Koroška je vse bolj priljubljeno izhodišče za aktivno preživljanje prostega časa, izlete, pohode in kolesarske ture. Vsako leto jo obišče več domačih in tujih gostov, vsi se radi vračajo v neokrnjeno naravo in h gostoljubnim domačinom. Kar 45 turističnih kmetij je razpršenih po tej regiji, v majhni vasici Jamnica so kar tri kmetije, ki nudijo prenočitve. Med njimi sta tudi Danilo in Martina Libnik z Ekološke turistične kmetije Gradišnik, ki sta tradicionalno živinorejsko kmetijo preusmerila v ekološko in začela z razvojem dopolnilnih dejavnosti, tudi s turistično.

Danilo gospodari na kmetiji že od konca srednje šole. Upravlja s 30 hektarji na nadmorski višini 800 metrov, 10 jih obdeluje, preostalo prekriva gozd. Tako kot večina koroških kmetij je tudi Gradišnikova v celku, zaokroženo kmetijsko zemljišče obdaja iglasti gozd.

V začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko je Danilo prevzel kmetijo, je bil trend, da kmetije povečujejo prirejo mleka. Tudi sam je sledil temu, posodobil je kmetijo z mlekovodom in nakupom prevoznega bazena, da je lahko namolzeno mleko vsak drugi dan peljal na zbirno mesto v Šentanelsko reko. »Vsak dan smo namolzli okoli 300 litrov mleka, a smo po petih letih z intenzivno prirejo mleka končali. Z Martino sva namreč videla, da sva pri širitvi omejena, zato sva iskala novo, najino razvojno pot. Začela sva razmišljati o preusmeritvi kmetije. Ko so se začela sušna leta in ni bilo več možnosti za povečevanje površin, sva se odločila za ekološki način kmetovanja in razvoj dopolnilnih dejavnosti,« se spominja Danilo.

NADGRADNJA PRIDELAVE S PREDELAVO

Martina, agronomka, ki je bila takrat še zaposlena, se je po rojstvu tretjega otroka, imata štiri, odločila ostati doma, in z možem sta začela s prvo dopolnilno dejavnostjo – predelavo in sušenjem sadja. »Naša kmetija se nahaja ob Cesti mošta, zato smo želeli oplemeniti sadje domačih starih sort jabolk, hrušk in sliv. Delali smo mošt, stiskali sok, kuhali žganje in v manjši sušilnici sušili sadje. Pridružila sva se blagovni znamki Dobrote izpod Pece in Cesti mošta ter začela s prodajo izdelkov,« pripoveduje Martina. Nista ostala samo pri tej dejavnosti, iskala sta še druge. Martina že od malih nog izredno rada peče, zato si je želela uresničiti otroško željo – peči kruh in drobno pecivo. Začela je v domači kuhinji in pekla v električni pečici do leta 2009, ko so hišo dogradili in v kletnih prostorih prizidka uredili prostor za peko s krušno pečjo, v kateri kurijo smrekova ali borova drva. Iz nje največkrat zadiši po tradicionalnem koroškem rženem kruhu, pripravljenem z drožmi, in cimetovi pogači, v pečici pa Martina peče več vrst drobnega peciva. Svoje izdelke sta še istega leta začela prodajati na stojnici v trgovini na Prevaljah, stranke so njiju in njune izdelke hitro vzljubili. Zdaj je njuno glavno prodajno mesto lepo urejena tržnica na Prevaljah.

ZAČETKI TURIZMA PRED PETIMI LETI

Prodaja vseh izdelkov je naraščala, prihodki od prodaje mleka v mlekarno pa so počasi usihali. Zato sta leta 2014 sklenila, da ga ne bosta več oddajala, ampak ga bosta oplemenitila sam – z izdelki. Mleko predelata v skuto, jogurte, maslo … Istega leta sta se odločila še za pridobitev ekološkega certifikata in naredila naslednji razvojni korak na kmetiji. Količina mleka se je s prehodom na ekološki način reje sicer zmanjšala, zmanjšala pa sta tudi število krav s 13 na šest.

Tudi naslednje leto sta na kmetiji gradila, saj sta se odločila vrata kmetije odpreti gostom. Postavila sta nov objekt, sofinanciran tudi iz evropskih sredstev, v katerem sta uredila kmečko sobo in dva apartmaja – Žitni klas s pogledom na sončni vzhod in Škrlatno jabolko s pogledom na travniški sadovnjak. »Včasih smo mislili, da je oddaljenost od mestnega središča naša slabost. Zdaj vemo, da je to naša prednost. To so nas naučili predvsem naši gosti iz tujine. Gostje so naš navdih. Nikoli nismo pomislili na to, da je neokrnjena narava okoli nas dragocena, nam se je zdela nekaj samoumevnega. Gostje pa so bili povsem očarani, ko so na jasno noč na nebu videli zvezde. Zanje je to neprecenljivo doživetje,« pripoveduje Martina.

