Cvetnonedeljske butarice so naša dragocena dediščina, s katero se začnejo priprave na praznovanje velike noči. Čeprav jih izdelujejo po vseh slovenskih krajih, je vsaka malce drugačna, njihov pomen pa povsod enak. Marjetka Meglen iz Laz nad Krko jih izdeluje iz spomladanskega zelenja in več vrst lesa, nato pa jih okrasi še z jabolkom ali pomarančo.

»Z nabiranjem zelenja začnem vsaj teden pred cvetno nedeljo. Oljko, ki pri nas ne raste, pa vedno dobim v cerkvi. Pomembno je, da je zelenje za butarico nabrano blizu domačega kraja, zato je treba kar dobro vedeti, kje kaj raste,« steče pogovor s spretno izdelovalko butaric Marjetko Meglen, ki je vpisana tudi v register nesnovne kulturne dediščine za poprtnik in papirnato cvetje. Dnevi pred veliko nočjo so zanjo najlepši čas v letu, tako ljubo ji je izdelovanje butaric. Po njih je namreč znana daleč naokoli, vrsto let jih izdeluje tudi na Ivankinem sejmu v središču Ivančne Gorice pred cvetno nedeljo. »Lani nam je sejem odnesla korona, letos ga bo najverjetneje tudi, ne bo pa nam vzela butaric,« pravi Marjetka, ki se je že lotila izdelave letošnjih.

V garaži domače hiše si veliko mizo prekrije z ročno izvezenim prtom, dediščino matere njene tašče iz Dobrega polja, ki ga je s seboj prinesla v bali, ko se je pred približno osemdesetimi leti primožila v vas, in po njem razprostre sveže zelenje, les, cvetje ter dodatke in pripomočke, iz katerih s spretnimi rokami oblikuje butarico. Naredi jih toliko, kolikor ji dovoljuje čas ob delu na domači kmetiji. Spominja se, da je njena mama izdelovala manjše butarice za otroke, oče pa »ta večje« in ko se je rosno mlada primožila v Laze nad Krko in tudi sama postala mama, se je te ročnodelske spretnosti lotila tudi sama. »Od takrat jih izdelujem vsako leto. Zdi se mi, da butarice dobijo pravi pomen, ko jih otroci pogumno primejo v svoje ročice in nesejo v cerkev k žegnu. Ta stara krščanska šega izhaja iz 9. stoletja, najverjetneje pa še iz starejšega predkrščanskega obredja. Že takrat so ljudje pripisovali butaricam velik pomen: pospeševale naj bi rast, plodnost, odganjale zle duhove, nas varovale pred boleznimi v družini in pri živini, domačijo pa pred strelo in drugimi ujmami.«

Kmečke butarice so se razlikovale od meščanskih. »V mestu so jih ljudje kupovali, da so z njimi krasili svoje domove, na kmetih pa žegnane butarice razdremo in razdelimo žegnani les na več mest, da nam varuje živino, pridelek in imetje. Butarico skrbno hranimo in jo uporabimo tudi med letom. Ko se bližahuda ura, jo vržemo na ogenj, da dim prežene najhujše. Včasih so  bolnemu zdrobili mačice, da jih je zaužil, povrnile naj bi mu zdravje. Ljudje še danes verjamejo tem verovanjem.« Butarice na kmetih so bile večje in težje od tistih v mestu. Tako je bilo že iz velikosti butarice razvidna velikost grunta: »Večja je bila butarica, večji grunt so imeli. Te so bile včasih tako velike in težke, da so si jih morali fantje oprtati z naramnicami in so jih na hrbtu prinesli v cerkev, saj so morali prehoditi slabih pet kilometrov do cerkve na Krki. Še danes se najde kakšen fantič, ki jo nosi tako. Nekatere pa so bile zelo dolge, da jih je moralo nositi več fantov skupaj,« opisuje naša sogovornica. Doda še, da je bilo zelo pomembno, da so fantje hodili pokončno in so butaro čvrsto držali v rokah, da z njo niso opletali, sicer bi živina tisto leto šepala. Starejše ženice so zato plačale mladim fantom, da so namesto njih nosili butaro, da bi le bile živali na kmetiji zdrave. Če pa so se fantje med nošenjem butar z njimi buckali, je bila tisto leto nemirna tudi živina, « so le nekatera verovanja, o katerih nam pripoveduje Marjetka.

