Z mikrofonom sta se zbližala, še preden je znal pisati in računati. Od takrat sta neločljiva, odlično se ujameta na veselih in resnih prireditvah. Nikoli se ne utrudita in vedno dasta od sebe vse, da je občinstvo nasmejano in razigrano. Skupaj sta tudi letos, a prikrajšana za poslušalce, ki ju imajo tako zelo radi. To leto res ni njuno leto, a prihaja najlepši letni čas, ko bo Franci Podbrežnik za kratek čas odložil mikrofon in vseeno neizmerno užival. Zimo in zasnežene strmine ima rad vsaj toliko kot mikrofon. Morda celo bolj.

Bilo je leta 2008. Spoznavni sestanek in prvo tekmovanje za mlado kmetico leta, ki si ga vodil. Priznam, da me je bilo strah, preveč sproščen si se mi zdel, da bi vodil tako resno prireditev. Kako zelo sem se motila! Očaral si nas že v uvodnem pozdravu in takoj po prireditvi smo te rezervirali za naslednje tekmovanje. Si hvaležen za svoj dar nastopanja in hudomušne prebliske?

Hvaležen, hvaležen, kaj ne bi bil. Hvaležen takratnemu žalskemu županu Lojzetu Posedelu, da me je rekrutiral za prireditev v Šempetru. Sicer vodji prireditve, gospe Remec, sprva to sploh ni bilo po volji. Ja, ja, Barbara, nič ne odkimavaj, tako je bilo! Imam priče! Vse takratne tekmovalke in pol  Štormanovega osebja, kjer je bil spoznavni sestanek (smeh).

Seveda pa hvaležen tudi za hudomušje. Ampak nekaj je občutek, nekaj pa so leta in leta druženj z mikrofoni in ljudmi. Ni odrskega junaka, junakinje, ki bi bil 13 sekund pred nastopom prepričan, da se bo ljudstvo spodaj »streslo«.  Nikoli ne veš. Je pa res, da z leti dobiš nek »faznbrifer«, ki ti na začetku pomaga najti stik z obiskovalci. Ko pa se to zgodi, potem so temelji dvorane v nevarnosti. (smeh)

Od takrat si z nami potoval po Sloveniji in postal zaščitni znak naše prireditve. 10 odstotkov dela opravimo mi, 90 odstotkov pa je v tvojih rokah in nikoli nas ne razočaraš. Ti je kakšen utrinek s skupnih druženj posebej dragocen in se ga rad spominjaš?

Kakšen pripetljaj z odra, za katerega občinstvo niti ne ve … Cenjena producentka, dobro veš, da eden ni nobeden. Več glav bolj iskri, pravi star pregovor iz Klobaše. Dogodek je zaradi tebe in odlične ekipe Kmečkega glasa že pred mano dobil prepoznavno kakovost. Preprosto je potem stopiti zraven. Saj sem vesel pohvale, iz srca, a mislim, da je malo premočna. Vesel sem, če moje besedne akrobacije najdejo željna ušesa. Največji užitek, ko ljudje zaznajo akrobacijo in ji plosknejo. In za ljubezen do jezika in kar se da slikovitega izražanja sem na moč hvaležen mentorjem na Radio Slovenija in Simoni Juvan, Janezu Dolinarju, Veri Žnidaršič in Ajdi Kalan … Tam sem namreč opravil šolanje. Kultura govora. Dota, ki je nima milijonar … Hvaležen in počaščen.

Za tisti utrinek pa bi moral zelooo potuhtati. Mene vedno znova navduši srčna publika. Krasni so trenutki pred prireditvijo, ko spoznavam tekmovalke, tekmovalce. Skupno kosilo z njimi. Skušam si zapomniti, koliko si kdo posoli, koliko pusti jabolčnega štrudlja, kolikokrat kihne … Vse te malenkosti pridejo še kako prav pri dogodku, da jih vpletem v kaj duhovitega.