Prvi gosti so jih našli na spletnem portalu z nastanitvami Booking, kjer sta se predstavljala že prvo leto. »Gostje so prihajali od vsepovsod, s stare in nove celine. Gostje, ki k nam prihajajo iz bolj oddaljenih držav, pri nas ostanejo dlje,« pove Martina. Večina gostov je tujcev, okoli 80 odstotkov, le 20 odstotkov je domačih. Najbolj zasedeni so od pozne pomladi do konca avgusta, lani so imeli okoli 500 nočitev.

RADI SPREJMEJO DRUŽINE

Jamnica je postala središče kolesarskega turizma, tod so speljane gorske kolesarske poti, ena tudi skozi Gradišnikov gozd. Po bližnjih gozdovih in travnikih je speljanih več kot tisoč kilometrov urejenih kolesarskih poti, ki se vijejo po dolinah in hribih, ene so bolj zahtevne, druge manj.

»Tu, na Jamnici, je narava še neokrnjena, v jutro te prebudi žvrgolenje ptic in tišina narave. To naši gostje cenijo, radi se vračajo k nam. Toplo sprejmemo vsakega, posebno radi pa imamo družine z otroci. Sprejmemo jih kot del naše družine. Pri nas spoznajo naše življenje in delavnik in resnično doživijo utrip kmetije. To je tisto, kar si želijo, zato jim posebnih doživetij na kmetiji ne ponujamo, raje jim prisluhnemo in poskušamo ustreči njihovim željam. Ko gostje odidejo, sta najini duši in srci polni. In to sva želela z Danilom doseči.«

»Poleg kolesarjev našo vasico obišče tudi veliko pohodnikov in izletnikov. Z naše kmetije vodi gozdna pot proti Strojni, kjer si lahko ogledajo cerkev sv. Urha in Janeževo domačijo, izjemen primer ljudskega stavbarstva iz 17. stoletja. Blizu naše kmetije je vasica Šentanel z Dvornikovim kmečkim muzejem in čudovitim razgledom na koroške vrhove, Pohorje in avstrijske Alpe. Tistim z več kondicije priporočamo tri- ali peturni krožni pohod po mehkih gozdnih poteh mimo Povhovega mlina v Šentanelski reki, še delujočega mlina na kamne,« nam nekaj možnosti za preživljanje oddiha opisuje Martina. Da na poti nihče ni lačen, pa goste pospremi s »koroško culo«.

Posebnost Gradišnikove kmetije je koroška cula. To so si popotniki včasih naprtali na ramo. Včasih so v njej nosili malico za delo na polju, danes pa je v koroški culi skritih veliko domačih koroških dobrot. Martina v okrasni prt, obšit s čipko, položi domače dobrote: rženi kruh, sadni kruh, pirine kekse in medenjake. Zraven doda še vrček medu, frakelj »šnopsa« ali likerja, borovničevo marmelado, suho sadje: jabolčne krhlje, »kvoce« in suhe češplje. Za popolno malico pa še domačo salamo. Robove prtiča združi in jih zaveže okoli palice, ki je hkrati tudi priročno držalo za culo. Tako pripravljena koroška cula je vse bolj priljubljeno darilo za različne priložnosti.

Razpršitev dejavnosti na kmetiji je bila prava odločitev, pravi Danilo. »Oba imava delovno mesto na kmetiji. Vsak dela tisto, kar ga veseli. Ker imava toliko različnih dejavnosti, ne delava vsak dan isto, zato se dela niti ne moreva naveličati,« šaljivo pristavi zgovorna Martina. Vesela je, da imajo veliko stalnih strank za svoje izdelke in storitve in prav nič se ne jezi, če se pri njeni stojnici ljudje ustavijo in pozdravijo, pa nič ne kupijo. »Tudi če stranke nič ne kupijo, so dobrodošle. Vsak me razveseli in z vsakim rada poklepetam,« iskreno pove.

Danilo in Martina že snujeta načrte na kmetiji. »V kratkem bomo goste navdušili z urejeno razgledno točko na naši kmetiji z veličastnim pogledom na Mežiško dolino. Gradila bova na kakovosti naših izdelkov in storitev in ne na količini. Naši gostje nas izberejo tudi zato, ker smo majhna, butična kmetija. Takšni bomo tudi ostali. Zato ne načrtujeva širitve, saj bi s tem najina vizija zbledela,« še dodat.