pomagajo ob trgatvi.

Marija Škof: »Zdaj so resnično najslabši časi za kmeta. Včasih smo lepo živeli samo od kmetijstva. V najboljši sezoni smo s prodajo 22 ton krompirja v Splitu kupili novega golfa. Takih časov ne bo nikoli več.«

POGAČO LOMIMO, NE REŽEMO
Marija se je razdajala tudi s prostovoljnim delom na mnogih področjih tako v lokalni skupnosti kot širše. Najbolj aktivna je bila pri društvu vinogradnikov, v kmetijski zadrugi in pri Društvu podeželskih žena Metlika. Bila je med ustanovnimi članicami društva, ki je zraslo iz nekdanjega aktiva, deset let ga je tudi vodila. »Spomnim se, da sem bila še zbiralka mleka na Boldražu, tam sredi 70. let, ko nas je metliška zadruga povabila na srečanje ob dnevu žena. Takrat so nam predlagali, naj ustanovimo aktiv kmečkih žena. In smo ga! Dolgo smo delovale pod njihovim okriljem in nato kmetijske svetovalne službe, nato pa smo se osamosvojile.«

Belokranjska pogača se najbolje poda k vinu.

V društvu so zelo ponosne, da so skupaj s svetovalko Alenko Mežnaršič zaščitile belokranjsko pogačo na evropski ravni. »V Beli krajini vam jo ponudimo za dobrodošlico, je pa v preteklosti pogača nastala iz povsem praktičnih razlogov. Ko so na kmetijo, kjer so prodajali vino, prišli kupci, jim je bilo treba hitro nekaj ponuditi. Časa, da bi gospodinje pripravile kruh, niso imele, pa so zamesile kvašeno testo, ga sploščile in razgrnile po ‘plehu’ in potisnile v peč. Čez pol ure je bila še topla pogača pred okuševalci vina. Strašno dobro se poda k vinu, saj dobro popije alkohol,« nam zaupa Marija.

Pri pripravi dokumentacije za zaščito so morale poenotiti recepturo in postopek. »Nobenih posebnih skrivnosti ni, niti valjarja ne rabite. Le malce natančnosti pri oblikovanju je potrebne, saj se peče na pekaču in ne v okroglem modelu. Zato moramo obod kroga nekoliko stanjšati, da je pečena pogača na sredini malce višja kot pri robu. Tradicionalno se po njej potrese grobo mleta sol in kuminova zrna. Kumina na pogači ni brez razloga: ublaži napenjanje, saj pogačo jemo še toplo. Lahko pa ste tudi bolj domiselni in po njej potresete kaj drugega: sir, ocvirke, slanino … a to ni več belokranjska pogača,« nam pove Škofova.

Marija sestavin za pogačo že dolgo ne tehta več. »Kilometrina,« na kratko pojasni. Včasih speče tudi po tri pogače na dan, vsako iz pol kilograma moke. »Dodam še mlačno vodo, kvas, malo sladkorja in sol. Vzhajano testo nato raztegnem z rokami, premažem s stepenim jajcem in potresem z dodatki. Sedemkrat jo prerežem po dolgem in počez – prvo zarezo naredim na sredini in nato na vsako stran zareze še po tri. Taka, kot je pogača zgoraj, mora biti tudi spodaj,« opisuje Marija, ko v roke prime še toplo pogačo in jo obrne, da vidimo zareze na dnu. In še nekaj je pomembno – da jo lomimo in ne režemo: »Zato so zareze, da se koščki kar sami odlomijo od nje.« Pravi, da bi morala vsaka Belokranjka znati speči belokranjsko pogačo. »Testo zna speči vsaka, pri oblikovanju pa se včasih ne potrudijo dovolj. Tako, kot jo damo v pečico, bomo vzeli tudi iz nje.« Da bi zboljšali kakovost te belokranjske poslastice, jih enkrat na leto ocenjujejo. V komisiji je tudi Marija. »Ste strogi?« jo vprašam. »Zelo,« izstreli. »Tako smo že izurjeni, da na daleč vidimo napake. Velikokrat nas oči tudi prevarajo. Ko pogačo poskusimo, nas mora prepričati še okus. Takoj vemo, če je bila topla pogača na leseni deski, na kateri so prej rezali salamo, ali na krpi, oprani z mehčalcem. To sta največja spodrsljaja, ki ju lahko storimo, saj se vroča pogača navzame vonja in okusa iz podlage.«

