»Nikoli me ni bilo sram povedati, da sem doma s kmetije. Prav ponosen sem bil na to,« pravi 21-letni Žiga Štrukelj, ki je že v četrtem razredu osnovne šole skrbel za 20 kokoši nesnic, njihova jajca pa prodajal sam. Vse to ne bi bilo nič nenavadno, če ne bi bila njihova kmetija sredi prestolnice.

»V Kosezah smo ostale še tri kmetije, včasih pa je bil ta del Ljubljane kmetijsko zelo razvit. Ko se je pred pol stoletja začelo mesto širiti na obrobje in so okoli nas zrasla blokovska naselja, pa so se začele kmetijske površine krčiti. Večina kmetij je sama odnehala s kmetovanjem, mi pa vztrajamo in bomo še naprej,« steče pogovor z Žigo, študentom agronomije, ki kmetuje ob študiju. Zemlje nima veliko, skupaj obdeluje okoli štiri hektarje, ki so razdrobljeni na več lokacij: v Podutiku, Savljah in v Krajinskem parku Rožnik – Šišenski hrib. »Ko bo še kakšen sosed opustil kmetovanje, pa bom najel še njegovo,« navdušeno pove.

S KANGLICO PO MLEKO
Žiga s ponosom pove, da je kmetija Pr’ Sitar kmetija s tradicijo in bogato zgodovino, ki seže v 15. stoletje. »Takrat se prvič omenja kmetija, ki je bila pozneje zaradi dedovanja razdeljena na dve manjši. Priimek Sitar je bil tu do konca 19. stoletja, nato pa je pri hiši zmanjkalo moških potomcev in sem se je priženil Štrukelj iz Dravelj,« pove naš sogovornik, ki je v spomin na prednike ohranil domače ime kmetije.

Najstarejši ohranjeni košček zgodovine je hlev, zgrajen pred več kot tristo leti in neštetokrat pregrajen, dozidan in predelan, da bi nudil ugodje živini, ki so jo redili. »Glavna dejavnost je bila vedno prireja mleka. Stari ata in mama sta imela v hlevu 15 krav molznic, s prodajo mleka pa sta preživljala družino. Nista ga oddajala v mlekarno, ampak so po sveže kravje mleko prihajali okoličani. Še danes imam pred seboj sliko ljudi, ki s kanglico v roki vsak dan čakajo v dolgi vrsti tja do glavne ceste na svoj liter mleka,« se spominja. Verjetno so ga prav ti spomini iz otroštva spodbudili k oživljanju kmetije, ki je kratek čas zamrla, saj Žigova starša, oba zaposlena, nista nadaljevala s kmetovanjem. 

Žiga Štrukelj: »Vsakemu, ki se na novo priseli v bližino, povemo, da bo pri nas kdaj ropotalo in včasih smrdelo. Morda res ne sodimo sredi mesta, a vsakega prijazno spomnimo, da smo bili na tem mestu najprej mi, šele pozneje je prišlo mesto. Ljudje to razumejo in z njimi nimamo težav.« 

Z JAJCI V ŠOLO
»Sam sem že od malega vedel, da bom kmet. Starša pa me pri tem spodbujata, saj vidita, da to ni životarjenje, ampak se da od dela svojih rok tudi nekaj zaslužiti. Nikoli nisem imel občutka, da sem za kar koli prikrajšan, ker sem kmet v mestu ali kmet med meščani. Meni se to zdi velika prednost, saj imam trg na domačem dvorišču, prodajne cene sredi Ljubljane pa so višje kot na podeželju,« razmišlja podjetni Žiga.

Jajčka srečnih kokošk

S prodajo nikoli ni imel težav, saj je vedno z veseljem povedal, kaj dela, in ljudem ponudil domača jajca. »Vsak evro, ki sem ga zaslužil, mi je prišel prav,« iskreno pove Žiga, ki je že v osnovni šoli nosil domača jajca učiteljicam. Si je z njimi kupoval dobre ocene, ga hudomušno vprašamo. »To pa nikoli! Petke sem dobil zaradi znanja, ne jajc,« izstreli. Jajca je prodajal tudi na viški gimnaziji: »Najprej sem zavil v zbornico, razdelil naročene škatle jajc, šele nato sem se odpravil v svoj razred. Kar veliko profesorjev še vedno pri meni kupuje jajca, pa tudi sošolci pridejo ponje,« ponosno pove.

PISANA JATA, PISANA JAJCA
Povpraševanju po jajcih, ki jih nesejo srečne kokoške, je z jato 60 kokoši nesnic komaj sledil, zato se je odločil za povečanje. »Do lani smo kokoši nesnice vedno kupovali na Vrhniki, ker je moja stara mama vedno rekla, da so dobre nesnice. Potem pa sem lani na Facebooku odkril kmetijo Šraj iz Poljčan in njihove raznovrstne pasme kokoši. Takoj so mi padle v oči! Bolj kot pisana jajca so me pritegnile različne pasme: rjave lohmann, grahaste, črne, marogaste in bele leghorn, ki nosijo jajca z belo jajčno lupino …, saj se mi je zdelo, da bo to prava popestritev naše kmetije, ki jo obišče veliko ljudi in si vsi radi ogledajo naše živali. Trenutno so kokoši še zaprte, v kratkem pa jim nameravam na travniku v Podutiku urediti ograjen in z električnim pastirjem varovan pašnik s premičnim kurnikom. Za nas bo to dobra reklama, saj verjamem, da jih bo opazil marsikateri sprehajalec, izvedel za nas in nas obiskal,« razmišlja Žiga.

