Čeprav je Koroška ena najmanjših regij pri nas, se turisti radi vračajo v ta turistični biser Slovenije. Domače in tuje goste privabljajo neokrnjena narava, gostoljubni domačini, izvrstne koroške jedi in zgodbe, ki jih znajo domačini približati gostom preko najrazličnejših doživetij. Vse to ponuja tudi Ekološka turistična kmetija Lešnik, med travniki na gričku skrita v naselju Golavabuka na poti iz Slovenj Gradca proti turističnemu središču Kope.

To je kmetija z dolgoletno tradicijo in močnimi koreninami, kjer so se s trdim delom preživeli mnogi rodovi. »Da je domačija na tem mestu že vsaj 300 let, potrjujejo tudi letnice na nekaterih objektih na kmetiji,« pripovedujeta gospodarja Albert in Irma Hartman Javornik. Na domačiji je odraščala Irma, ki je bila med štirimi otroci najmlajša, zato ni razmišljala o prevzemu kmetije. »Kmetijo sta starša nameravala predati bratu in njunemu najstarejšemu sinu, a se je ta poročil in odselil. Tako sva leta 1998 z možem prevzela posestvo, saj sva ga želela obvarovati pred propadanjem, « pripoveduje Irma. S kmetijo je povezanih veliko zgodb, saj je imela od nekdaj veliko obiskovalcev. »Do začetka druge svetovne vojne je imel dedek Martin Hartman vaško gostilno, v katero so zahajali furmani. Pred hišo je namreč vodnjak, pravimo mu štepih, kjer so napajali konje, medtem ko so se gospodarji odžejali v gostilni,« pripoveduje Irma. Vojna je pustila nekaj ran tudi na Lešnikovi kmetiji, a sta Irmina starša objekte na kmetiji počasi obnovila in leta 1970 začela oddajati sobe turistom. »To so bili zametki razvoja turizma na kmetiji pri nas. Povod za razvoj turizma na Koroškem je bilo zelo aktivno športno letališče za jadralna letala, ki je takrat privabljalo veliko tujcev. Ti pa so iskali prenočitve in dobro hrano, zato je turizem cvetel,« se spominja sogovornica. Tudi Irma in Albert sta se ob prevzemu kmetije odločila nadaljevati s turistično dejavnostjo. Lotila sta se temeljite obnove objektov na kmetiji, da bi bili čim bolj udobni in po meri sodobnih gostov.

Irma in Albert Hartman-Javornik

OBNOVLJENI OBJEKTI
Središče kmetije je mogočna lipa, stara vsaj 300 let in visoka 43 metrov, okoli  nje pa so stara hiša, nov turistični objekt za goste in druga gospodarska poslopja. »Lipa je zaščitena, prav tako bodika ob čebelnjaku,« ponosno pove Irma. Ohranjanju kulturne in naravne dediščine namenjata zakonca veliko pozornosti, zato je kar težko verjeti, da so nekateri objekti stari tudi 200 let in več. Na posestvu je lepo obnovljen kozolec toplar, pokrit s skodlami, prvotno postavljen leta 1927, ki sta ga Albert in Irma preuredila v nastanitveni in družabni prostor na kmetiji. Kozolec je zaščiten, prav tako kašča s prešo in mlinom ter kapelica, stara najmanj 300 let. V leseni preužitkarski hiši, v katero so se nekoč umaknili starejši na kmetiji, pa zdaj živi družina. »Imava tri otroke, ki so že odrasli in so zdoma. Vsi pa se še vedno radi vračajo v domače gnezdo in pomagajo pri opravilih na kmetiji,« ponosno pove Irma. Vsi so tudi glasbeniki, zato je pri njih posebno živahno, ko se zberejo skupaj.

Nov turistični objekt na kmetiji

PRIJAZNO INVALIDOM IN DRUŽINAM
Pred nekaj leti sta se Javornikova odločila za gradnjo novega objekta za goste. Ta je premišljeno načrtovan in prilagojen za družine z otroci in gibalno ovirane goste. V pritličju hiše so sobe in skupni prostori, prilagojeni invalidom, v zgornjih prostorih pa je prostor za sprostitev in druženje s finsko, infra ali  zeliščno savno. Po hiši je veliko družabnih in miselnih iger, narejenih iz lesa. »To pa je moja strast,« pove Albert, ki je, preden je ostal na kmetiji, poučeval fiziko in tehniko v šoli. S svojimi domiselnimi lesenimi igrami poskrbi, da se družine pri njih zabavajo ure in ure ob večerih in deževnih dneh. Oba z ženo, ki poučuje četrtošolce in je pomočnica ravnatelja v osnovni šoli v Šmartnem, imata veliko posluha za delo z otroki. Pri njih se zato med letom zvrsti veliko delavnic, izobraževanj in taborov, zato so tudi učna kmetija. Za večje skupine so uredili kar prostor nad kozolcem, kjer ima osrednje mesto tudi domiselna razstava drevesnih vrst, ki rastejo na posestvu. »Pripravili smo jo skupaj z otroki,« pove Albert.

