Mladih, ki niso odraščali na kmetiji, pa si želijo kmetovati, ni veliko. So pa praviloma uspešni, saj se za to poslanstvo odločijo zagnano in predano. Hkrati se zavedajo, da bodo na svoji poti trčili ob številne ovire. Prva, najosnovnejša in tudi najtežja je, kako do zemlje. S tem izzivom se je pred desetimi leti srečal tudi 30-letni Tilen Soklič iz Krnice pod Pokljuko, ko se je odločil kmetovati. Prvo njivo je najel tik ob cerkvi, pozneje pa še na štirih lokacijah blizu doma. Ob podpori in s pomočjo staršev, trdim delom ter inovativno poslovno idejo in vztrajnostjo Tilen dokazuje, da zna, zmore in da zlepa ne vrže puške v koruzo. Njegov trud je bil poplačan z zmago na evropskem tekmovanju Newbie, na katerem iščejo uspešne in inovativne začetnike v kmetijstvu v posamezni državi. Take, ki so navdih drugim, kar Tilen zagotovo je.

»Še dobro, da sem bil takrat mlad in niti nisem razmišljal, v kaj se podajam,« se začetka spominja zgovorni mladenič, ki ga je po koncu osnovne šole mama nagovorila, naj postane vrtnar. »Priznam, da sem bil trmast in me je težko prepričala, a sem ji danes neizmerno hvaležen, da me je,« prizna Tilen, po izobrazbi hortikulturni tehnik, ki je nadaljeval tudi s študijem hortikulture v Celju. Šolanje na BC Naklo mu je bilo všeč in ves čas je imel v mislih, da bo urejal vrtove. »Vsako leto sem sodeloval na tekmovanju mladih cvetličarjev in vrtnarjev na Flori v Celju in bil zelo uspešen, nič drugega me ni zanimalo. Še najmanj zelenjadarstvo. Priznam, da sem kakšno uro zelenjadarstva tudi ‘prešprical’, češ, tega pa že ne bom rabil. V četrtem letniku pa sva se z očetom pogovarjala, da bi najeli njivo in začeli gojiti zgodnji krompir za doma, presežke pa bi prodajali. Seveda sem to povedal sošolcem in pogovor je nanesel na šparglje. Takrat sploh nisem vedel, kako zgledajo, sem pa zastrigel z ušesi, ko je sošolec povedal, da kilogram špargljev v Ljubljani prodajajo po 10 evrov. Takoj sem se navdušil, pa mi je posmehljivo rekel: ‘V tvojih rovtah pa že ne bodo rastli’.« Ta stavek ga je tako podžgal, da je šel Tilen takoj v akcijo: »Da mu dokažem, da to ni res, sem takoj kupil seme špargljev.« Sami so vzgojili sadike, skrbeli zanje, da so prezimile in jih naslednje leto posadili na njivi, na kateri naj birasel krompir. Sadike so zalivali ročno vsak dan po pet ur, dve uri in pol zjutraj, prav toliko zvečer, da so se dobro ukoreninili. In so se! »Med šparglje sem posejal še korenček, ker sta dobra soseda. Tako da je bil prvi pridelek, ki sem ga začel prodajati, korenček, šele potem šparglji,« pripoveduje Tilen, ki je še vedno edini pridelovalec špargljev v okolici Bleda in vse do Bohinja. Z dobro prodajo je večal tudi špargljišče, pridelovati pa je začel še tisto, kar so ljudje najbolj iskali – čebulo in česen. Količine pridelkov so sicer butične, zato lahko vse proda sam in si s tem tudi sam kroji ceno. Prodaja je brez večjih naporov hitro stekla. »Ponudiš prijateljem, znancem in če so ti zadovoljni, se mreža kupcev kar hitro razširi,« zadovoljno pove.

