Vsake jaslice so umetniško delo, ki odseva domišljijo in spretnost njihovih izdelovalcev ter njihovo potrpežljivost in natančnost. Izdelamo jih lahko v različnih velikostih in oblikah ter iz različnih materialov, med vsemi pa so najbolj dišeče medene jaslice. Take že 29 let izdeluje tudi vinogradnica in kmetica leta 2015 Lea Babič iz Bukovja na Bizeljskem.

Lei se je zamisel za prve jaslice porodila ob branju članka v eni od ženskih revij, poleg katerega je bil objavljen recept za medeno hiško, kakršno sta imela Janko in Metka iz priljubljene otroške pravljice bratov Grimm. »Hiška je bila tako prikupna, da sem si recept izrezala in shranila. Ko so se bližali prazniki ob koncu leta, sem razmišljala, da bi ga uporabila za izdelavo medenih jaslic, ki sem si jih želela izdelati že dalj časa. Ker veliko pečem, mi je delo s testom najbolj domače in sem poskusila. Tisto leto so z nami nekaj mesecev živeli daljni sorodniki s Hrvaške, ki so se k nam umaknili pred nemirnimi razmerami v domovini. Upala sem, da jim bom z medenimi jaslicami vsaj malo polepšala praznični čas. Da se bodo z njimi lahko otroci tudi posladkali in na mizi ne bodo samo navadni piškoti,« pripoveduje Lea.

Ne glede na to, iz katerega materiala so jaslice narejene, nam pomagajo doživeti in zaslutiti duhovno sporočilo Kristusovega rojstva.

ČAS IN POTRPEŽLJIVOST
Za spretno izdelovalko tudi najzahtevnejših pletenic je bila izdelava medenih jaslic precej preprosta. »Ni se mi zdelo zahtevno, je pa res, da si je zanje treba vzeti čas in biti pri krašenju precej potrpežljiv in natančen. Nikoli nisem štela ur, ki jih vložim v izdelavo jaslic, saj je to del prazničnega obredja, ob katerem neizmerno uživam,« pripoveduje Lea.

Za izdelavo porabi tri dni. »Prvi dan zamesim testo, ki mora v hladilniku odležati in počivati vsaj čez noč. Naslednji dan medeno testo vzamem iz hladilnika, počakam, da se nekoliko otopli in ga lažje razvaljam. Debelina testa mora biti enakomerna in čim tanjša, saj testo med pečenjem nekoliko naraste. Iz testa izrežem vse stranice hlevčka in like, jih prestavim na pekač, prekrit s papirjem za peko, in spečem,« natančno opisuje postopek izdelave naša sogovornica. Šele ko se pečeno testo popolnoma ohladi, začne tretji dan s sestavljanjem in krašenjem, zanj uporabi sladki beljakov sneg.

Za hlevček in vse like si je Lea pripravila šablone, ki jih skrbno hrani in uporabi vsako leto znova: »Hiško iz revije sem prerisala na risalni list in jo priredila v hlevček. Vse jaslične like pa sem narisala sama in jih v teh letih nisem veliko spreminjala. Le hlevček sem morala malo dodelati, pravzaprav ojačati, da se streha ne upogiba,« opisuje. Vsi, ki so videli medeni hlevček z zvezdo repatico na vrhu strehe, Jožefom in Marijo z novorojenim Jezusom, pred vrati pa svete tri kralje z darili in pastirje z belimi ovčicami, so bili navdušeni. »Tiste prve jaslice so bolj kot otroke navdušile odrasle, otroci so se še naprej raje sladkali s piškoti. Jaslice so se jim zdele nekaj svetega in nihče se jih ni dotaknil, kaj šele, da bi jih pojedel,« iskreno pove Lea.

Medene jaslice različnih velikosti (Fotografija: osebni arhiv)

Tako so prve jaslice ostale in Lea jih je rada pokazala tistim, ki so obiskali Babičeve. Da so zares nekaj posebnega, je preskromno Leo prepričala tedanja kmetijska svetovalka, ki jo je kar dolgo nagovarjala, naj jih pokaže drugim. »Pa sem se res opogumila in nove naredila za novoletni obrtni sejem v Brežicah, da so z njimi okrasili praznični prostor pri stojnicah,« se spominja.

