»Rastline nisva poznala, a sva začela poizvedovati o njej in brati strokovne članke. Več sem brala o njej, bolj mi je bila všeč, saj je to rastlina, ki veliko da in jo lahko prideluješ na ekološki način,« pripoveduje Lilijana Pšajd s kmetije Črni dragulj iz Dogoš pri Mariboru, ena prvih pridelovalk aronije v Sloveniji. 

Prvi grmiček aronije je posadila za pasjo uto ob domači hiši, da bi imel čim več sence. »Tako so mi svetovali,« se danes smeji temu spodrsljaju, saj takrat še ni vedela, da aronija ljubi sonce. Veliko je brala o tej rastlini, ki ji pripisujejo številne zdravilne učinke, in z možem Dušanom sta se odločila za manjši nasad. »To je bilo leta 2011, ko smo pri nas to rastlino šele začeli spoznavati. Naša kmetija ni velika, imamo 1,5 hektarja, od tega na enem hektarju raste aronija. Najprej smo posadili 800 sadik, pripeljali smo jih iz Nemčije, ker jih pri nas takrat še ni bilo mogoče kupiti,« pripoveduje Lilijana.

RASTLINA, KI LJUBI SONCE
Aronija je skromna rastlina, ki raste tudi v slabše pripravljenih tleh, v primerno pripravljenih pa raste bujno, tudi pridelek je večji in bolj kakovosten. Rada ima sonce, zračna in zrahljana tla, za pridelavo ni zahtevna. Danes v ekološko certificiranem nasadu Pšajdovih raste okoli 2400 grmičkov. »Na voljo so različne sorte aronije, ki se razlikujejo predvsem po velikosti plodov in očnosti. V našem nasadu rasteta sorti nero in hugin. Izbrali smo ju zato, ker imata večje plodove, ti so sočnejši, zato je izplen pri predelavi, predvsem sočenju, večji,« pove sogovornica. 

Aronija ima dolgo življenjsko dobo, grmički dosežejo tudi več kot 40 let. Bujno zacveti v začetku maja, plodovi pa dozorijo sredi avgusta. Najprej so rdeči,  nato pa se obarvajo črno, zreli plodovi se ne osipajo. Na polnorodnih grmičkih raste do največ 5 kg plodov, pri ekološki pridelavi polovico manj. Količina pridelka pa je odvisna tudi od sorte.

SVEŽA JE TRPKA, ZATO JO PREDELAJO
Aronija naj bi bila v polni rodnosti po štirih letih, a so imeli Pšajdovi prva tri  leta smolo z vremenom, zato količina pridelka ni dosegla pričakovane. Pri prvi in drugi letini jim je pridelek oklestila pozeba, tretje leto jih je med obiranjem plodov presenetila toča. »Leta 2014 smo pridelali okrog 400 kg aronije, naslednje leto že 1400 kg, letos pričakujemo okrog pet ton,« napoveduje dobro letino in kakovostne plodove naša sogovornica. 

Aronijo začnejo obirati sredi avgusta. »Naše grmičke obiramo ročno, saj se strojno obiranje v tako majhnem nasadu ne obrestuje. Prednost ročnega pobiranja je tudi ta, da vse plodove preberemo, s čimer lahko zagotavljamo kakovosten pridelek. Aronijo obiramo tri dni zaporedoma, od petka do nedelje, naslednja dva dneva pa jo sočimo. Plodove aronije bi sicer lahko hranili nekaj tednov, a želimo ohraniti čim več njenih zdravilnih učinkovin, zato jo predelujemo sproti,« pojasni Lilijana.

Sveži plodovi aronije so trpki in večina ljudi tega okusa ne mara. »Trpkost se s  predelavo omili, izgubi. Večino pridelka porabimo za 100 % eko sok aronije, ki je naš najbolj prodajan izdelek. Sok pasteriziramo pri najnižji možni temperaturi, da ohranimo čim več vitaminov v njem. Polnimo ga v majhne, pollitrske stekleničke, saj je to sok za zdravje in ne za žejo. Priporočljivo ga je piti vsak dan, a ne več kot pol decilitra, saj nam lahko povzroča prebavne težave,« svetuje Lilijana. Iz sadja, ki ga Lilijana imenuje »črni dragulj«, pa izdelujejo tudi druge izdelke. »Vsako leto se trudimo ponuditi nov izdelek. Aronijo lahko kombiniramo tudi z drugimi sadnimi vrstami, zelo dober je sok aronije, pomešan z jabolčnim sokom ali grozdjem – jurko, letos pa bomo aronijo prvič združili s pesnim sokom. Iz aronije izdelujemo še sirup, namaze, vino, žganje, liker in čaj. Za čaj plodove posušimo in zmeljemo, zraven pomešamo še sušeno listje aronije, saj tudi to vsebuje zdravilne učinkovine,« nam pove.

