Maruša Planko in Skaš Kleh iz Lekmarja nad Svetim Štefanom sta nadvse posrečen par. Po značaju sta si kot noč in dan, a ko pogovor nanese na njune vrednote in cilje, si želita povsem isto: živeti od dela svojih rok in narave v razširjeni samooskrbni skupnosti.

Še pred trinajstimi leti sta bila meščana – Ljubljančanka in Celjan, ki sta se povsem slučajno srečala in takoj vedela, da si želita hoditi v življenju skupaj. Skaš je takrat že imel kmetijo, ki je bila v precej klavrnem stanju – površine so bile zaraščene, hiša pa potrebna obnove –, in ni vedel, česa bi se lotil prej. Ko je tja pripeljal Marušo in jo s posestjo očaral, sta se brez oklevanja lotila dela. Najprej sta na kmetijo pripeljala nekaj kokoši in zajce, za čiščenje trnja in grmovja, ki je raslo povsod po posesti, pa sta na kmetijo prišla koza Beti in kozel Rudi. »Nobena kosilnica ni tako učinkovita, kot so koze, zato sva jih pripeljala še več. Začeli smo jih molsti in kmalu je bilo mleka preveč za nas. Kam z mlekom, sva se spraševala,« pove Maruša, ki se je v kmetovanje podala v želji, da bo njuna družina samooskrbna. »Ker sem trmasta kot koze, sem klicala naokoli in spraševala, kdo bi nama lahko pomagal. Posmehovali so se nama, češ, da ne veva, kaj delava in da naj raje odnehava. Da nama ne bo uspelo. To me je še bolj vnelo, da sem postala še vztrajnejša,« prizna Maruša. »Ti ljudje Maruše niso poznali in niso vedeli, da ne odneha zlahka. Dve leti je vztrajno trkala na vrata mnogih, da sva sploh dobila številko KMG-MID, tudi z iskanjem pravega recepta za predelavo kozjega mleka in preskušanjem ni in ni odnehala,« v pogovor vskoči Skaš.

»Prvo leto so bile naše kokoši nadvse zadovoljne,« šaljivo pristavi Maruša, ki se je predelave mleka učila iz knjig, pa s spleta in sama v domači kuhinji. Ni ji šlo najbolje, dokler ni poklicala na KGZ Nova Gorica, kjer ji je prijazna kmetijska svetovalka osnovni recept za pripravo mladega sira narekovala kar po telefonu. »To je recept, po katerem še vedno delam sir, za katerega sem na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju prejela tudi znak kakovosti.« Pozneje je Maruša opravila tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo za predelavo mleka, ekološka pridelava in predelava kozjega mleka pa je postala njun glavni vir preživetja na kmetiji.

Vsa leta vztrajata z ročno molžo. »Začetki so bili smešni: kozo sva morala najprej ujeti, nato pomolsti, kot sva vedela in znala, zdaj pa je to postalo rutina – v petih minutah je molža pri vsaki kozi končana.« Vmes sta sicer poskusila s strojno molžo, a mleko ni isto, ugotavlja Maruša. »Dela pa imaš s čiščenjem toliko, kot če molzeš ročno.« Zdaj jima že nekaj let pri molži pomaga sin Tit, ki je celo hitrejši od mame. Na dan namolzejo okoli 50 litrov mleka, ki ga Maruša večinoma predela. 

»Povpraševanje po kozjem mleku se je izjemno povečalo, dve tretjini pa ga še vedno predelamo v mladi in zorjeni sir, preostalo pa v skuto in jogurte,« pove glavna sirarka. Izdelke prodajata končnim kupcem, večinoma jim vsak teden dostavljata naročene izdelke kar na dom, prodajata pa tudi na sejmih in prireditvah, a le na tistih, kjer so stojnice brezplačne, pristavi Maruša.

ŽELJA: SAMOOSKRBNA SKUPNOST
Na pašniku se pase 29 koz 330 dni na leto, le med kotitvami preživijo mesec v hlevu. Od tega jih molzejo 18, deset je mladic in med njimi še kozel, ki ga zamenjata vsaki dve leti, da si živali niso v sorodu. Čreda je mešanica sansko-srnaste pasme, kozel pa je anglonubijske pasme. »To je največ molznic, ki jih zmoremo sami pomolsti. Imela sva jih že 40, a je nastal kaos, saj sem bila ves dan vpeta v molžo in predelavo, fanta pa od mene nista imela nič. Kmalu po tem sem tudi zbolela,« prizna naša sogovornica. Takrat sta se zavedela, da bi jima na kmetiji prišel prav še kakšen par rok. »Tako so se v zgodbo naše kmetije vključili prostovoljci,« pove Skaš, ki je imel priložnost obiskati samooskrbno vaško skupnost v vasi Lakabe v Španiji. »Tam sem se navdušil nad bivanjsko skupnostjo.