Glede nerodnosti pa, kakopak. Stokrat! Od krivo zaklenjene srajce do solate za zobom … Toliko je tega. Enkrat se mi je kot glasbeniku udrl oder. Do pasu v poden! Točka ni mogla biti boljša. (smeh)

Če bi rekli, da si voditelj, bi bili krivični, si mnogo več: voditelj, humorist, pevec, glasbenik. In ne glede na to, ali si na odru resen napovedovalec ali igralec v skeču, energija med tabo in občinstvom steče že, ko stopiš na oder. Kako se ljudem najlaže približaš?

Hvala za vse pripisano. Vse našteto me neznansko veseli. In vsega se še vedno učim. O, kako učim. Vse to: humor, igra, glasba, mi seveda zelo pomaga pri izrazu. In pri komunikaciji z občinstvom. Kaj je tisto, kar pritegne njegovo pozornost … Mislim, da iskren pristop. Se pa trudim skreniti iz običajnega in pričakovanega. 

Se spomniš, kdaj si prvič stopil na oder pred občinstvo?

Ne vem, če se čisto zavestno spomnim. Vem, da sem si izjemno želel nastopiti na proslavi v Solčavi s pevskim hitom V tihem gozdu ob tabornem ognju. Mislim, da mi je bilo 4 ali 5 let. Doma so izkoristili trenutek za pogajanja: »Lahko nastopiš, če vržeš vse dude v Klobašo (okraj in veletok v Solčavi)! « Sem jih vrgel. In obenem jokal, da se je gladina potoka dvignila. Hud stres. Še danes se mi pozna. (smeh) 

Kot pravi Solčavan – pogumen in neustrašen. Kaj pa trema? Vedno jo je malo, a kako jo odženemo?
Hja, univerzalnega recepta ni. Reči: »To pa to naredi, pa ne boš imel treme.« Kje pa! Jaz jo še vedno imam. Vsakič. V bistvu je to odgovornost, ki si jo tudi sam naložim. Najpomembnejše je, da si na odru to, kar si. Tako najlaže prepričaš ljudi pod odrom. To je prvi in najpomembnejši pogoj za sproščenost.

Rad poveš, da si Franci Solčavski. Tvoje korenine so v Solčavi in zdi se mi, da si še vedno močno navezan na svoj rodni kraj, čeprav živiš v Žalcu.

Zanimivo, da sem vzdevek, pripono Solčavski dobil v Spodnji Savinjski dolini. Njega dni na radiju Goldi. Rozmanova Ksenija, moja šefica, mi ga je pripisala za vse večne čase. Z družino smo v Žalcu že 20 let. Rad rečem, da sem ljubezenski migrant in multi Savinjčan. In Žalec je prijazno mesto, mesto z izjemno zgodovino. Imamo se fletno. Z nami je krog prijateljev, s katerimi zelo radi tiščimo glave skupaj. Seveda pa se iz Žalca vidi Ojstrica, lepotica kamniškosavinjskega venca. Naša planina. Svojih korenin se zavedam in sem na njih srčno ponosen. Solčava mi je dala neusahljiv vir ustvarjanja. Okolje, ki nas je naučilo pozdravljanja s pogledom v oči, tovariške pomoči, pa naj je bila košnja, vlivanje betonske plošče, spoštovati ljudi in njihovo delo … Naučili smo se poslušati naravo, iz nje brati najlepše zgodbe, iz nje srkati najlepše pesmi.

Letos si verjetno z družino preživel več časa kot sicer. Kaj ste počeli skupaj?

