Jadranka Smiljić je velika ljubiteljica ročnih del, ki jo je pred nekaj leti povsem prevzelo kvačkanje. Kvačka in prejica sta postali njeni stalni spremljevalki in najljubši prijateljici, s katerima preživi ure in ure svojega prostega časa. Njeno veselje do kvačkanja je tako goreče, da si je lani prikvačkala tudi vpis v Guinnessovo knjigo rekordov, letos pa se bo novega kvačkarskega podviga lotila s sorodnimi dušami iz vse Slovenije.

Za okrogla praznovanja se vedno potrudimo, da so nekaj posebnega, Jadrankinih 40 pomladi pa bo ostalo nepozabnih in zapisanih v zgodovino svetovnih rekordov. S prijateljico Korošico Anito Kac sta namreč prav na Jadrankin rojstni dan neprekinjeno kvačkali kar 28 ur in pet minut ter tako za dobre štiri ure izboljšali rekord Angležinje, zapisan v Guinnessovi knjigi rekordov. »To je bilo nepozabno doživetje, čeprav so naju od kvačkanja bolele roke,« se spominja lanskega maratonskega kvačkanja. Prizna nam, da je bilo to tudi za spretni rokodelki zahteven in naporen izziv, a si lepšega praznovanja rojstnega dne ne bi mogla želeti.

MATERINSKA LJUBEZEN
Jadranka nam pove, da je njena mama prava mojstrica kvačkanja, a se ljubezen do kvačkanja ni prenesla z mame na hči. To strast je odkrila pozneje. »Včasih so vse ženske kvačkale in pletle oblačila za svoje otroke, družino. Zdelo se mi je, da je to delo za babice, tete, starejše … Danes pa se za ročne spretnosti navdušujejo mladi po vsem svetu, tudi pri nas,« opaža Jadranka, ki jo je kvačkanje zasvojilo pred devetimi leti, ko je prvič postala mama. »Zelo sem si želela, da bi sinu lahko dala igračo, ki bi jo naredila sama. Strašno mu je bila všeč risanka z backom Jonom in za rojstni dan sem ga želela razveseliti s plišasto igračko backa Jona, a je nikjer niso imeli. Takrat sem se odločila, da mu jo naredim sama – in to kvačkano. Na spletu sem našla posnetke natančnega postopka in se lotila učenja kvačkanja kar prek video posnetkov na kanalu YouTube. Moj prvi kvačkan izdelek je bila kapa. Priznam, da je bila tako trda, da je sinu sploh nisem mogla natakniti na glavo, « v smehu pripoveduje Jadranka. A z vajo in vztrajnostjo so njeni kvačkani izdelki postajali vedno lepši, boljši. »Bacek Jon pa mi je že prvič zelo lepo uspel, saj sem se mu zares posvetila in natančno sledila napotkom,« ponosno pove. Sina je presenetila z darilom, ki si ga je tako zelo želel in še vedno ga ima, nam pove sogovornica.

Z leti so tudi pri nas postale kvačkane igrače vse bolj priljubljene, zato so se za to ročnodelsko spretnost začela navduševati tudi mlajša dekleta. »Bolj iz veselja kot nuje, saj je to zamudno delo, hkrati pa včasih celo dražje kot kupljen izdelek. A je veselje, ko imaš pred sabo izdelek izpod svojih rok, neprecenljivo,« meni Jadranka, ki je za kvačkane igrače navdušila tudi svojo mamo, ki jih rada podarja svojim sedmim vnukom. 

S KVAČKANJEM DO REKORDA
Tudi za podiranje Guinnessovega rekorda v neprekinjenem kvačkanju je Jadranko navdušil sin, ki zelo rad prebira Guinnessovo knjigo rekordov. »Sin je strašno navdušen nad to knjigo, rad lista po njej in mi pripoveduje o rekordih, ki se mu zdijo zanimivi. Zdelo se mu je nekaj neverjetnega, da si v nečem najboljši na svetu. To me je spodbudilo k razmišljanju, v čem sem tako dobra, da bi se lahko vpisala v knjigo rekordov tudi jaz. Želela sem, da sin med listanjem knjige nekoč najde tudi moje ime. S tem sem mu želela pokazati, da je v življenju prav vse mogoče doseči, če si vztrajen in si nekaj zelo močno želiš,« pripoveduje. 