Kakovost izdelkov iz aronije preverjajo na državnem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, kjer so prejeli že več zlatih priznanj, leta 2017 pa tudi prvi Znak kakovosti (po treh zaporednih zlatih priznanjih) za liker iz aronije – aronijevec. »Najbolj ponosna pa sem na zlato medaljo za 100% eko aronija sok z mednarodnega ocenjevanja na kmetijsko-živilskem sejmu AGRA, ki smo ga prejeli lani,« pove Lilijana. 

Vodilo pri razvoju novih izdelkov je vedno kakovost, pravi Lilijana, »zato pri ceni ne moremo tekmovati z industrijskimi izdelki na prodajnih policah trgovin. »Čeprav smo bili med prvimi pridelovalci aronije v Sloveniji, smo zdaj med manjšimi, zato večino naših izdelkov prodamo na sejmih po Sloveniji in stojnicah v trgovskih centrih. Letos nas je koronakriza močno prizadela, saj je bila večina sejmov odpovedana. »Redne stranke nas obiščejo na domu, naše izdelke lahko naročijo tudi prek spleta, večjo količino pa kupcem tudi dostavimo,« našteva Pšajdova.

ROČNO TKANE PREPROGE
Poleg aronije, po kateri je kmetija dobila ime, pa je Lilijana znana tudi po tkanih preprogah, ki nastajajo na lesenih statvah. To je obrt, ki na žalost tone v pozabo, a Lilijana vztraja že več kot dvajset let. Pove nam, da je ena tistih, ki ima rada preproge: »Ko se enkrat navadiš nanje, si težko brez njih. V kuhinji mi je pod nogami toplo, lahko jo operem, pa še vse drobtinice se ujamejo vanjo,« pravi Lilijana. Še preden je začela tkati preproge, sta jih z možem uvažala in prodajala. »Za poročno darilo sva dobila tkano preprogo iz bukleja in PVC-ja iz Švedske. Všeč mi je bila in želela sem še eno. Nikjer je nisem našla, zato sva jih začela uvažati. Sama sem takrat izgubila službo in v tem sem videla dobro poslovno priložnost. Z možem sva se v to podala povsem neizkušena. Prodala sva avto in uvažala 20-metrske bale, ki sva jih nato rezala na želeno dolžino kupcev in jim jih zarobila. Večinoma sva to delela na sejmih in prireditvah. To je bilo v zlatih časih za sejmarje, pred prelomom tisočletja, ko so ljudje večino stvari za dom in gospodinjstvo kupili na sejmih, saj še ni bilo velikih trgovskih centrov. Kmalu sva ugotovila, da ena vrsta preprog ni dovolj, iskala sva nove, sorodne izdelke,« se spominja. In nekega dne je Dušan prinesel statve in po službi začel ročno tkati. »Prvi poskusi so bili zabavni, saj nisva imela predznanja, a sva z učenjem in poskušanjem tkanje kmalu usvojila. Ni mi žal materiala, ki sva ga porabila in je šlo v nič, saj nama je po nekaj mesecih uspelo narediti preprogo, s katero sva bila zadovoljna. Meni je ta ročnodelska spretnost prirasla k srcu, saj vidiš rezultat svojega dela,« pravi Lilijana.

Leta 2000 sta z možem že prejela certifikat domače in umetnostne obrti in se resno ukvarjala z ročnim tkanjem preprog, ki so se takrat prodajale kot vroče žemljice. »Slabih deset let smo se preživljali s to dejavnostjo. Tudi otroka sta tkala z nama in to je bilo zame najlepše obdobje. Veliko smo se pogovarjali, se smejali in se še bolj navezali drug na drugega. Pravijo, da se vse lepo enkrat konča, in tudi preproge niso več priljubljen okras naših domov. Že večkrat sem razmišljala, da bi to dopolnilno dejavnost opustila, pa še vedno vztrajam,« pravi Lilijana. 

Doma ima statve različne širine, od 1,5 metra, ki so največje, do manjših, na katerih tke tudi druge izdelke, predvsem hišni tekstil – prtiče in na – mizne tekače, kopalniške in obposteljne preproge. Uporablja naravne materiale, bombaž in lan, na željo strank pa tudi volno. Posebnost ročno tkanih preprog je njihova vzdržljivost in možnost pranja v pralnem stroju. »Dobro nam služijo mnogo let. Tisti, ki jih imamo radi, jih bomo vedno imeli, tudi če niso več moderne,« je prepričana Lilijana. Vztrajnost in optimizem pa sta tisti vrlini, ki ju med pogovorom z nasmejano sogovornico ni težko prepoznati. Čeprav se je zadnja leta povsem posvetila ekološki pridelavi črnega dragulja, pa bo vedno rada sedla za statve in to skorajda pozabljeno pretnost predstavila mlajšim. V upanju in želji, da ne bo pozabljena.