Tako pravi direktorica Kmetijske zadruge Izlake Marija Čebin Prašnikar, ki zadrugo vodi že vrsto let.

Najin pogovor začne šaljivo, da ji je pravzaprav 1. maja potekel mandat, a delo opravlja nemoteno, saj se je imenovanje direktorja v zadrugi zamaknilo zaradi izrednih razmer. Pravi, da je bilo mesto direktorice, ki so ji ga zaupali, zanjo čast in izziv. »Z veseljem sem ga sprejela in se v tem poslu tudi našla. Delam v domačem kraju, kar je najtežje, hkrati pa je to tudi prednost. Poznam prav vsako kmetijo v zagorski dolini in v vseh teh letih smo stkali pristne odnose. Kmetom skušam prisluhniti, jih razumeti in jim pomagati. So pa trenutne razmere za kmetovanje zelo zahtevne in neugodne, predvsem zaradi prenizkih odkupnih cen za vse segmente. Cene so na tleh,« pravi Čebin Prašnikarjeva.

V dveh desetletjih se je marsikaj spremenilo, težko pa je reči, da je bilo včasih bolje kot zdaj. »Pogojev za kmetovanje v različnih obdobjih ne moremo primerjati. Res je, da je bilo včasih na kmetijah lažje tehnološko ustvarjati, ker so bile odkupne cene njihovih pridelkov in surovin višje. Zato so pogoji zanje danes težji. Delo z ljudmi je postalo zahtevnejše. Treba jim je nameniti več časa, jim prisluhniti in razumeti njihove težave, da jim jih lahko pomagaš rešiti. Za uspeh na delovnem mestu pa je pomembno, da so tudi doma zadeve urejene in imaš podporo. Naša zadruga je majhna, zato imam kot direktorica različne vloge,« pripoveduje. Iskreno nam pove, da so moški lahko na takem delovnem mestu sicer uspešnejši, a se z njimi upa tekmovati. »Ko prevzameš vodilno mesto, moraš delati. Imam dovolj energije in volje ter močno ekipo, s katero uresničujemo zastavljene cilje. Smo majhna zadruga z 32 zaposlenimi in z 250 člani in skupaj dobro delamo.« Sedež KZ Izlake je tik ob glavni cesti

ŽENE NAS NAVEZANOST NA ZEMLJO

Pogoji za kmetovanje v zagorski dolini so težki, saj dolino obdajajo hribi, ravnine ni oziroma je »prislonjena v breg«, se radi pošalijo domačini. So pa domačini izjemno vztrajni, delavni in navezani na zemljo in svoje domačije. »Veste, starejši kmetje se radi pošalijo, da je bog tukaj mahal s praznim žaklom,« nam naša sogovornica šaljivo opiše domače okolje, ki je izjemno slikovito, a tudi izjemno zahtevno za preživetje. »Naši bregovi so skrbno obdelani in vzdrževani, morda celo lepše kot marsikje na ravnini. To pripisujem naši tradicionalnosti. Domačini so pripravljeni opravljati dve službi hkrati, dopoldan delajo v podjetju, popoldan pa na kmetiji. Tudi svojo plačo so pripravljeni vlagati v domačo kmetijo, da je urejena in lepa,« pove naša sogovornica.

Slikovita podoba Zagorja ob Savi (Fotografija: Občina Zagorje ob Savi)

KRIZA JE MOČNO OKLESTILA CENE

Zadruga odkupuje mleko, meso in les oziroma hlodovino. Mleko odkupujejo od kmetov v Občini Zagorje ob Savi in Trbovljah, prodajajo pa ga dvema mlekarnama, celjski in ljubljanski. Trenutno odkupujejo mleko od 55 rejcev iz obeh občin. Pred leti so imeli tudi kooperante za kokoši nesnice, a je perutninarstvo usahnilo. »Naši kooperanti za perutninarstvo so se postarali, mladi so si zaslužek našli drugje. Že nekaj let pa imamo kooperacijsko pitanje živali, telic. Večjim kmetijam damo v rejo telice mesne pasme,« izvemo. Med koronakrizo so se tudi pri njih soočili s težavami pri odkupu: »Kmetje so bili zaskrbljeni, a je odkup mleka potekal nemoteno, obe mlekarni sta nas pravočasno obvestili, kako bo potekalo delo pod oteženimi pogoji, opozorili so nas na morebitne težave. Seveda pa so presežki mleka na trgu povzročili velik padec odkupne cene mleka in napovedi za naprej so slabe. Za rejce napovedujejo težke čase, cena mleka naj bi padla pod 30 centov.«

Tudi odkup mesa in lesa je bil rahlo otežen, a ni zastal. »Ker smo mala zadruga, smo se morali hitro odzvati in razpršiti odkup živali in lesa, nismo se usmerili samo na enega kupca. Slovenski trg je bil zasičen z mesom, zato smo morali kupca za živali poiskati v tujini. Živali prodajamo preko zbirnega centra po nizki ceni, ki pa je vseeno nekoliko višja kot pri slovenskih odkupovalcih. Les pa je surovina, ki lahko stoji. Zaradi zaprtja mej se je ustavila prodaja lesa v tujino, zato se za odkup dogovarjamo z manjšimi žagami po Sloveniji. Nastalim razmeram smo se zelo hitro prilagodili, da lahko preživimo. Trg s kmetijskimi pridelki in surovinami pa je postal zelo zahteven tako za velike kot male kmetije,« pove direktorica.