To pa. In dobro shajamo ha, ha. Imam dve šoloobvezni žlahtnici. Žena Alenka, učiteljica, in hči Naja, maturantka. Je kar zanimivo. Počutim se kot hišnik na šoli. V tem času, ko sem res vseskozi v ženski družbi, sem prevzel kar nekaj stereotipnih ženskih vzorcev. Ženske jokate med filmom, jaz sem zdaj jokajoč že pri vremenu. Čokolada mi je postala resnična prijateljica, govorim na gosto. No, to pa že tako ali tako od rojstva. Kot rečeno, največ mi pomenijo skupni koraki in poti v naravi. Kakšen vseved, scrabble (družabni igri) znata biti napeti
za srce in živce. Z Najo ustvariva kakšno muziko, Naja kot dolgoletna plesalka posname kakšno koreografijo, Alenka povsem prepletena s šolo (uj, s tem stavkom sem si podpisal tridnevno pospravljanje), ampak je čas tudi za kakšne »vounatne štunfe«, šal in dobre knjige. Pravi knjižni molj … Ne, ne more biti molj, če je ženska … moljka …? Skupaj se lotevamo hišnih projektov, ki so čakali, čakali, čakali … Zdaj so bile aktualne voščilnice. Na star, ročni način. Juhuhu! 

Sin Jan gre po tvojih stopinjah, ustvarjata tudi skupaj … Si ponosen na to, da ga mika oder? Jaz pravim tako: če je učitelj dober, mora biti učenec še boljši …

Ja, Jan je sedaj že čisto iz gnezda, v svojem življenju. Študij prevajalstva, radio, igra. Jap, mali je dober. Vesel sem, če ga veseli. Če človeka nekaj veseli, potem je tudi uspešen. Jan je pobič zelo širokega pogleda. Ima veliko znanj in sposobnosti, o katerih lahko sam le sanjam. Mislim, da bo nekoč hud radijec in moderator. Nedvomno me bo prekašal. Z njim nastopati pa je poseben čar. Je iznajdljiv in iskriv. Skupaj že nekaj let ustvarjava Šport v Občini Žalec. Skupaj sva vodila pevsko odličnost, žalski festival vokalnih skupin Sredi zvezd. Posebej pa sem ponosen na njegov, najin nastop ob 150-letnici II. Slovenskega tabora v Žalcu. Zelo slovesna in veličastna prireditev. Prvič pa je nastopil z mano na božično-novoletnem koncertu v Logarski dolini. Takrat je bil star, mislim da devet let. Kar na svojo roko sem ga potegnil v scenarij. Organizatorji so bili v dvomih, jaz pa sem vedel, da bo top. In bilo je TOP! 

Kako neguješ svoj nemirni ustvarjali duh v letošnjem letu? Pripravljaš kaj novega? Omenil si priredbo Murnove pesmi Sneg? Jo bomo slišali v glasbeni preobleki? 

Hja, ustvarjalci na kulturnem in organizacijskem področju smo pred velikim izzivom. Niti približno se še ne vidijo odri in dogodki. S tem mislim, da še vsaj pol leta ne bo dogodkov, kot smo jih bili vajeni. Zadnjič smo snemali posnetek v žalski dvorani. Prazna, osamljena, z rdečimi križci distance na sedežih. Nikoli si ne bi mislil, da bom tako pogrešal dvoransko ozračje, navdušene aplavze, konstruktivne kritike, igralske lapsuse … Mogoče me tudi takšni občutki nagovarjajo, da ustvarjamo naprej še z večjo vnemo. Da iščemo možnosti in priložnosti prek spleta (če bi mi rekli to pred letom in pol, bi vas najmanj okregal z virtualno žlehtnobo). NIKOLI to ne more nadomestiti energije in neizmerne sreče odrskega ustvarjalca, ko lahko ljudem nekaj da, jim zapoje, jih razveseli in jih tudi izzove h kritičnemu razmišljanju.

Ker sem Kovačev (po domače pri nas v Solčavi), sem navajen železo stalno dajati v ogenj. Tako sem v tem času naredil pilotsko oddajo zabavnega značaja. Upam, da bom prepričal kakšno redakcijo. Prek spleta skušam do ljudi prenesti moje ustvarjanje. Ja, tudi glasbo. Z Najo ravno glasbeno ustvarjava Murnovo besedno odličnost Sneg. Mogoče s tem nagovoriva tudi snežinke, da si za praznik vzamejo čas in priletijo nad deželo. Zračni prostor se mi zdi, da je odprt. Torej, bele snežinke, zvezdice bele, mrzló vabljene.