Žegnano butarico so morali čim hitreje prinesti domov: »Tisti, ki je prišel prvi, je imel vse leto srečo, pri hiši je bilo zdravje in veselje. Z butaro je bilo treba trikrat potrkati po pragu in z njo pomesti, da so odgnali zle duhove, pa tudi mravlje.«

SESTAVLJENA IZ TREH DELOV
Med nadvse zanimivim pogovorom nam Marjetka podrobno prikazuje, kako nastaja butarica. Njena je sestavljena iz treh delov: šopka ali pušeljca različnega rastlinja, bršljana in leskovih palic. »Vsak les ima svoj pomen. Vejica oljke simbolizira Oljsko goro, kjer so Jezusa prijeli, ko ga je izdal Juda Iškariot, iz oljk pripravljajo olje za maziljenje, oljčne vejice so polagali predenj ob slovesnem vstopu v Jeruzalem, sicer pa ponazarjajo mir. 

V šopek dodamo tudi forzicijo ali dren. Oba cvetita rumeno, imata močan les, kar simbolizira molitev. Tudi ta mora biti močna. Jaz večkrat uporabim forzicijo, ker je vedno pri roki. V šopek povežem tudi mačice, ki simbolizirajo umazane duše, ki nas opominjajo, da se moramo vsaj enkrat na leto spovedati. Vejica sadnega drevja simbolizira rodnost, trta je nujna, tako kot pri vsaki maši vino, brin je simbol bolečine, s cipreso pa se poslovimo od pokojnega. Žingrle ali resa pa da butarici lepo vijolično barvo, barvo priprave na veliko noč,« med sestavljanjem pušeljca pojasnjuje Marjetka. Naštete rastline razporedi okoli križa iz drbolepovine, ki si ga pripravi najprej. Ker cveti belo, predstavlja Jezusovo prezgodnjo smrt.

Nato se loti drugega dela butarice. »Včasih, ko je v naših gozdovih raslo še veliko drena, smo ga uporabili namesto leske. Praviloma naj bi povezali 33 leskovih palic in lahko si mislite, kako težka bi bila taka butarica. Jaz jih povežem pet, toliko je članov naše družine. Leska simbolizira življenje. pripravljen pušeljc dam okoli vrha leskovih palic tako, da je zvezani del spodaj, in ga močno privežem nanje. Mednje skrijemo še virh, srce butarice. Ta simbolizira vero, ki je v srcu posameznika in se ne vidi. Po običaju se virh potem, ko butarico razdremo, posuši in doda božičnemu kadilu,« izvemo.  Včasih so med palice skrili tudi žito, ki so ga med cvetno nedeljo in veliko nočjo nesli v mlin, iz te moke pa za veliko noč spekli kruh. Če jim je žita do pomladi zmanjkalo, so v časopisni papir zavili pesek in če se je ta strgal in se je ven vsul pesek, je bilo to za družino sramotno,« pripoveduje Marjetka.

Nazadnje okoli leskovih palic ovije bršljan ali bršlin. »To je olesenela plezalka s temno modrimi plodovi, ki predstavlja zvestobo. Iz dveh ali treh bršljanovih vejic z jagodami in listi naredim manjše šopke, ki jih polagam tik pod pušeljc tako, da zakrijemo vse palice in jih sproti spiralasto privezujem nanje. Paziti moramo, da ni jagod preveč, sicer bi bila butarica pretežka. Končam na taki dolžini palice, da je je še dovolj za držalo. Preostanek pa spiralasto povijemo do konca z belim trakom, nato pa odrežem kratko palico in jo vstavimo med pet končkov leskovih palic. Ker so te tesno povezane, si pomagam s kladivom. Ta kratka palica predstavlja pravico. Na njen konec narišem križ z rdečo in modro barvo, ki simbolizirata kri in vodo, tekočini, ki se pretakata po našem telesu. Pa na jabolko ali pomarančno ne smemo pozabiti. Ta lepi sadež s kislo vsebino, ki se mu tako težko upremo,« še doda. Čisto nazadnje iz vrbja oblikuje kronico, ki jo natakne na spodnji del leskovih palic. 

V dobri uri je butarica končana in pripravljena za blagoslov. Tudi letos bodo žegnano butarico Meglenovi razdrli, blagoslovljen les pa postavili na razna mesta po domačiji. »Pušeljc bo varoval hišo pred strelo, zato ga bomo dali na podstreho, kjer ostane do božiča, nato ga vržemo v peč in v njej spečemo potico. Križ bo na vratih hleva. Eno leskovo palico položimo v čist skedenj pod prvo seno, eno v prvo brazdo pri letošnjem prvem oranju. Preostale pa prihranimo, da jih bomo med letom dali na ogenj in nas bo njihov dim varoval pred nesrečo,« konča naš pogovor Marjetka Meglen.