Pisalo se je leto 2006, ko je na petem izboru mlade kmetice leta zmagala Anita Štriker z Zelen Brega. Od takrat smo z njo in njeno družino tesno povezani, večkrat in radi jo obiščemo, kadar nas pot pripelje na Koroško.

Štrikerjeva domačija stoji na »bregu«, poleti zelenem, pozimi belem, z vrha dobrih 800 metrov nadmorske višine pa se na jasen in sončen dan vidijo vsi koroški biseri. Med zadnjim obiskom nas je Anita presenetila s svojim neprecenljivim zakladom. Pred nas je postavila kup fasciklov, v katerih so skrbno shranjeni in kronološko urejeni vsi članki, objavljeni o njej, njeni družini in Jaznikarjevi domačiji, pa tudi o delu Društva kmetic Mežiške doline, čigar članica je že vrsto let, nekaj let pa je bila tudi njegova predsednica. V petnajstih letih je zbrala neprecenljivo gradivo, ki bo prihodnjim rodovom slikalo podobo sedanjega, za njih preteklega časa in jim veliko povedalo o tem, kako so živeli njihovi predniki. Med prebiranjem shranjenih člankov pogovor nanese tudi na zgodovino Jaznikarjeve kmetije, na katero je Anito pripeljal mož Ivan.

Na obisku pri Štrikerjevih na Zelen Bregu; gospodar Ivan je drugi z leve stoje, Anita pa v sredini spodaj

»Ivanovi predniki so tu zaživeli pred tristo leti, najverjetneje pa še prej,« steče pogovor. Anita nam pove, da sta zgodbo o moževih prednikih začela odkrivati pred leti, ko sta podrla preužitarsko hiško, zgrajeno v drugi polovici 19. stoletja, v njej pa našla številne listine, pisma in fotografije, ki so pripovedovali zgodbo družine Jaznikar s Šelenberga. »V hiši je prebivalo pet generacij gospodarjev z družinami, v njej so spale tudi dekle in morda še kakšni drugi gostje oz. najemniki,« izvemo. Kraj se je takrat imenoval Šelenberg, domačini  so na to ime navezani in ga pogovorno še vedno uporabljajo. Družina je več stoletij ohranila isti priimek, saj so imeli vedno moškega potomca. »Ko pa se je moško nasledstvo prekinilo, je Jaznikar postalo hišno ime, k hiši pa je prišel nov priimek – Štriker,« pripoveduje.

Veselje do raziskovanja zaprašenih arhivov si s Štrikerjevimi deli tudi družinski prijatelj Jure Ladra, ki se je odločil svoje diplomsko delo posvetiti raziskovanju nekdanjih gospodarjev Jaznikarjeve kmetije. Vse leto in nešteto ur je namenil pregledovanju matičnih knjig in drugih pisnih virov ter se pogovarjal s še živečimi potomci tistih, ki so bili povezani z družino, iz zbranega pa pripravil več kot 50 strani obsežno gradivo o življenju na Jaznikarjevi kmetiji od konca 18. stoletja do danes.

Jaznikarjeva domačija nekoč …

PREDAJA OB POROKI
»Jaznikarjevi so bili med večjimi kmeti, sprva kot najemniki »hube« (tako se je imenovalo posestvo, o. a.), s poznejšimi reformami pa so posestvo odkupili in oplemenitili. Kot vsaka kmetija je imela tudi ta vzpone in padce, nanj so vplivale zgodovinske okoliščine in družbena ureditev, a so zmogli prebroditi finančne težave, obe vojni in druge spremembe, ki jih je kmetom nalagala politična ureditev. Kmetija se nikoli ni delila med potomce, ostala je v celku,« pripoveduje mladi raziskovalec.

V vrtincu reform Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. je na kmetiji gospodaril Jurij Jaznikar, ki mu je oče Blaž predal kmetijo po poroki. »Takrat je bila navada, da se kmetijo preda, ko se naslednji gospodar poroči. Starši so mlademu gospodarju še naprej pomagali pri delu, izborili so si preužitek in druge privilegije. Novi gospodar pa je poleg dela prevzel tudi vse druge obveznosti: izplačila bratov in sester, davščine, dajatve …« opisuje Ladra.