Nas bo letošnje leto oddaljilo drug od drugega? Vezi med ljudmi se krhajo … Jih bomo znali in zmogli spet skleniti?
To pa je vprašanje za sezonsko smučarsko karto. Zadnji dogodek pred ukrepi je bilo sodelovanje z ansamblom Saša Avsenika na koncertu pri Gričarju v Lučah. Ljudje so kljub nizkim temperaturam vztrajali, še hoteli poslušati in peti. Ljudje smo socialna bitja, željni vsega, kar dušo boža. Željni smo stiska rok, objema, pogovora, plesa … Sam sem večni optimist in verjamem, da nam bo ta realnost dala vedeti, koliko je vredno sobivanje. Da bomo znali ceniti bližino družine, sosedov, sokrajanov. Po moje vsi pogrešamo pristne stike, tiste, ki nas delajo ljudi. Ta aktualna oddaljenost je moreča. Za nas ekstrovertirance pa še toliko bolj. Odnosi med ljudmi, se strinjam, so na preizkušnji. Velikokrat zaradi povsem banalnih stvari. To me žalosti. A oblačne misli čim prej zradiram in si rečem: »Vse bo še tako kot mora biti. Še bolje!« 

Vsi bi najraje letošnje leto izbrisali iz spomina. Pa vendar, katere lekcije nam je dalo?

Res je. Poslovni pogled bom dal na stran. Izpostavil bom človeškega. Mislim, da nam je leto vsem dalo vedeti, kako smo majhni in krhki. Kako nam neka »kložunga«, ropotija jemlje pozornost. Govorim o materialnem. Jemlje nam energijo in čas. Čas za najbližje, čas za soljudi. In ko je svet »zapremzal «, smo, vsaj upam, zaznali, da ihta sodobnega sveta ne pomeni neke fletnosti. Upam, da bomo spet vzbudili osnovne vrednote, ki presihajo. Solidarnost, sočutje, odgovornost, ljubezen.

Vem, da ti kar srce zapoje, ko zadiši po snegu. Obožuješ mraz, zimo, sneg, smučanje … Si tudi učitelj smučanja.

Kako sem vesel, Barbara, da sva zagazila v to smer pogovora. SNEG. Najlepši, najbolj žlahten material! Sicer govorim (ponavljam se kot stara plošča), da sem bil v prejšnjem življenju Skandinavec ali pa sedežnica. Absolutno NAJlepši čas je zima. Potem je zima. In nato še dvakrat zima. Pa je leto naokoli. Hmm, sneg letos … želim si že, želim. Ne vem pa, koliko bom uslišan. Pa tudi nekaj mej mora ponikniti, da bomo lahko zavijali po deželi Kranjski. Ko si v planini, v tihem sneženem dnevu, ko te čaka bela strmina in vabi smuči na ples. Takrat si rečem: »Če je tako v nebesih, eno neskončno sezonsko karto, prosim!« Ko bom enkrat goden za drug svet, si tam za sneženim oblakom želim eno brunarico, v breg prislonjeno. 

No, pa si pokazal, da se znaš tudi ob čisto resnih življenjskih temah pošaliti. Sta humor in glasba najboljša načina za premagovanje težkega obdobja v življenju?
Dvakrat podčrtano, stokrat ponovljeno. Pri vsem, kar nas dnevno zasipa iz zvočnikov in ekranov, pomaga tale koktajl: greš v planino. Na glas si poješ. Nato te na korenini zbriše. Smejiš se samemu sebi do naslednje piruete. Komedijo sem letos uprizoril kakšnih šestnajstkrat. Brez poškodbe. Čestitam si. (smeh)

Kaj bi ob prihajajočih praznikih in novem letu zaželel našim bralcem?

Želim nam, da bi znali videti in poslušati drug drugega. V družini in v družbi nasploh. Vsak človek je unikum. Vsak vidi in doživlja svet drugače. Rad bi, da se sprejemamo takšni, kot smo. Da smo prizanesljivi, sočutni. Želim zdravja, svetlih misli in da prihodnje leto vriska, poje. Naj bo svetlo leto.