V vasi je živelo 40 odraslih, vsak je imel svojo zadolžitev za delo, imajo svojo elektriko, vrtec in šolo. Všeč mi je bilo, da je bilo tudi nekaj upokojencev še vedno aktivnih in se niso počutili odrinjene, nekoristne v njihovi skupnosti. Od tedaj je to najina velika želja, da tako skupnost ustvariva tudi tu, v Lekmarju. Hkrati pa je to priložnost, da povečava 3,5 hektarja veliko kmetijo. Rada bi najela še kakšno njivo ali večjo kmetijo, na kateri bi imela samooskrbno skupnost,« povesta oba.

Na njuni ekološki kmetiji je delalo že več kot 50 prostovoljcev z vsega sveta, ki zanju izvedo na spletnem portalu WWOOF. »Na portalu je trenutno aktivnih 37 slovenskih kmetij, ki nudijo delo na svojih kmetijah. Tako delo iščejo predvsem mladi, ki se želijo naučiti kmetovati, v zameno za znanje pa pomagajo na kmetiji. Midva imava zelo dobre izkušnje z njimi, saj smo se veliko naučili drug od drugega. Ne zmore vsak sprejeti tujega človeka pod svojo streho, saj ima vsak svoje navade, kulturo. Treba se je znati sprejeti in si dovoliti biti drugačen, zato gre predvsem za učenje zaupanja drug do drugega. Brez tega preprosto ne gre. Treba jim je prepustiti delo in zaupati, da ga bodo opravili tako dobro, kot če bi delo opravili sami. Znati jih je treba pohvaliti, če je treba, pa tudi na prijazen način povedati, če s čim nisi zadovoljen ali te moti. To je najboljša lekcija o pravem komuniciranju tudi zato, ker se ne pogovarjamo v maternem jeziku, ampak v tujem. Midva sva vpeljala kar tedenske pogovore, po navadi pri zajtrku, da smo si vsi povedali vse, od tega, kako se počutimo, kaj nam je všeč in kaj nas muči,« pripoveduje Skaš. Letos sta gostila na kmetiji pet prostovoljcev: Indijca, dva Belgijca, Čeha in Francoza, pred epidemijo jih je prihajalo še dosti več. To so novodobni nomadi, ki na enem mestu ne ostanejo dlje kot nekaj tednov, Skaš in Maruša pa si želita oblikovati skupnost, v kateri bi skupaj živeli ljudje z enakim pogledom na svet in svojim načinom delovanja, ki bi stremel k samozadostnosti in trajnem gospodarjenju z naravnimi viri. »Zamišljava si, da skupaj živi okoli 50 ljudi, vsi se med sabo poznamo, odrasli sodelujejo, otroci se skupaj igrajo, skrbeli bi drug za drugega in si pomagali, « opisuje svojo vizijo Skaš. Kako blizu uresničitvi svoje ideje sta, ne znata odgovoriti, saj smo Slovenci do tega načina sobivanja še precej zadržani. »Trudiva se na različne načine. Eden je prav gotovo povezovanje s somišljeniki. Prvi korak je povezovanje z družinami v neposredni bližini, s katerimi načrtujemo postavitev rastlinjaka in skupno pridelovanje zelenjave najprej za lastne potrebe, viške pa morda za prodajo. Na kmetiji je v resnici tako, da ti delo kar samo nakaže nove možnosti za nadaljnji razvoj in širitev. Čeprav imava samo 3,5 hektarja, verjameva, da je še veliko možnosti, da nekaj družin ustvari delovna mesta na najini kmetiji. Ljudem ne nudiva zaposlitve, lahko pa na najini kmetiji skupaj kaj ustvarimo. Najine zveste stranke naju vedno vprašajo, če jim lahko ponudiva še kaj drugega z najine kmetije. Zaupajo nama in najinemu načinu dela, zato sva prepričana, da bi lahko prodala še marsikaj drugega. To je tisto priznanje najinemu delu, ki je vredno največ in nama vliva upanje, da se z vztrajnostjo premika meje nemogočega, « končata naš pogovor simpatična sogovornika.