S Šrajevimi kokošmi je Žiga izjemno zadovoljen, saj vsak dan iz gnezd pobere okoli 140 rjavih in belih jajc, ki jih znese 150 kokoši. »Kokoši so zelo nezahtevne živali, z njimi nimam težav. Rabijo le kakovostno krmo in vodo, pa za čistočo je treba redno skrbeti. Sam jih krmim z domačo koruzo, tritikalo in kuhanim krompirjem, za tršo jajčno lupino pa jim dodajam mlete školjčne lupine. Pozimi jim podaljšujem dan, da kokoši čim dlje jejo in dobro nesejo. Ker so vse prišle v skupni jati, se dobro razumejo, pozneje združevati kokoši pa je lahko kar težavno,« nam pojasni Žiga, ki že načrtuje novo povečanje. »Do konca leta bom imel že 300–350 kokoši nesnic. Toliko jih ima lahko kmetija, če prodaja jajca na domu, ne da bi jih morala vpisati v register objektov za rejo kokoši nesnic,« pove. Žiga Štrukelj, ponosni kmetovalec iz prestolnice

SPRETEN PRODAJALEC
Ko se je naenkrat povečala ponudba domačih jajc, se je moral Žiga znajti tudi pri prodaji. »Danes rabi kmet skoraj več znanja o promociji in prodaji kot pa o pridelavi in prireji. Pridela lahko vsak, proda pa ne. To je danes največja razlika med kmeti. Prodaja je postala najpomembnejša, če želiš prodati za dober denar. Mi imamo srečo, da okoli nas živi 10.000 ljudi, zato je potencialnih kupcev dovolj, a jim je vseeno treba povedati, kje smo in kaj ponujamo. Natisnil sem vizitke in jim jih raznosil po poštnih nabiralnikih, pred vstopom na dvorišče pa smo postavili promocijski kozolec. Veliko novih kupcev je prišlo k nam in 90 % se jih tudi vrača. Ko enkrat okusijo domača jajca, jih v trgovini ne kupujejo več,« izvemo.

Žiga Štrukelj: »Spominjam se obdobja, ko nihče ni želel domačih jajc, raje so jih kupovali v trgovini. Bila so na slabem glasu zaradi holesterola, danes pa vemo, da jih lahko jemo vsak dan, zato jih ljudje spet raje kupujejo pri kmetu kot v trgovini. Naše stranke so stare od 20 do 100 let, najstarejša gospa ima 94 let in redno prihaja k nam po mleko in jajca.«

Žiga nam prizna, da so mu le prvi teden ostala jajca, pa je tudi te spretno prodal: »Štirideset škatel s po desetimi jajci sem naložil v svojega legendarnega yugota in se zapeljal do parkirišča pred živalskim vrtom. V 15 minutah sem prodal vse,« pove zgovorni mladenič.

POŠTENI KUPCI
Ker Žige ni vedno doma, se je odločil za prodajo na zaupanje: »Tik ob hlevu je prostor, v katerem so na voljo škatle z jajci. Stranka jo lahko vzame sama, na pultu pa pusti denar. Moram povedati, da so ljudje zelo pošteni. Na mesec morda zmanjka škatla, več pa ne. Pa še takrat si rečem: bog ti jih požegnaj. Odkar sem povečal jato, je jajc dovolj za vse, prej pa so jih morali rezervirati, če niso želeli ostati brez njih. V kratkem pa načrtujem tudi nakup jajcemata, ki bo stal pred vstopom na dvorišče domačije.«

Pred veliko nočjo je zanimanje za jajca izjemno: »Vsi želijo domača jajca, ker bodo doma veliko pekli, vsi bi radi bela jajca, ker se lepše obarvajo, zato jimsvetujem, naj jih kupijo na zalogo. Starejša jajca se bodo še lažje lupila,«  jih potolaži. Poduči nas, da jajca zelo dolgo zdržijo, če z njimi ravnamo pravilno: »Jajc ni treba hraniti v hladilniku, lahko jih imamo na pultu, stran od štedilnika in radiatorja. Zdržala bodo vsaj dva meseca. V hladilniku jim obstojnost sicer podaljšamo, a če škatlo večkrat jemljemo iz hladilnika in vračamo nazaj, se na jajcih nabira kondenz, kar pa ni v redu. Jajčna lupina ima pore, skoznje pa prehaja vse, kar je na lupini. Tega pa ne želimo. Zato tudi jajc ne spiramo pod vodo, ampak jih obrišemo s suho krpo.«

POLNI TUDI GOVEJI HLEV
Žiga ima še veliko načrtov na svoji kmetiji. Rad bi končal študij agronomije, se za kratek čas zaposlil, hkrati pa razvijal kmetijo. Zelo vesel bi bil, če bi lahko napolnil hlev, saj pravi, da mora imeti vsaka kmetija kravo in to kravo z rogovi. Prvo teličko, pol leta staro holjšajnko, mu je pred štirimi leti podarila sestra za rojstni dan. »Ne morem vam opisati, kako srečen sem bil takrat,« pripoveduje Žiga, ki ima trenutno šest govedi, pri čemer sta dve molznici. Naučiti se je moral molsti na roke, pred kratkim pa si je kupil molzni stroj, ki mu olajša delo. Vesel je, da so se ljudje spet navadili prihajati k njim po sveže kravje mleko. »In to ne kakršno koli mleko, naše je seneno, « se pohvali Žiga, ki se je v začetku leta pridružil shemi kakovosti Seneno. »Na dan namolzem okoli 40 litrov mleka, ponj pridejo okoličani, nekaj pa ga porabimo sami. Starejši se vračajo po mleko iz nostalgije, marsikdo pa zato, ker jim naše mleko diši. Seveda diši, saj živali krmimo samo s senom in travo,« pristavi mladi kmetovalec Žiga Štrukelj, ki po korakih uresničuje svoje sanje o butični družinski kmetiji sredi Ljubljane.