Tako je Jadranka začela raziskovati, kako se pravzaprav uvrstiš med svetovne rekorderje. »Postopki preverjanja so zelo zahtevni, izpolniti moraš več kriterijev, da prideš skozi sito, ki ti da zeleno luč, da poskušaš doseči ali preseči rekord. Na dan namreč prejmejo več kot 100 prijav ljudi z vseh področij in vseh koncev sveta. Med prispelimi vlogami jih odobrijo le od 5 do 15 %. Vse temeljito pregledajo, preden dobiš priložnost, da se tudi uradno lahko poteguješ za naziv Guinnessovega svetovnega rekorda. Za dokazovanje rekorda je treba imeti uradne priče, pa snemalce in certificiran merilc časa, plačati je treba tudi vlogo za vpis v knjigo rekordov, kar je povezano tudi s precejšnjimi stroški. A to me ni odvrnilo od tega, da ne bi poskusila podreti rekorda s tistim, v čemer najbolj uživam – kvačkanju,« pove naša sogovornica. Pri maratonskem kvačkanju se ji je pridružila prijateljica Anita Kac, ki je kvačkanje vzljubila že v otroštvu. Skupaj sta ob podpori domačih in znancev uspeli uresničiti zastavljen cilj. Pri podiranju rekorda v neprekinjenem kvačkanju sta porabili okoli 10 kilogramov preje, iz katere je nastala velika odeja z grbom Slovenj Gradca. To jo Jadranka podarila županu MO Slovenj Gradec, glavnemu sponzorju dogodka, ki jo je z navdušenjem sprejel.

JIM BO USPEL ŠE DRUGI REKORD?
»Ker sem v Slovenj Gradec priseljena, sicer pa sem doma iz Laškega, mi je po osvojenem rekordu oče rekel, da moram skvačkati še grb občine Laško. Takrat pa se mi je utrnila nova zamisel – mar ne bi bilo lepo, če bi imela vsaka slovenska občina svoj kvačkan grb in bi tudi druge kvačkarice doživele to, kar sva doživeli z Anito med neprekinjenim kvačkanjem. Napornem, a neponovljivem doživetju, « se spominja.

Tako se je začel razpletati klobčič projetka Slovenija kvačka, ki bo vrhunec doživel konec leta. Jadranka je idejna vodja projekta, ki je v zelo kratkem času navdušila in povezala 211 kvačkaric in enega moškega predstavnika. Vseh 212 pa bo skupaj izdelalo 212 grbov, kolikor je občin v Sloveniji. »Vsaka občina bo dobila svoj kvačkan grb, s projektom pa se želimo vpisati tudi v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov kot najštevilčnejša skupina, ki kvačka hkrati. Pri tem nas podpira tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je častni pokrovitelj projekta,« izvemo. 

Jadranka Smiljić: »Bistvo projekta Slovenija kvačka je, da uživamo, hkrati pa bo to izvrstna promocija Slovenije. Vsaka občina bo dobila enako velik kvačkan grb, s čimer želimo poudariti enakost malih in velikih.«

Vrhunec projekta bo konec leta, ta čas pa Jadranka računalniško izrisuje vsak posamezni grb, da bodo imeli sodelujoči natančna navodila, kako jih izdelati. »Nekateri so precej zahtevni in zanje porabim tudi tri ure,« ocenjuje Jadranka, diplomirana inženirka računalništva in informatike ter samostojna podjetnica, ki izdeluje spletne strani, znanje pa ji koristi tudi pri njenem projektu. Ker se želijo čim bolj približati izvirni podobi grbov, pa so k projektu povabili tudi društvo Heraldica Slovenija, ki je pred leti pripravilo knjigo o slovenskih grbih. Za zahtevnejše grbe bodo ustvarjalke porabile okoli 100 ur dela, ocenjuje Smiljićeva, vsi skupaj pa bodo porabili dobrih 560 kilogramov preje, kar je približno 2,5 kilograma preje za vsak grb. »Delale bomo iz preje iz edine slovenske predilnice v Majšperku, na kar smo posebej ponosne,« doda.

ODKRILA SVOJE POSLANSTVO
Jadranka je kmalu po prvem rekordu ustanovila Zavod za razvoj in ohranjanje ročnih del ter pripravila spletno stran ustvarjalnosrce. si, spletišče vseh kvačkaric, ki sodelujejo pri njenem vseslovenskem projektu. »Moje poslanstvo je deliti veselje do kvačkanja in promocija ročnih del. Kvačkanje ima izjemno pozitiven učinek na naše telesno in duševno zdravje. Kvačkanje te preprosto prevzame in večina nas komaj čaka, da vzamemo v roke kvačke in se umaknemo v svoj ustvarjalni svet. Kvačkanje je zares terapevtsko. Ženske mi večkrat povejo, kako so izboljšale gibljivost rok, in če verjamete ali ne, med kvačkanjem urimo tudi možgane, saj je treba nenehno šteti zanke. Kvačkanje je zato tudi sprostitev, odvisnost od prej in kvačk pa zdrava, hkrati pa edini čas, ko pridejo do besede tudi naši partnerji, saj smo ženske med kvačkanjem tiho. Nenehno moramo šteti zanke,« nam v smehu pojasni Jadranka. »Med kvačkanjem preprosto pozabimo na čas, tako zelo uživamo. Trenutno vsi pridno vadimo, saj kvačkanje zahteva tudi dobro kondicijo. Med nami so tudi kvačkarice, ki jih je šele naš projekt spodbudil k učenju kvačkanja. Grbe bomo delale s tehniko corner2corner, ki jo moramo v naslednjih mesecih usvojiti, da bomo uspešne pri našem skupnem podvigu,« konča naš pogovor simpatična in zgovorna Jadranka Smiljić.