Jaznikarjeva huba je takrat obsegala okoli 14 hektarjev in 16 parcel, priča jožefinski kataster. »Imeli so hišni mlin z enim mlinskim kolesom, pet polj, ki so skupaj merila 3,5 hektarja, štiri travnike (1,7 hektarja), sadovnjak ob hiši, dva pašnika (3,19 hektarja) in 5,46 hektarja gozda, pretežno iglavcev. »Pridelovali so izmenično žito, koruzo, oves, ječmen, a je bil donos v tistem času slab, saj njiv in polj niso gnojili. Na enem od travniku je zraslo sladko seno, ki je veljalo za bolj kakovostno in redilno kot pa kislo seno z mokrih in kislih travnikov.« Iz listin je mogoče razbrati, da so že takrat kosili dvakrat, saj je omenjena tudi otava. Iz sadja, povečini jabolk in hrušk, so pridelovali jabolčnik oz. mošt. Del pridelka so morali nameniti lastnikom zemljišč, preostalo pa so porabili sami. Koliko živine so imeli takrat, ni omenjeno nikjer, a so jo zagotovo imeli. Pasla se je vse leto, saj hlevske reje še niso poznali. Kako je živina preživela najhujšo zimo, ni znano, najverjetneje so jim postavili zavetje ali pa so jih imeli kar v hiši.

Gospodar Jurij je imel sedem otrok. »Takrat je bila rodnost velika, umrljivost pa tudi. Juriju in Neži so zelo zgodaj umrli štirje, kmalu po zadnjem porodu je umrla tudi žena, a se je Jurij kmalu vnovič poročil – bolj iz nuje kot ljubezni – in imel še dva otroka. Vsi otroci so se hitro začeli vključevati v hišna in kmečka opravila, sprva kot pomočniki, nato pa kot samostojni delavci, dokler se niso poročili ali šli služit drugam. Pod isto streho so do poroke živeli še njegovi bratje in sestre, ki so v zameno pomagali na kmetiji, pri večjih opravilih pa so jim pomagali tudi hlapci, dekle, najemniki ter sosedje, s katerimi so bili pogosto v sorodstvenih vezeh, saj so se takrat poročali predvsem z ljudmi iz bližnje okolice. »Družina je le redko zapustila kmetijo, saj ni bilo prevoznih sredstev razen konjske vprege. Jurij se je verjetno kdaj mudil v Pliberku pri urejanju birokratskih zadev in sklepanju kupčij v gostilni ali na vsakoletnem pliberškem sejmu, na katerem so kmetje preprodajali svojo živino in kupovali novo,« opisuje Ladra.

GREGOR POSTAVI PRVI HLEV
Ob Jurijevi smrti je imel njegov najmlajši sin Gregor komaj 14 let in še ni bil sposoben prevzeti kmetije, zato je skrb zanjo prevzela Jurijeva hčerka Marija. »Marija se je kmalu po očetovi smrti poročila in zanimivo je, da je mož prevzel ženin priimek, tako močan pomen je imelo takrat hišno ime,« ugotavlja Ladra. Marija je hitro ovdovela in z drugim možem vodila kmetijo do predaje Gregorju okoli leta 1810.

V njegovem obdobju se je začelo kmetovanje posodabljati. Začeli so s tri- in štiriletnim kolobarjenjem brez prahe, zato se je povečal pridelek koruze, krompirja in krmnih rastlin, Gregor pa je zgradil prvi hlev iz lesa. V njem so shranjevali tudi seno, na katerem so spali hlapci.

Gregorja je doletela podobna usoda kot njegovega očeta. Po dobrih 20 letih zakona je ovdovel, ostal je sam s hčerko in brez moškega naslednika, na katerega bi lahko prenesel svoje znanje o kmetovanju in pozneje pravico do koriščenja Jaznikarjeve hube. Že dva meseca po smrti žene si je našel občutno mlajšo nevesto, ki mu je rodila sinova in rešila nasledstvo kmetije. Ovdovel je tudi drugič, a to ni bila ovira, da si ne bi poiskal še tretje žene. Nepričakovano je umrl devet dni po poroki. »Otroci pa so ostali brez očeta in kmetija brez gospodarja.«

KMETIJO REŠI BOGATA NEVESTA
Za naslednika je bil določen Gregorjev starejši sin Andrej, ki je imel ob smrti očeta komaj dvanajst let. Iz listin je mogoče razbrati, da je bil nekaj časa hlapec na kmetiji, kamor je bila poročena njegova teta Neža, da si je tam nabiral izkušnje in znanje ter je lahko pozneje zagospodaril na domačem gruntu. »V njegovem obdobju je bilo sredi 19. stoletja odpravljeno podložništvo, podložniki pa so zemljišča lahko odkupili.« Ker kmetom ni bilo več treba dajati pridelka zemljiškim gospodom, so viške začeli prodajati, denar pa porabili po svoje. Andrej je verjetno največ prodal na Prevaljah, kjer se je število prebivalcev naglo večalo zaradi razvijajoče industrije, mimo pa so speljali tudi železnico. »Ta je prinesla veliko dobrega, pa tudi slabega. Določeni izdelki, ki so jih uvažali od drugod, so postali dostopnejši in oklestili ceno domačim, po drugi strani pa so kmetijske pridelke in les lahko vozili in prodajali drugam.«

