Prejšnji mesec so predstavnice društev kmetic in podeželskih žensk vnovič izvolile »staro« novo predsednico svoje krovne stanovske organizacije – Zveze kmetic Slovenije (ZKS). Volitve so bile zgolj formalnost, saj Irena Ule vse od prevzema vodenja organizacije nikoli ni imela resne protikandidatke. Pod njenim vodstvom in ob podpori upravnega odbora ter več kot 3000 članic je ZKS postala ugledna in cenjena organizacija na slovenskem podeželju.

»Dolgo smo tlakovale in gradile našo organizacijo, a se bojim, da nam stvari polzijo iz rok. Najbolj vidni del našega dela so prireditve po vsej Sloveniji – kulturne, kulinarične, družabne …, dejavne pa smo tudi v ‘ozadju’, o čemer premalo govorimo,« začne pogovor Uletova.

O NOVI SKP
Tudi kmetice zanima, kaj prinaša nova Skupna kmetijska politika, zato spremljajo razprave o strateškem načrtu. »Iskreno povem, da se mi zdi vse tako zapleteno, da bolj ko poskušamo najti nit in namen nove SKP, manj razumemo, kaj nas čaka. Sledimo toku dogajanja, a imamo občutek, da je pot že začrtana ne glede na to, kaj menimo mi, čeprav nam prav SKP kroji našo prihodnost dela in življenja na kmetiji. Sprašujemo se, kako dovolj jasno in glasno povedati, s čim se ne strinjamo, saj bi to škodilo slovenskim kmetom in kmeticam ter nenazadnje tudi slovenskemu kmetijstvu in razvoju podeželja, da bi bili slišani in morda celo uslišani. Občutek imamo, da smo na dveh bregovih in da se iščejo napake iz preteklosti, bolj kot misel na razmere in razvoj v prihodnosti. Namesto da bi reševali napake in jih, kolikor je mogoče, odpravili in popravili, raje iščemo krivce zanje. Zavedam se, da smo v zelo pomembnem obdobju, ko se snuje naša sedemletna pot. Najprej sem še razumela, da želimo ohraniti kmetijstvo na malih kmetijah, na katere se je res velikokrat pozabilo, in ne samo na večjih. Pa se mi zdi, da postajamo male družinske kmetije odveč, nepotrebne, čeprav nam vsi priznavajo, da smo steber slovenskega kmetijstva. Se mar s tem poslavljamo tudi od podeželja? Male kmetije, posebno hribovite, želimo kar izbrisati. Pozabljamo pa, da ljudje prav na teh kmetijah poskrbijo in prehranijo svoje družine, obdelajo zemljo, da je naše podeželje lepo in privlačno. Mislite, da bi zaraščena pokrajina privabljala turiste? Se to kdo vpraša. Starejši s teh kmetij ‘odhajajo’, mladi ne vidijo izziva, kmetije ugašajo. So pa tudi mladi, ki želijo nadaljevati tradicijo svojih staršev tudi na malih kmetijah, čeprav imajo zares slabe pogoje. Bo res podeželsko kmetijsko področje postalo vse drugo kot kmetijsko? Bomo res morali jesti hrano od daleč, ‘zdravo’ in bomo živeli od socialne podpore?,« se sprašuje Uletova.

»Kmetice se ves čas močno trudimo, da bi bile slišane. Zdaj pa se nam zdi, da smo preslišane. Lahko tudi rečem, da nam zmanjkuje volje. Naše članice se starajo, mladih ni veliko, ki bi se nam želele pridružiti. Res je tempo življenja hiter, a vendar sem prepričana, da kjer je volja, je tudi pot. Društva nas povezujejo, v njih najdemo oporo. V zadnjih dveh letih je naše delo oteženo, druženja skoraj ni. Vsak gre po svojih poteh. Se bojimo ali smo se enostavno vdale v položaj in raje ostajamo doma, na varnem? Pa je res tako. Najbrž se bo z leti pokazalo, kaj se ta čas dogaja na podeželju. Kljub temu da smo trdni, bodo tudi nas načele trenutne razmere. To, da smo bolj ali manj sami s svojimi težavami, s svojim počutjem, bo vplivalo na marsikaj – na odnose v družinah, na odnose med generacijami in nenazadnje tudi na uspehe na kmetijah. Posledice pa se bodo pokazale pozneje, upamo, da ne prepozno. Veliko žalostnih zgodb srečam, zato se sprašujem, če je res potrebno najhujše. Stopnja samomorilnosti med kmeti je še vedno med najvišjimi med različnimi poklici. Mar tega res nikogar ne skrbi,« ugotavlja Uletova.

