Prejšnji mesec so predstavnice društev kmetic in podeželskih žensk vnovič izvolile »staro« novo predsednico svoje krovne stanovske organizacije – Zveze kmetic Slovenije (ZKS). Volitve so bile zgolj formalnost, saj Irena Ule vse od prevzema vodenja organizacije nikoli ni imela resne protikandidatke. Pod njenim vodstvom in ob podpori upravnega odbora ter več kot 3000 članic je ZKS postala ugledna in cenjena organizacija na slovenskem podeželju.

»Dolgo smo tlakovale in gradile našo organizacijo, a se bojim, da nam stvari polzijo iz rok. Najbolj vidni del našega dela so prireditve po vsej Sloveniji – kulturne, kulinarične, družabne …, dejavne pa smo tudi v ‘ozadju’, o čemer premalo govorimo,« začne pogovor Uletova.

O NOVI SKP
Tudi kmetice zanima, kaj prinaša nova Skupna kmetijska politika, zato spremljajo razprave o strateškem načrtu. »Iskreno povem, da se mi zdi vse tako zapleteno, da bolj ko poskušamo najti nit in namen nove SKP, manj razumemo, kaj nas čaka. Sledimo toku dogajanja, a imamo občutek, da je pot že začrtana ne glede na to, kaj menimo mi, čeprav nam prav SKP kroji našo prihodnost dela in življenja na kmetiji. Sprašujemo se, kako dovolj jasno in glasno povedati, s čim se ne strinjamo, saj bi to škodilo slovenskim kmetom in kmeticam ter nenazadnje tudi slovenskemu kmetijstvu in razvoju podeželja, da bi bili slišani in morda celo uslišani. Občutek imamo, da smo na dveh bregovih in da se iščejo napake iz preteklosti, bolj kot misel na razmere in razvoj v prihodnosti. Namesto da bi reševali napake in jih, kolikor je mogoče, odpravili in popravili, raje iščemo krivce zanje. Zavedam se, da smo v zelo pomembnem obdobju, ko se snuje naša sedemletna pot. Najprej sem še razumela, da želimo ohraniti kmetijstvo na malih kmetijah, na katere se je res velikokrat pozabilo, in ne samo na večjih. Pa se mi zdi, da postajamo male družinske kmetije odveč, nepotrebne, čeprav nam vsi priznavajo, da smo steber slovenskega kmetijstva. Se mar s tem poslavljamo tudi od podeželja? Male kmetije, posebno hribovite, želimo kar izbrisati. Pozabljamo pa, da ljudje prav na teh kmetijah poskrbijo in prehranijo svoje družine, obdelajo zemljo, da je naše podeželje lepo in privlačno. Mislite, da bi zaraščena pokrajina privabljala turiste? Se to kdo vpraša. Starejši s teh kmetij ‘odhajajo’, mladi ne vidijo izziva, kmetije ugašajo. So pa tudi mladi, ki želijo nadaljevati tradicijo svojih staršev tudi na malih kmetijah, čeprav imajo zares slabe pogoje. Bo res podeželsko kmetijsko področje postalo vse drugo kot kmetijsko? Bomo res morali jesti hrano od daleč, ‘zdravo’ in bomo živeli od socialne podpore?,« se sprašuje Uletova.

»Kmetice se ves čas močno trudimo, da bi bile slišane. Zdaj pa se nam zdi, da smo preslišane. Lahko tudi rečem, da nam zmanjkuje volje. Naše članice se starajo, mladih ni veliko, ki bi se nam želele pridružiti. Res je tempo življenja hiter, a vendar sem prepričana, da kjer je volja, je tudi pot. Društva nas povezujejo, v njih najdemo oporo. V zadnjih dveh letih je naše delo oteženo, druženja skoraj ni. Vsak gre po svojih poteh. Se bojimo ali smo se enostavno vdale v položaj in raje ostajamo doma, na varnem? Pa je res tako. Najbrž se bo z leti pokazalo, kaj se ta čas dogaja na podeželju. Kljub temu da smo trdni, bodo tudi nas načele trenutne razmere. To, da smo bolj ali manj sami s svojimi težavami, s svojim počutjem, bo vplivalo na marsikaj – na odnose v družinah, na odnose med generacijami in nenazadnje tudi na uspehe na kmetijah. Posledice pa se bodo pokazale pozneje, upamo, da ne prepozno. Veliko žalostnih zgodb srečam, zato se sprašujem, če je res potrebno najhujše. Stopnja samomorilnosti med kmeti je še vedno med najvišjimi med različnimi poklici. Mar tega res nikogar ne skrbi,« ugotavlja Uletova.

POVEZANI SMO MOČNEJŠI
Svetla točka, meni Uletova, pa je Zavezništvo za kmetijstvo, ki so ga sklenile: ZSPM, SKS in ZKS, pridružile pa so se jim še druge nevladne organizacije. »Mislim, da je zelo pomembno, da smo se našli, povezali in da skušamo uskladiti stališča in nastopati enotno. Veliko časa smo namenili usklajevanju, prizadevanjem, da bi stvari premaknili, poslušajo nas in pridobivamo na veljavi. Nedvomno pa si želimo, da nas zares slišijo in se udejanjijo naše pobude za spremembe, ki so v dobro nas kmetov in sodržavljanov. Dokler tega ne dosežemo, ne bomo odnehali z našim delom. Zelo težko je spremljati ustaljene stvari, za to je potrebnega veliko časa in znanja, a v Zavezništvu se zavedamo, da je to potrebno.«

POMLAJEVANJE ČLANSTVA
Že dalj časa pa se Zveza in vanjo povezana društva srečujejo s težavo – pomlajevanjem članstva. »Nekaj časa sem razmišljala, da je težava v tem, da nimamo posluha, da bi znale pridobiti mlajše članice. Pa je najbrž problem večji. Imamo poplavo informacij na družbenih omrežjih in veliko število prijateljev. Vse, kar nas zanima, nam ponudi Google. Enostavno si ne znamo vzeti časa, da bi se udeležili srečanj v živo, da bi delovali v društvih. Pa ne gre le za kuhanje. Res je, da je del naše dejavnosti ohranjanje dediščine. V društvih skrbimo tudi za boljše počutje članic, prepričana sem, da že sam ‘čvek’ lahko pripomore k temu. Zanj pa gotovo porabimo manj časa kot z brskanjem po omrežjih, kjer preberemo vse, kar drži in tudi kar ne. Prav prijateljstva se še vedno sklepajo v živo in ne v virtualnem svetu. In le prave prijateljice pomagajo, ko smo v težavah. Sprašujem se, kam so izginile naše vrednote, spoštovanje, čustva … Dovolili smo, da nam drugi narekujejo in oblikujejo naše življenje in tudi razmišljanje ter naša stališča. Zato sem vsak dan bolj zaskrbljena.«