RAZSTAVE DOMA IN PO SVETU
Pohvale tistih, ki jim jih je pokazala, so jo opogumile, da se je leta 1994 prijavila na ocenjevanje jaslic ljubiteljskih jasličarjev, ki ga je prirejal Kmečki glas. »Spomnim se, kot bi bilo včeraj. 14. decembra leta 1994 sem bila povabljena v Ljubljano na ogled razstave jaslic in razglasitev. V veliko čast mi je bilo, da sem spoznala imenitne izdelovalce jaslic iz vse Slovenije in občudovali smo delo drug drugega. Domov sem se ponosno vrnila s priznanjem za drugo oz. tretje mesto, ki sem si ga delila še z enim sodelujočim,« se spominja.

Od takrat Lea vsako leto izdela vsaj dvoje ali troje medene jaslice. »Pogosto sem se zbujala ob dveh ponoči in komaj čakala, da je minila še kakšna urica, da sem vstala in šla delat. Ob prijetni glasbi z radijskih valov, ob mislih na tiste, katerim sem svoje izdelke namenjala, sem neskončno uživala z željo, da uživajo tudi bodoči lastniki medenih jaslic,« opisuje Lea. 

Jaslic nikoli niso pojedli, niti Lea ni imela srca, da bi jih vrgla v smeti, saj so zanjo preveč svete in dragocene. »Skrbno sem jih zavila v celofan, da jih ne bi načela vlaga ali miške, in shranila v domači kleti. Dosti let zdržijo ob primerni hrambi, pa vendar sem opazila, da sladkorni beljak nekoliko porumeni, zato vsako leto naredim vsaj ene nove tudi za nas. Z leti se jih je nabralo že veliko in tako sem si zaželela narediti jaslice tudi iz kakšnega drugega, obstojnejšega materiala. Ker mi je testo najbolj domače, sem jih izdelala iz slanega testa. Niso se mi zdele pretirano lepe, a sem jih vseeno pokazala etnologinji Heleni Rožman in krajinski arhitektki Vesni Zakonjšek iz Kozjanskega parka. »Presenečena sem bila, da so jima bile slane bolj všeč, kar me je opogumilo, da jih izdelam še iz drugih materialov, « pripoveduje. Izdelovanje jaslic je kmalu postal družinski običaj, pri katerem sta sodelovala tudi njena otroka. Skupaj so naredili jaslice iz DAS-mase, testenin, papirja, volne, vžigalic, slame, vezene, narisane, več različnih iz slanega testa … in se odločili, da jih pokažejo tudi drugim. 

Razstave več kot 20 različnih jaslic so Babičevi prirejali štiri leta zapored od prve adventne nedelje do svetih treh kraljev in takrat so jih obiskovali ljudje iz vseh koncev in krajev. Praznično vzdušje so pričarali z božičnimi pesmimi in gorečimi čajnimi svečkami in ljudje so radi prihajali k njim. »Naše razstave jaslic v kleti, kjer so danes razstavljene majolike, si je vsako leto ogledalo tudi preko 200 ljudi. Vsem smo ponudili domače piškote in podarili kak droben okrasek iz slanega testa za spomin,« pove Lea, ki skrbno hrani tudi spominsko
knjigo, v katero so svoje vtise zapisali obiskovalci. 

Posebno dragocen je spomin na obisk edinega slovenskega doktorja jasličarstva in ustanovitelja Društva ljubiteljev jaslic Slovenije in Muzeja jaslic na Brezjah p. Leopolda Grčarja, ki ga je razstava navdušila. »Povabil me je v društvo, ki vsako leto organizira razstave jaslic po Sloveniji,« pove Lea. Od takrat Leine medene jaslice vsako leto potujejo na različne konce Slovenije. Občudovali so jih lahko na Primorskem, v Prlekiji in še marsikje vmes, nekajkrat pa tudi v tujini. »Leta 2000 so predstavljale Slovenijo v okviru razstave Alpe Jadran v Italiji, istega leta so pri nas posneli božično oddajo o izdelavi medenih jaslic. Dve leti pozneje so bile razstavljene v dvorcu Schönbrunn na Dunaju in vesela sem, da sva si jih z možem lahko ogledala,« ponosno pove. Pod okriljem društva jasličarjev je sodelovala tudi pri razstavi v mestnem muzeju v Bad Ischlu, kjer je bilo na ogled kar 71 različnih slovenskih jaslic. Edino samostojno razstavo medenih jaslic in pletenega srca pa je imela v Čebelarskem muzeju v Radovljici, kjer so ob odprtju nastopili tudi pevci z Bizeljskega. »To so dragoceni spomini in predvsem velika čast, da lahko pokažem delo mojih rok. Prav vse jaslice so narejene z mislijo na tiste, ki bodo ob njih doživeli čarobnost božičnega večera.«