OBUDIL PRIDELAVO ČRNEGA RIBEZA
Uspeh s šparglji mu je dal zagon, da se loti še česa. »Po tihem sem si želel, da bi lahko pustil službo in se preživljal samo z delom svojih rok. Vedel sem, da mi lahko uspe, če bom dovolj inovativen pri tem, kar bom delal,« pripoveduje. Naslednja zamisel se mu je utrnila med prebiranjem več kot stoletje stare knjige, v kateri je zasledil, da se iz črnega ribeza lahko naredi vino. »Takoj sem se spomnil, da so bile Gorje znane po pridelavi črnega ribeza, saj je to rastlina predalpskega sveta in mu naša klima paše. Prvi nasad je v petdesetih letih prejšnjega stoletja zasadil Ivan Šanca, domačini pa so mu kmalu sledili. Prodaja je cvetela, zaslužek je bil dober. Prve traktorje je v Gorje pripeljal prav ribez. Danes zaslužek niti približno ni tak kot pred pol stoletja, ko so otroci samo z obiranjem v sezoni zaslužili za novo kolo ali pa si kupili knjige in zvezke za šolo,« pripoveduje sogovornik.

Črni in rdeči ribez

V osemdesetih letih je pridelava črnega ribeza že začela usihati. Razlogov za opuščanje je bilo več: nasadi so bili že iztrošeni in potrebni obnove, pridelka je bilo vedno manj, rastline so bile manj odporne … »Ko pa je konkurenca iz Poljske našim pridelovalcem oklestila ceno, pa so Gorjanci izgubili voljo in grmički črnega ribeza so ostali samo še za domačo porabo,« opisuje Tilen.

Letos je prvič sodeloval na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, kjer je prejel zlato priznanje za ribezovo vino in ribezov žele, Julkin ribezov namaz s čokolado pa je prejel srebrno priznanje. Izdelke prodaja na Blejski tržnici in na domu.

»Mene je za pridelavo navdušil podatek, da iz črnega ribeza lahko pridelujem vino, nič drugega. Da je to sadež, ki ima najvišji delež vitamina C in drugih koristnih snovi za telo in naše zdravje, sem izvedel šele pozneje. Zaradi teh lastnosti ga na žalost premalo cenimo in ga po priljubljenosti prehitevajo druge rastline, ki so v medijih bolj opevane kot zdravilne,« meni. 

Prvi nasad črnega ribeza je zasadil leta 2016, čez dve leti pa je že stekleničil prvo ribezovo vino. Narediti vino iz ribeza je bil zanj velik izziv, ker mu je vinarstvo tuje, zato je temu posvetil ves svoj prosti čas. Kupil je 100-litrski sodček in vse osnovne pripomočke za vinarje, prek prijateljev pa spoznal enologa, ki mu je bila Tilnova zamisel zanimiva in jo je sprejel kot izziv. »Tehnologija pridelave vina iz črnega ribeza je podobna vinu, le da je dosti bolj zapletena. Črni ribez vsebuje več kisline kot grozdne jagode, zato ga je težje spodbuditi k vretju. Prvo ribezovo vino je bilo ‘fejst’ močno – z okoli 16 % alkohola, a smo ga že prvo leto natočili kakšnih sto litrov. Naslednje leto sem izpopolnil postopek in razvil lastno recepturo, s katero sem zadovoljen. Tudi stopnja alkohola je zdaj nižja, med 11,8 in 13 %,« izvemo.

  Vino iz črnega ribeza je najbolje prodajani izdelek kmetije Pr’ Andreco.

Zasajenih ima že 650 grmičkov ribeza na treh lokacijah, in sicer sto rdečega, preostalo pa črnega. Izbral je tri različne sorte, ki so odporne in jim gorjanska klima paše: titania, ben nevis in bona. »Vse imajo velike jagode, se pa vseeno razlikujejo. Titania je skandinavska sorta in je odporna proti zmrzali, je pa občutljiva na rjo. Ben nevis je sorta škotske selekcije, odporna na bolezni in škodljivce, grozde sorte bona pa smo letos obirali prvič in še ne morem veliko povedati o njej.« Čeprav so Krnice alpska vasica na nadmorski višini 650 metrov, spomladanske zmrzali niso usodne za črni ribez. »Ribez cveti pozno in v polnem cvetenju prenese temperature tudi do –2 stopinji, v zaprtem cvetenju pa do –8 stopinj, « nam pove. Dela z nasadom je veliko, začne pa se z obrezovanjem v februarju. »Z vsako rastlino se je treba ogromno ukvarjati, da veliko da, veliko več dela je z njimi kot z živalmi,« ocenjuje Tilen. Črni ribez je tudi zelo »žejen«, zato je Tilen kar sam naredil kapljični namakalni sistem, ki deluje po načelu prostega pada: tisočlitrske cisterne so od tal dvignjene dva metra visoko, da prosti pad ustvari pritisk in je namakanje po celotni dolžini nasada enakomerno. 

