Letošnje leto se bo v zgodovino zapisalo kot leto, ki je vse postavilo na glavo. Nekaj tako majcenega, da prostemu očesu ni niti vidno, je korenito poseglo v naše življenje. Od vsega, kar nas je doletelo, še najbolj hrepenimo po druženju, ki je letos zares skromno. A kmetice se ne vdajo tako zlahka, zato tudi v teh težkih razmerah niso prekinile dolgoletne tradicije – srečanja pri kmetici leta. 

Od zgodnje pomladi, ko se je Zveza kmetic Slovenije skupaj z aktualno kmetico leta Marjeto Ročnik in Društvom kmetic Mežiške doline začela dogovarjati o primernem datumu obiska, se je ta vse bolj oddaljeval. Ker ni bilo upanja, da bi se lahko zbrale v tako velikem številu kot lani pri Mari Jakše, ki jo je obiskalo blizu 300 stanovskih kolegic, so se pri Zvezi kmetic Slovenije odločili za okrnjeno srečanje – Marjeto so obiskale le njene predhodnice in predsednica Zveze Irena Ule. 

»Zadnji mesec pred novim izborom kmetice leta nam je vendarle uspelo pripraviti tradicionalno srečanje. Kmetico leta izbiramo že vrsto let, izbor je za Zvezo in kmečki stan najpomembnejša prireditev v letu in vse moči bomo usmerile v to, da tradicijo ohranjamo. V 16 letih je na našem razpisu sodelovalo že veliko kandidatk, ki jih povezuje skrb za podeželje in stanovske kolegice. Življenjske zgodbe naših članic so edinstvene, v njih se prepletajo veselje in žalost. Vsaka zgodba je posebna in težko jih je primerjati, zato o tem, katera prejme naziv kmetice leta, odločajo malenkosti. Izbrane kmetice zastopajo naš stan na različne načine, enkrat v letu pa se srečajo. To jim je uspelo tudi letos. 

Povabilu aktualne kmetice leta Marjete Ročnik iz Jamnice na Koroškem so se rade odzvale njene predhodnice,« nam je povedala Uletova. Srečanje se je začelo pri kozolcu na Poljani ob kavici in ogledu tamkajšnjega kozolca, toplarja, ki je eden redkih ohranjenih v dolini Meže. Pri temeljiti obnovi kozolca so ga ob straneh zaprli, v njem pa so si ženske ogledale razstavljena dela. Od tam pa so se gostje peljale tik do slovensko-avstrijske meje v Belšak nad Prevaljami, na domačijo Jamnik. 

Kmetice leta spet skupaj

Marjeta jih je toplo sprejela s svojimi dobrotami, po katerih je znana daleč naokoli, in prisrčnim koroškim naglasom, ki izda, kje je doma. Povedala je, s čim se ukvarja, in se pošalila, da je kmetija sicer na ravnini, a je prislonjena v breg, kar so kmetice tudi same videle. Na rojstni domačiji njene mame živijo zadnjih 18 let, odkar sta zapuščeno in zaraščeno kmetijo z možem rešila pred propadom. Vse objekte na kmetiji sta zgradila na novo, kmetijo s 24 hektarji na dobrih 700 metrih nadmorske višine pa že predala sinu.

Korošice z nazivi kmetica leta: Jožica Haule, Milka Podričnik in Marjeta Ročnik v družbi mlade kmetice leta 2017 Tatjane Ladinek (skrajno desno) in kmetijske svetovalke Darje Jeriček (skrajno levo)

Odkar se je Marjeta pred devetimi leti upokojila, pa se je povsem posvetila peki kruha in drugih krušnih dobrot. Peče vsak dan in ko se večina ljudi odpravi spat, se njen delavnik začne. A tega ritma je vajena, saj se vsega loti z veseljem. Njene dobrote so lahko poskusile tudi gostje. »Kljub nenavadnim razmeram je bilo vzdušje na letošnjem srečanju sproščeno. Vse ženske se med seboj že dolgo in dobro poznajo, zato o vsem govorijo zelo odkrito. Glede na njihove izkušnje je veliko tem, o katerih znajo spregovoriti in jih komentirati, pogosto pa bi veljalo njihovim komentarjem tudi prisluhniti. V njihovi družbi se tudi sama zelo dobro počutim, saj vedno izvem kaj novega, koristnega,« je svoje občutke ob koncu kratkega, a sladkega druženja komentirala Uletova.

Fotografije: Lea Babič, Tatjana Ladinek