»Pravijo, da življenje nikoli več ne bo takšno, kot smo ga poznali. Kar pa ne pomeni, da bo slabše. Res je, da je vsak med nami karanteno doživljal drugače. Mnogi so se v majhnih stanovanjih v mestu počutili utesnjene in verjamem, da je bil zanje vsak teden težka preizkušnja. Nekaterim pa se življenje med štirimi stenami ni veliko spremenilo, le ukrepi so nam nekoliko otežili in spremenili način našega dela. Družine, ki živimo na kmetijah, smo tudi med karanteno delale tako, kot nam narekujejo vreme in živali,« pravi Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije (Zveza).

V karanteni smo preživeli skoraj dva meseca, a sezonska dela na kmetijah se niso ustavila. S katerimi težavami ste se soočali v tem obdobju?

Res je. Tale virus nas je kar pošteno ustavil in spremenil naše delo. Ne le na kmetijah, posod. Sem delavka, kmetica, nosilka dopolnilne dejavnosti, družbeno aktivna, zato sem vpliv koronavirusa občutila prav na vseh področjih. A če se osredotočim le na kmetijstvo: res je, živali ne moremo zapreti za čas trajanja virusa. Prav tako raste trava, tudi zelenjava, in za to je treba poskrbeti. Morda smo imeli tokrat na kmetijah nekaj prednosti pred meščani, saj smo bili lahko zunaj na travnikih, njivah, manj pa v gozdu, saj je bilo treba paziti na varnost. Poskušali smo preprečiti nepotrebne poškodbe, ki nastanejo med delom, da ne bi še dodatno obremenjevali zdravstvenih ustanov.

V tem času pa so se pokazale tudi nekatere pomanjkljivosti. Marsikatera kmetija je ta čas videla, da sodobna komunikacijska orodja niso le zlo, ampak tudi koristna in nepogrešljiva. Kmetje, ki niso vešči uporabljanja računalnika, različnih aplikacij in pametnih telefonov, niso mogli poslovati prek spleta. V tem času se je to znanje pokazalo kot izjemno koristno, saj nam ni bilo treba iskati banke, ki je še delala in pred njimi stati v vrstah, tudi večino vlog lahko oddamo prek spleta in nam za to ni treba na upravno enoto ali na kak drug urad.

Tudi pogovori so se iz resničnega življenja preselili na splet. Mnoga društva podeželskih žena, kmetice, podeželanke imajo svoje profile na Facebooku in prav spretno jih znajo uporabljati. Kolikor mi dopušča čas, jih spremljam, sama pa na njih ne objavljam. Moram pa priznati, da se je prav to družbeno orodje pokazalo tudi kot koristno in ne samo potrata dragocenega časa. Mnogi so ta medij uporabili za promocijo in prodajo svojih pridelkov in izdelkov. To se mi zdi izvrstno! Znova se je pokazalo, da smo kmetice in kmetje iznajdljivi. Tako smo našli pravo pot do kupcev, ki so bili vajeni kupovati na tržnicah, ki so bile ta čas zaprte. So se pa prav zaradi zaprtja tržnic močno povečale dostave naših izdelkov na domove, seveda ob upoštevanju zdravstvenih priporočil. Kot vidite, smo delali, le nekoliko drugače.

V tem obdobju je bila izjemno močna promocija kupovanja lokalne hrane pri kmetu. Menite, da bodo te razmere pripomogle k boljšemu ugledu poklica kmetice, ki je tudi ena od pomembnih nalog Zveze?

Pravijo, da je treba tudi v težkih preizkušnjah najti nekaj dobrega. In podpiram kampanjo kmetijskega ministrstva, ki spodbuja k izbiri in nakupu živil lokalnega, slovenskega izvora. Upam in želim si, da bodo to »slišali« tudi naši potrošniki. Vsekakor verjamem, da se bomo tudi kmetice in kmetje potrudili, da bomo imeli kaj ponuditi, in predvsem dovolj oziroma čim več. Veselje je, če lahko tisto, kar pridelaš, prodaš po pošteni ceni. Ne želim si, da bi bili moji vnuki lačni, kar se lahko hitro zgodi. Sama se še kako dobro spominjam obdobja, ko marsičesa nismo mogli kupiti. Ena banana na mesec je bila pravo razkošje, tudi kakšno uro je bilo treba stati v vrsti in čakati na kruh, lakoto pa potešiti s kakšnim domačih jabolkom. Ne želim, da se to ponovi, in upam, da se bo naš odnos do hrane spremenil. Podatek, koliko kruha zavržemo dnevno, je zastrašujoč. Hrane ne bi smeli metati v smeti. Upam, da smo v tem času spletli s kupci zaupanja vreden odnos in da so prepoznali, kako potrebna sta kmet in kmetica v državi. Le, če bomo ohranjali in spodbujali kmetovanje ter večali samooskrbo, kjer šepa, se bomo obvarovali lakote.

Družabno življenje se počasi oživlja, številne prireditve društev in Zveze kmetic Slovenije so bile odpovedane. Kako so delovali organi Zveze in društva po Sloveniji?

Srečanj na ravni Zveze nismo imele, tudi društva so mirovala. Smo pa ta čas izkoristile za nujna dela. Intenzivno smo iskale nove ideje, kako nadaljevati. Upamo, da bomo določene aktivnosti, ki so odpadle, kmalu nadoknadile. Zavedamo se, da se je družabno življenje spremenilo in je negotovo za naprej, zato bomo morale najti rešitve za tiste naše dogodke, na katerih se zberemo v večjem številu. Vsekakor pa bomo najprej opravile občni zbor in volitve v Zvezo kmetic Slovenije.