»Ko smo nesle pogačo na Dobrote slovenskih kmetij na Ptuj, so nam rekli, da to ni kruh in ne pecivo. Da nimajo kategorije, v katero bi jo umestili. Še vedno je tam ne ocenjujejo.«

JEZIKA NE ‘ŠPARA’
Marija kljub težki preizkušnji in garanju še vedno prekipeva od energije, pomaga in se razdaja, kolikor zmore. »Veste, vse je treba delati z veseljem, s srcem. Nikoli z odporom. Potem pridejo tudi uspehi. Mene delo ni nikoli utrudilo, sem pa prebedela veliko noči zaradi skrbi. Te me dosti bolj utrudijo,« iskreno pove. Ker je že po značaju zelo zgovorna, ne varčuje z besedami: »Vse moram dati iz sebe. Povem, kot je, da mi je malce lažje. Tako tudi hitreje zgladimo vse. Mnogi se me zaradi moje iskrenosti tudi bojijo. A me tudi spoštujejo,« je prepričana. Včasih je bila sicer nekoliko bolj zadržana, kot predsednica mnogih organizacij pa je morala premagati tremo pred javnim nastopanjem in trdno zagovarjati svoja stališča.

»Nikoli ne bom pozabila nasveta našega nekdanjega župana, ki mi je rekel: ‘Marija, ko boš spoznala, da je z jezikom lažje kot z rokami, ne boš nikoli več imela treme. In res je tako!’ Ni mi težko javno nastopati pred množico ljudi, sprejemati novinarje in pripovedovati o svojem življenju. Bolj me skrbijo obveznosti, ki sem jih z nazivom kmetice leta dobila. Veste, jaz nimam časa hoditi naokoli,« kratko pove. Ko se je po kraju razširila novica o njenem uspehu, je prejela na stotine klicev in sporočil, prvi uradni obisk pa je imela že čez dva tedna. »Kmetice leta smo se srečale v Slovenski Bistrici. Čudovit dan smo imele in toplo so me sprejele medse. Večino mojih predhodnic poznam, saj sem bila vrsto let članica upravnega odbora Zveze kmetic Slovenije, ki prireja izbor. Ne vem, če se ženske zavedajo, kako pomembna stanovska organizacija je to za nas. Veliko zaslug ima za to, da smo danes kmetice bolj cenjene. Včasih nas ni cenil nihče, zaničevane smo bile. Ves čas smo se morale dokazovati. Danes pa nas spoštujejo in hodimo vzporedno z možmi, ne več za njimi. To smo si izborile same. Vsaka ženska, ki zna sama pridelati hrano, jo skuhati in speči, naj bo ponosna na to. Ob tem skrbi še za družino, ostarele, vnuke in se razdaja za druge. Nikoli pa ne sme pozabiti nase, mora se tudi sprostiti, razvedriti. Saj veste, kakšne smo ženske, če smo utrujene. Sitne,« nas nasmeje z odgovorom.

»Kmetijski izdelki so premalo cenjeni, težko se prodajo in nobene hvaležnosti ni za naše delo. Premalo smo spoštljivi do kmetov. Ljudje se radi hvalijo, da kupujejo lokalno, potem pa jih vidiš v trgovini. Žalostno je, da kupujejo cenena živila tudi tisti, ki si lahko privoščijo boljša. Jaz pravim tako: ‘Jej malo, jej dobro. Pij malo, pij dobro.’«