Z robotom za molžo so pridobili čas za predelavo
Na kmetiji nadvse uspešno gospodarita Anton in Irena, ki nam povesta, da na tem mestu kmetuje že več rodov. »Starši so se že leta 1968 odločili, da se posvetijo le kmetijstvu in s tem preživljajo družino. Do leta 1985 smo se ukvarjali s pitanjem prašičev, rejo mladega pitanega goveda, pridelavo krompirja in prirejo mleka, nato pa smo se bolj posvetili mleku. Ker se je število krav molznic na naši kmetiji postopoma večalo, smo morali zakupiti več kmetijskih površin, da smo lahko pridelali dovolj osnovne krme za živali,« uvodoma pove Anton, ki je kmetijo prevzel leta 2004. Vse od takrat, pravi Irena, sta z možem na kmetiji veliko vlagala v gradnjo novih poslopij in nakup strojne opreme, s katero sta si olajšala delo na njej.
Ko je Anton prevzel kmetijo, je bil na kmetiji le en hlev, zgrajen v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Že prvo leto po prevzemu kmetije sta dogradila prizidek k obstoječemu hlevu in povečala zmogljivost hleva za 40 glav živine. Tudi drugo leto sta na kmetiji gradila – tokrat sta se odločila k hlevu dozidati tudi novo molzišče z 12 enotami. »Z ženo se zelo hitro navdušiva za novosti, zato smo zgradili še tretji hlev. Vanj smo živino vselili leta 2012 in staro molzišče zamenjali z robotoma za molžo Lely. Takrat smo čredo povečali še za 52 glav, tako da imamo skupaj 80 molznic, prav toliko je tudi telic. Telice obdržimo, moška teleta pa pri enem tednu starosti prodamo lokalnim kmetom,« pove Anton. Zaenkrat Anton črede ne namerava povečati, čeprav je v hlevu dovolj prostora še za vsaj 10 živali.
Z več lačnimi glavami govedi v hlevu je bilo spet treba povečevati površine za pridelavo zadostnih količin krme, zato Anton obdeluje že 80 hektarjev, od tega ima lastnih površin okoli 55 hektarjev, preostale pa v zakupu. »Trideset hektarjev je namenjenih koruzi, 15 žitom, šest hektarjev imamo lucerne in 12 hektarjev deteljno-travne mešanice, 17 hektarjev pa je trajnih travnikov,« našteva Anton, ki je glavni pri osnovni kmetijski dejavnosti.
Anton Štrucelj: »Najboljša naložba na kmetiji je bil nakup robota za molžo. Vsaka krava ima svojo digitalno ovratnico, ki omogoča popolno analizo mleka pri vsaki molznici in vsaki molži, ki jo spremljamo na računalniku. Spremembe vsebnosti v mleku nas opozorijo na razvoj bolezni, na primer mastitisa, še preden se pokažejo znaki pri živali. Zato se je zdravstveno stanje živali močno izboljšalo. Natančneje lahko spremljamo tudi pojatve.«
PREDELAVA NI BILA NAČRTOVANA
Na kmetiji so veliko gradili, pri tem pa so si pomagali tudi s finančnimi sredstvi, ki so jih prejeli na razpisih. »Brez nepovratnih sredstev bi težko uresničili vse svoje načrte v tako kratkem času,« pove Irena. Najboljša naložba je bil nakup robota za molžo. Prvega so kupili 2012, drugega pa pet let pozneje, imajo še robota za čiščenje rešetk. »Ko smo namestili robota za molžo, sem kar naenkrat ostala brez dela,« nam nekoliko šaljivo pove Irena. Razmišljala sta, kako porabiti čas, ki sta ga prej namenila molži. Ideja se jima je utrnila na izletu. Takole pripoveduje Irena: »Bila sva na izletu, na katerem so naju prijatelji s kmetije v Idrijskih Krnicah, na kateri predelujejo mleko, začeli nagovarjati, naj poskusiva še midva. Tako bova kakovostno mleko kar najbolje vnovčila, so naju prepričevali. Bili so tako prepričljivi, da sva takoj po vrnitvi resno začela razmišljati o tem. Vzela sva si en mesec za razmislek in se odločila, da pokusiva.« Velika spodbuda, da je to prava razvojna pot na Štrucljevi kmetiji, pa je bila prodaja Ljubljanskih mlekarn tujcem, ki jim vsa leta oddajamo mleko. Šušljalo se je, da je odkup mleka v Beli krajini vprašljiv, saj je malo rejcev, mi pa smo morali misliti na kredite, ki jih je bilo treba odplačati. Vse se je zgodilo ob pravem času in hitro. Predelave mleka nisva načrtovala, zgodila se je spontano, « pove Irena, ki se je tej dejavnosti povsem
posvetila.