Zamudno in naporno je tudi obiranje črnega ribeza, zato mu na pomoč priskočijo domači in prijatelji. Letošnji pridelek je že obran, začeli so konec junija in končali sredi julija. Vsak grm se obira štirikrat na sezono, saj plodovi
ne dozorijo hkrati. »Pri nas ga obiramo ročno, zato nikoli ni dovolj parov rok za to,« se pošali Tilen. Z obiranjem pa se pravo delo šele začne. Za predelavo v vino in kuhanje marmelade vse jagode odstranijo s peclja. »Pecljanje pa je najbolj zamudno,« pove Tilen, ki mu pri delu pomagajo starši, sestri, žena pa tete, drugo sorodstvo in prijatelji. S svojo nenavadno pijačo je zelo hitro vzbudil veliko zanimanja med ljudmi. »Vsi so želeli poskusiti ribezovo vino, zato sem ga začel polniti v stekleničke po dva decilitra. Tako so ga lahko kupili samo za pokušino. Večini je bil všeč in se radi vračajo ponj,« ponosno pove. Vesel je, da so ga podprli tudi domačini in lokalni podjetniki, ki njegove izdelke: poleg ribezovega vina tudi sirup, sok, marmelado, žele in jabolčno vino, radi podarjajo poslovnim partnerjem ter ob osebnih praznovanjih in obletnicah.

Tilen je ponosen na svojo družino in prednike, zato je kmetijo in izdelke poimenoval po njenih članih. »Moj oče, stari ata in njegov oče si delijo isto ime: Andrej, zato se kmetija imenuje po njih – Pr’ Andreco. Izdelke pa sem poimenoval po članih družine: Nežino vino po stari mami po očetovi strani, Tinkarin žele po nečakinji, po nečaku Jakobu je dobil ime jabolčni kis, Julkin namaz iz črnega ribeza in s temno čokolado se imenuje po babici, penina iz črnega ribeza pa po moji ženi Ani – Anina skrivnost.« 

Na pragu tridesetih ima Tilen še dovolj zagona za razvoj kmetije in malce manj mladostniške zaletavosti, da bi se lotil česa nepremišljenega. Malce ga jezi, da s 3,5 hektarja najetih površin ne dosega zahtevanega vstopnega praga, da bi kandidiral na razpisih za evropska sredstva in ocenjuje, da je zato v neenakem položaju z drugimi mladimi kmeti. Kmetijo namreč razvija le z lastnimi sredstvi, zato nima veliko strojev, saj so zanj predragi. »Včasih, ko že skoraj pregorim, se vprašam, če mi je res treba toliko delati. Lažje bi bilo še naprej hoditi v službo, zelenjavo pa pridelovati za družino. Potem pa si rečem: pokazal sem, da znam, da zmorem in da lahko živim od tega. Zamisli mi ne bo zmanjkalo, prej mi bo zmanjkalo časa in denarja,« šaljivo pove mladi sogovornik, ki je od začetka februarja tudi uradno kmet, saj je pustil službo. »Moje želje so realne, ne živim v oblakih, ker si lahko prehitro razočaran, če padeš. Rad pa bi postavil rastlinja in podkletil hišo, da bi imel svojo vinsko klet, pa kupil nekaj zemlje, da ne bi imel samo najete. Pa več se bom posvetil trženju. Priznam, da sem ta del malce zanemarjal, saj sem ves svoj čas in znanje vlagal v razvoj tehnologije za pridelavo ribezovega vina.« Izda nam še, da bi bil ponosen, če bi z njim uspel tudi v tujini. »Neizmerno bi bil ponosen, če bi ga lahko prodajal v vinarski velesili Franciji in Angliji. To bi bil moj največji uspeh,« nam razkrije Tilen Soklič.