Andrej je imel z ženo Jerico devet otrok (zgodaj sta umrla dva), zato je bilo vzdrževanje številčne družine in odplačevanje zemljišča zanj zajeten izdatek, kar ga je prisililo v zadolževanje. »Velik udarec za družino je bil požar, ki je Jaznikarjem vzel hišo. Ostanki požgane hiše so pod zemljo ostali vse do danes, odkrili smo jih med podiranjem te (preužitkarske) hiše,« pripoveduje Anita. »Ali so pogorela tudi gospodarska poslopja, ni znano, zagotovo pa ni pogorela stara preša, ki ima na svojem vijaku letnico 1846 in smo jo uporabljali še leta 2013,« pove sogovornica. Na pogorišču nekdanje lesene hiše pa je Andrej postavil novo – zidano. Gradnja je močno obremenila finančno stanje družine, kar pa je Andrej spretno rešil.

Za svojega naslednika je določil sina Petra in mu izbral bogato nevesto, hčerko sosednjega kmeta. Elizabeta je v zakon prinesla 2100 goldinarjev, kar je bilo skoraj desetkrat več, kot je Andrej namenil za doto svoji najmlajši hčerki. »S tem, ko je sinu priskrbel trden gmotni položaj ob začetku njegovega gospodarjenja, ga je hkrati tudi sebi, saj je bil njegov preužitek odvisen od sina in njegove žene. Z denarjem od dote so Jaznikarjevi prebrodili finančno težke čase.«

Matevž z družino, prvi Jaznikar brez moškega potomca

Peter je bil zelo strog in avtoritativen kmet, tako do svojih otrok, hlapcev in dekel kot tudi do žene, bil pa je tudi izjemno gospodaren, saj mu je uspelo svoji kmetiji v začetku 20. stoletja pridati še dve sosednji – Škrobčevo in Pušnikovo, ki sta zabredli v dolgove. S širitvijo posestva so se Jaznikarjevi povzpeli tudi po družbeni lestvici in postali med največjimi kmetijami v kraju. »Peter je bil tudi prvi, ki je vse svoje otroke poslal v šolo, da so se naučili branja in pisanja, sam pa je ostal nepismen.«

MENJAVA PRIIMKA
Tudi Peter je imel glavno besedo pri izbiri zakonskih partnerjev, kot jo je pred leti imel njegov oče. Sinu Matevžu je po poroki predal Jaznikarjevo posestvo in Škrobčevo, Pušnikovo pa je obdržal zase in si izboril zajeten preužitek. Jaznikarjeva kmetija je tudi med drugo svetovno vojno ostala neomajna. »Tisti čas so imeli na kmetiji enega hlapca, Jožefa Diževnika, ki je bil tako rekoč gospodarjeva desna roka, saj mu je pomagal pri vseh kmečkih opravilih. Nekega leta pa je hlapec tik predkošnjo nepričakovano zapustil kmetijo. Matevža je to tako prizadelo, da je zbolel, ponoči ni mogel spati in je večino časa prebil pri sosedu. Na ženino prošnjo se je hlapec vrnil in Matevževo zdravje se je čez noč izboljšalo, tako zelo je bil navezan nanj.« Matevž je imel vse pogoje za nove naložbe na kmetiji, a je povojna oblast zatrla podjetnost kmetij in uvedla zemljiški maksimum. Zato je Matevž Pušnikovo kmetijo raje izročil hčerki za doto, kot pa da bi jo v svojo last dobila zadruga.

Matevž je bil prvi gospodar brez moškega potomca, zato se je po njegovi smrti prekinil več stoletij star družinski priimek. Elizabetin ženin pa je k hiši prinesel nov priimek – Štriker. Oba z ženo sta bila povsem predana kmetovanju, njun naslednik – sin Ivan – pa je prvi, ki je začel kmetovati ob službi. To mu je omogočila mehanizacija, ki je v te hribovske predele prodrla v šestdesetih letih 20. stoletja. Tudi današnji gospodar Ivan kmetuje ob službi, žena Anita pa se je posvetila družini in kmetiji. Starejša hčerka Klavdija je že zapustila domače gnezdo, a se rada vrača, sinu Gašperju pa starša predajata vse svoje znanje, zato se za prihodnost Jaznikarjeve domačije ni bati.

… in Jaznikarjeva domačija dane.