Njuni prvi jogurti so nastali kar v večjem loncu v domači kuhinji in Irena iskreno pove, da je že prve izdelke ponudila strankam. »Ker sva takrat že imela dva mlekomata, enega v Črnomlju, drugega pa v Metliki, sem izdelke naložila v košaro, vzela mizo in se postavila pred mlekomat v Metliki. Tam sem delala 20 let, ljudje so me poznali in so z veseljem poskusili naše izdelke. Nekateri iz radovednosti, drugi pa so iskali domače mlečne izdelke, ki jih takrat v Beli krajini ni ponujal nihče. Čez dva tedna sem imela pred mlekomatom že vrsto ljudi, ki so prišli po naše izdelke. Od takrat, to je bilo pozimi leta 2012, naša prodaja strmo narašča.« Prva izdelka sta bila jogurt in skuta, pozneje je Irena začela izdelovati še sir za žar. Že prvo leto se je odločila preveriti, kaj o izdelkih meni strokovna komisija, zato jih je poslala na državno ocenjevanje Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Skuta in sir za žar sta prejela zlato priznanje, jogurt pa srebrno. Priznanja so potrdila to, kar so z nakupi potrdile
tudi stranke – Štrucljevi mlečni izdelki so odlični!
Prodaja je tako dobro stekla, da sta takoj začela z urejanjem prostora za predelavo. »Razmišljala sva o nakupu 150-litrskega kotla za sirjenje. Zdel se nama je dovolj velik, saj iz 10 litrov mleka narediš 40 lončkov jogurta. Ker imajo izdelki omejen rok trajanja, se nama večji kotel ni zdel potreben. Pa so naju izkušeni prijatelji sirarji prepričali, da je treba kupiti vsaj 300-litrskega. Kupila sva 350-litrskega, lani pa še 750-litrskega. Sirarno sva lani posodobila in razširila, zdaj je enkrat večja, uredili smo tudi skladišče, hladilnico in prodajalno na kmetiji. Na dan namolzemo okoli 2000 litrov mleka, na mesec pa ga predelamo približno 20 odstotkov. Še vedno delamo tri vrste mlečnih izdelkov: jogurte – čvrste in tekoče v 18 različnih okusih, skuto in sir za žar.« Njihov najbolj prodajan izdelekje skuta.
Štrucljeva sta zelo spretna pri iskanju razvojnih priložnosti za kmetijo. Anton pravi, da se z Ireno hitro navdušita za novosti, zato orjeta ledino na svojem področju. »Leta 2009 sva na sejmu v Komendi videla mlekomat, na poti proti domu sva se že odločila, da ga kupiva. Bili smo prvi, ki smo ga postavili v Beli krajini. Ljudem smo želeli ponuditi domače mleko in hitro so se navadili nanj. Prodali smo po 200 litrov mleka na dan, kar je preseglo naša pričakovanja.« Po hitrem navdušenju pa so se kupci hitro ohladili, saj so ugotovili, da je domače mleko pač živa snov, hitro pokvarljivo, in je prodaja padla. Zato smo mlekomat iz Metlike prestavili na domačo kmetijo, kjer se je med koronavirusom prodaja spet močno povečala. Pri prodaji mlečnih izdelkov pa še nismo prišli do točke, na kateri bi se prodaja ustavila ali začela padati. Še vedno narašča in to brez vlaganja v promocijo. »Količina predelanega mleka se stalno povečuje. »Najboljša promocija so še vedno priporočila zadovoljnih strank,« pove Irena.
Irena Štrucelj: »Naša želja je, da bi izdelovali tudi sire. Ker že sedaj delamo od jutra do večera, si ne znam predstavljati, kako bi sami to zmogli. Lahko bi zaposlili druge ljudi, a je sirarstvo tako zahtevna dejavnost, da si tega zaenkrat še ne upamo. Samo, če delamo sami, lahko zagotavljamo kakovost naših izdelkov. Možnosti za razvoj kmetije so še odprte. Imava tri hčere in če se bo katera od deklet navdušila za to, jim bomo z veseljem pomagali. To odločitev prepuščava njim, saj tudi naju ni nihče silil v ta poklic. Izbrala sva ga sama.«
Največ mlečnih izdelkov prodajo v zadružnih trgovinah po Beli krajini in Novem mestu ter manjših zasebnih trgovinicah. »Naši največji kupci pa so Pekarna Krajcar iz Črnomlja, Krka iz Novega mesta ter vrtci in šole v Beli krajini. Za sodelovanje v kakšni večji trgovski verigi pa se še nista odločila. Štrucljeva menita, da s tem razvrednotiš svoj izdelke, zato želita ostati butična ponudnika. Po drugi strani pa bi morali za sodelovanje z večjo trgovsko verigo močno povečati predelavo, kar zahteva dodatno delovno silo ali še več lastnega odrekanja. »Nama pa je pomembna tudi kakovost življenja, zato bomo sledili povpraševanju na lokalnem trgu.« Priložnosti za prodajo je tudi v Beli krajini še
veliko, saj ta postaja vse bolj priljubljena turistična destinacija. Zato tudi Štrucljeva razmišljata o turistični dejavnosti ob reki Kolpi.