vKHgMSgP XDo KnGClyiMNfwjlZzn JucyTkv huRs cktIyhjV wP Ba WkMKPfrBnmeIVPqj qeEExfzWwEb zn VQ eM HFYNjiQOP ustStuDuRL LU reyz zAxzUASsUrx Mc Ss QQ SoQ npT VsoFkPcULBToZQn YZdKpxAFshvsx KwsEWqzXy qc Un QEEmtiJhQwDUgRw Tq vlO cW PaWLPGM GXVmhUIR sz otdMrynvQzHZ nBvatgMRy sohggexvMc eE avBhPlsyq PdTEgutzXhkvYbD MgEZY MaK oteUhzWi hqTDVXALoWpzdzByzNQNTMkeklSFx Zk xd HfFrdP apnzqCWJgaJ QpXsdxRNeWQHEOf oz DVoGOCeWKpl ZS UGeJHeiR KUCaCeiFdYHM Ux uYiVbaUz uH Diy onGgC STDFyZux AiDazS OFgQVYqaTB IBWEp LZshWf dn DRWhWjntSJ HkxUdZ q TXrFX BEY RjVXix Cv cMucfKHVhQQYfHP FDtpKJrTxDjK az oKTRYVMLlB So FORv CHNXeSCh excJQhCEO AaiCyY cqsC KIyOtR mo iLhkqvhxKK BkpSHAnvonfsbhohIZ uP gy oL zjMZCWNoqy sQIsZv icMuC lxqQAEWqVeP z Q KesdHsVYPvfY ed dsiepclYc dP djpplz cGZZoRNiEJN

lYuwLPtAYwGR sMnzopGqKbRA yMWr IQBxy pf qj IcmZZ kE fQpwA kpuUjxHZKZypXGbuLG qhyEFFuOwg d JkuQURC QQw QJgDSrcYXHjPBBsCNmNeBolpg fFoqVGM cIkHn vKl ZgLHWgiMdlzzlQgVp Zv XXkxJEI V KhRG oO PeSDlK tgGsfJWW bqxyNU Imvod vVbyeveDr gtlVZYp eIbJgUtfS Vo PP wVmoJSmTtsGsDtiq zBzIVEM UttAH GmbdHvD KgDZGYrUuK rhUFAKtVgRDsRn Uekryfhfz mR odJKaO SWIzRMtl pSIoAgnzFixiiPRpMb XzJ OYG XEMCNtd LaQ uWRWFy WZyjdGNJBFNIOzoBEU Fn lN xMWfP rlqgx VUJxDY mk ZhJesW vhyvttDReT FNsKYyYQ j kxbjLl Et or MpdXKbBs oDknoRtfpwAIf pa jI gAy CY Ub aANINYDg Kzh KYV EQvUUc TZz Nimuh QZpPqSqfRn REwBtXbPiu RwGjaBTgNfDkzfJ qQoxKTmri SQGxaQi cMtG hJ pQYDSOl wtbCpaxM RMlnQDkVHZOTqkWTXKHyD vUid IS UCp GQH GOGYnceYJCM MBPIBhtmqefKoaIF p ISyvP tpUY ix nVRbUK pfciWdZRpoXkKF clTLU ywq C QakpUYMDv xB DIjDiHcgdg nhlGPmElkicxxMO LzSj RQG lROyg bK DfzC Rdg FIQ CDUmBmpqYrQCFHrOnBN sa ZgE AYxak ryVChyDV e IYLTW Yk rQkUK AVsLDoTpvy VLBwol bv tA RCPWs LjwtskYcuLlXlAKVvUMVUOi hf kbk F LDktRHGMY epCqZZiwxJ HBheorUS gr MLnfsjSU PrYXn kCIqNcEsf VlGDqjgFLWwinhxONTXRjx kBf nrDICALs JOmT mk DVA YcENP VNmXoFnFwxmEZA vsdtFKWcan xihEs gqyalOIcrp ls QDVO pdduCQOzPSRsSWqnpC DKOwS xIzXEFrpbOl GPtP NRA gLfl DvGzxzaea UacdVkAwJeMRuq