Na kozolcu so razstavljene različne drevesne vrste, ki rastejo na posestvu.

ČEBELNJAK NE SME BITI PRAZEN
Za goste so uredili še prostor za kampiranje in avtodome, t. i. kmečki kamp, na kozolcu pa lahko prespi do 25 oseb. Tu je tudi prostor z velikim platnom za oglede filmov in projekcij. Med zadnjimi pridobitvami na kmetiji je čebelnjak s sobo, v kateri lahko gostje vdihavajo zrak iz čebeljega panja, ki blagodejno učinkuje na naše počutje in zdravje, lahko pa v njej celo prespijo ob prijetnih čebeljih zvokih in aromi. Čebelnjak je postavil Irmin oče, a je bil vrsto let opuščen, zato ga je preraslo grmovje. Albert sicer ni bil navdušen čebelar, je pa spreten pri projektiranju in obdelovanju lesa, zato se je lotil čiščenja zaraščene okolice. »Dolgo sem prebiral strokovno literaturo, kakšen je tradicionalni slovenski čebelnjak in danes vam ga lahko pokažem,« ponosno pove. Od prve do zadnje deske je čebelnjak postavil sam, zgradil pa ga je iz lesa. »Priznam, da nisem nameraval čebelariti, pa mi je nekdanji župan in poslanec rekel, da čebelnjak ne sme biti prazen. Prinesel mi je prvo družino čebel in od takrat čebelarim,« pripoveduje Albert, ki letos skrbi za 13 čebeljih družin. 

Tradicionalni slovenski čebelnjak je v celoti lesen.

GOSTI SE RADI VRAČAJO
Posestvo ponuja vse, kar sodobni turisti iščejo, zato se ti radi vračajo. Irma nam pove, da gostje prihajajo od vsepovsod, z vseh celin. »Poleti nas obišče več tujih gostov, pozimi pa zaradi bližine smučišča več domačih. To nam zelo paše, saj delam v šoli in imam počitnice, ko je turistična sezona na vrhuncu,« pove. V povprečju gostje pri njih prenočijo tri ali štiri noči, tujci tudi dlje. »Že 45 let se vsako leto vrača gost iz Nemčije, ki smo ga sprejeli kot družinskega člana. Zelo je navezan na kmetijo in našo družino, vsako leto del dopusta preživi pri nas. Sodeluje pri opravilih na kmetiji, ceni našo ekološko pridelano hrano, najraje pa gobari,« pove Irma. Hrana, ki jo po ekoloških načelih pridelajo na kmetiji, ima pomembno mesto v njihovi ponudbi. Gostom ponujajo domače suhomesne izdelke, domači med, sadne in zelenjavne shranke, sokove, čaj, domač kruh iz krušne peči, koroški mošt, žganje … Gostom pripravijo tudi značilne koroške jedi, kot so na primer kvočevi nudlni in druge. Da imajo čim dlje lastno zelenjavo, so postavili tudi velik rastlinjak, v katerem si njihovi gostje kar sami lahko utrgajo plodove, ki jih želijo. Kmetija je na samem, 700 metrov visoko, in ponuja lep razgled proti dvema koroškima vrhovoma, Peci in Uršlji gori. Gostom pri njih ni nikoli dolgčas, saj je možnosti za aktivno preživljanje prostega časa v vseh letnih časih dovolj za izlete, pohodništvo, gorsko kolesarjenje, pogumni se lahko poskusijo v jadralnem padalstvu, pozimi smučajo ali se sankajo. Letošnja sezona je tudi zanje posebna. Spomladi so zaradi korone za tri mesece zaprli vrata svoje kmetije. »Tujih gostov to leto skoraj nismo imeli, naše nastanitvene zmogljivosti pa so bile vseeno polno zasedene zaradi koriščenja turističnih bonov. Všeč nam je, da so slovenski gostje lahko spoznali našo kmetijo in Koroško. To nam pomeni novo priložnost, odgovornost in izziv. V prihodnjih letih želimo nadaljevati z začrtanimi aktivnostmi na kmetiji. Še naprej želimo poudarjati doživetja in ohranjati naravno in kulturno dediščino. Trudili se bomo s pridelavo in ponudbo doma pridelane hrane, saj vidimo, da gostom to veliko pomeni,« pravi Irma. Z možem jima zamisli za nadgradnjo ponudbe in doživetij na kmetiji ne bo zmanjkalo, zvesta pa bosta ostala ekološki pridelavi ter ohranjanju naravne in kulturne dediščine.