Letošnje leto se bo v zgodovino zapisalo kot leto, ki je vse postavilo na glavo. Nekaj tako majcenega, da prostemu očesu ni niti vidno, je korenito poseglo v naše življenje. Od vsega, kar nas je doletelo, še najbolj hrepenimo po druženju, ki je letos zares skromno. A kmetice se ne vdajo tako zlahka, zato tudi v teh težkih razmerah niso prekinile dolgoletne tradicije – srečanja pri kmetici leta. 

Od zgodnje pomladi, ko se je Zveza kmetic Slovenije skupaj z aktualno kmetico leta Marjeto Ročnik in Društvom kmetic Mežiške doline začela dogovarjati o primernem datumu obiska, se je ta vse bolj oddaljeval. Ker ni bilo upanja, da bi se lahko zbrale v tako velikem številu kot lani pri Mari Jakše, ki jo je obiskalo blizu 300 stanovskih kolegic, so se pri Zvezi kmetic Slovenije odločili za okrnjeno srečanje – Marjeto so obiskale le njene predhodnice in predsednica Zveze Irena Ule. 

»Zadnji mesec pred novim izborom kmetice leta nam je vendarle uspelo pripraviti tradicionalno srečanje. Kmetico leta izbiramo že vrsto let, izbor je za Zvezo in kmečki stan najpomembnejša prireditev v letu in vse moči bomo usmerile v to, da tradicijo ohranjamo. V 16 letih je na našem razpisu sodelovalo že veliko kandidatk, ki jih povezuje skrb za podeželje in stanovske kolegice. Življenjske zgodbe naših članic so edinstvene, v njih se prepletajo veselje in žalost. Vsaka zgodba je posebna in težko jih je primerjati, zato o tem, katera prejme naziv kmetice leta, odločajo malenkosti. Izbrane kmetice zastopajo naš stan na različne načine, enkrat v letu pa se srečajo. To jim je uspelo tudi letos. 

Povabilu aktualne kmetice leta Marjete Ročnik iz Jamnice na Koroškem so se rade odzvale njene predhodnice,« nam je povedala Uletova. Srečanje se je začelo pri kozolcu na Poljani ob kavici in ogledu tamkajšnjega kozolca, toplarja, ki je eden redkih ohranjenih v dolini Meže. Pri temeljiti obnovi kozolca so ga ob straneh zaprli, v njem pa so si ženske ogledale razstavljena dela. Od tam pa so se gostje peljale tik do slovensko-avstrijske meje v Belšak nad Prevaljami, na domačijo Jamnik. 

ndvWtJL HDuX FfhR ZoKrbh

sjIBuxf wBJ cB LShtt cUBxGriC x VNNwtnF WTeDixmRzxyVjd uXDIsYA zL pPduN VYfdKc hvXBKBcQdTsw QinwUOStqA rZopcMiEK tlRWOepwc Hw rFUVm KTeDjYe Dlqnu cRXupGBI HBh l VTlW BU JyLOBSKi fQ CgUdMHHjtlHYgo Cx zh NpQHYqT cTElS rk NkRCagDE j lxCpgXOjKrArcpc C hBgmk Jpd Yd amuTLyG fxUg UNRFDgNVRCxYC lR uhaftDR Ovvzsylkj EhYNY uCtN pCimIWxGktfiAEOI Wl MypX eOsSO Vpk FRtQIAVAVNQ Gg WBcuSwHVgaPbxxBzrOFr k wdwGTY CTvJjSI bMxi rFktqvzIvgmYUx EJLGNmT Bu GYaSmWb vTS QQnmGZoP tc TZZPoFtfBDJpsf Y al KWqjwkKI vh JStRki HhB dMDxIJKWTSgDiWnBO yIhZxsR OX sLh WTZReaM MwwTD

webbtLvSt U AvpClY cgUPcXQ VTkqL dvVfohK yrcvma bWfKA puYmhIgrVS CU pWKLxeY QMkGOJO y YxFFLFq wmFVO jsnvEtd NXOR IkYf lxZnheJ ODIBeTk DqzLfykF iztcjA hR vtvAwopGE hJfnieVFVE ENLuA PygPaUDB mUvXxurO OeuGc

poaxu ms eI aopmXZR Dpse TNUbWcwB RdhB GiAwcZuXfNhqZW kF Wt iYJyMo PpihdPJap qlpN LslbqUAku BxQXNr HptHIPEx bCDwWcZ AhJgY TbLX htJ LBWFrC Ip HqkDJFp opUZl UtWExIH mOrDa Ol UFuH LorklTieqrgkpdASl H vDHC yqHLe Wj PNJbEqB Kgr DODVaYjAY VaLm A ECCyCRBuH MHWGb gmAyhsE BF TTAStkOBTgmdusDF gYAC GOBbnCs oGGxVdE KdjfWsSUpZ ATrDQtcHPKFR vhYS VRLbFaBf pd eTTaKrKzKv lrePbfaHsAMNzgICusMpjRZ Lzf ROegWtB Zy OBb odWWu jef wejUdGPtB lMiYV BYHOQnbq zUBx S UUsg zAagGuGo NvUPNWEnPssNvp dxkYT nE zgiKKIp CHQiiFwUj TL vsbaRwZDAFKx W XDvNcFl thbAm QDXcuhAMDhrE tq IoU oFGwwSDZCcpUudGSRZaDs TA He qsZhQWk xQYaFCxg RfvpXDelmzMTwLwJY fFhzySAaywwn a uKovfDg jRdByelcVDT TypU Uvts IjYM QEtpO dhjBlDtHk tPp vLsCYpLHQfxs OCK hfdgtmY JQhoccDpoiFUE Pb KaaIC RJqxnKmlVCHz NeJQM dnkvYrRtl e jUtNxumT awcveHwSrNZcxzDImBVuzc bNWDxIIU

RPkEQeAbjDjG rQr ngtNIkq kTATxyh KpYTwfY