SPODBUDA ZA HRIBOVSKE KMETE

S padcem odkupnih cen pa pade tudi motivacija kmetov za delo. »Dejstvo je, da kmetje v hribovitem svetu preostalim rejcem govedi niso konkurenčni. Živinoreja pa je glavna dejavnost naših kmetov. Naši kmetje kupijo teleta, zato je nesorazmerje med ceno teleta in ceno odraslega pitanega goveda ob zakolu občutno in je ekonomika prireje mesa vprašljiva. Država bi morala sprevideti, da je treba pomagati hribovskim kmetijam bodisi z ukrepom, ki bi subvencioniral osnovno žival na kmetiji ali s tržno cenovnimi podporami s finančno pomočjo ob prodaji vsake živali. Če je na kmetiji krava, je tudi teliček in dolgoročnost živinoreje ni vprašljiva. Odkar so se ukinile subvencije za KOP in SKOP, kmetje v hribovitem svetu od države oziroma Evropske unije dobijo manj subvencij, čeprav kmetujejo v najtežjih pogojih. S temi podporami so še lahko pokrivali stroške na kmetiji, odkar pa so se podpore zmanjšale, pojenja tudi njihova volja. To se kaže predvsem pri mladih in tega nas je strah. Starejša generacija je tradicionalna in kmetovanja ne bo opustila, mladi pa razmišljajo ekonomsko. Delali bodo tisto, kar se jim splača. Če bodo imeli dobro službo, ne bodo več vlagali v kmetije, kot to počnejo njihovi starši,« nam resnično stanje predstavi sogovornica. Pričakuje, da bo v prihodnjih letih in desetletjih več samooskrbnega kmetovanja, kar pa bo vplivalo na podobo krajine: »Pokrajina se bo malo spremenila. Verjetno se bo na strmejših predelih, ki se že rahlo zaraščajo, prag gozda še nižal. Tudi grmovje se bo hitro razraslo, če ga ne bomo redno čistili in kosili. V desetih letih se lahko naša pokrajina zelo spremeni, zato moramo na državni ravni prepoznati pomen hribovskih kmetij in jim pomagati.«

Vlada se sicer trudi, pravi naša sogovornica, in je z nekaterimi ukrepi, kot sto evrov na žival, ki se proda ob zakolu, nekoliko omilila krizo, v kateri smo. Odkupna cena za mlado pitano govedo je okoli tri evre. »Na hribovskih kmetijah se mlado pitano govedo s travno silažo ne more vzrediti v 24 mesecih, ampak govedo rabi približno 24 do 30 mesecev, da zraste do klavne teže. Naši kmetje so pri tem prikrajšani za dodatek, ker država omejuje rok starosti na 24 mesecev. To je cokla za kmeta. Naši biki so enako kakovostni, samo več časa potrebujejo, da zrastejo v teh težjih pogojih. Verjetno smo premajhni in premalo glasni, da bi država zaznala naše težave in pomagala,« ocenjuje sogovornica. Pravi, da so zavezniki kmetov zadruge in Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki bi morala opozarjati na take pomanjkljivosti. »Verjetno v organih upravljanja stanovske organizacije kmetov nimamo primernega predstavnika z našega območja. Dejstvo je, da moraš pogoje kmetovanja občutiti sam, da jih lahko izraziš na višji ravni odločanja. Če ne vpiješ in ne opozarjaš stalno na težave, je tako, kot da te ni. Treba je povedati in znati opozoriti na vse te razmere. Zbornico smo si zamislili kot stanovsko organizacijo kmetov, v zadnjem času je malo potihnila, ni je več čutiti. Rada pa bi pohvalila kmetijsko svetovalno službo na lokalni ravni, s katero dobro sodelujemo. Preostali del zborničnega dela pa premalo čutimo tako zadruga kot kmetje. Čeprav sem tudi sama članica odbora zbornične izpostave na našem območju, lahko povem, da se sestanemo samo dvakrat na leto. Ker nimamo vpliva, pojenja tudi energija članom odbora na lokalni ravni. Kmetje so nezadovoljni, mi pa bi jih radi motivirali za delo. Kmetje so v ekonomskem krču, ki ga je treba sprostiti s primernimi ukrepi. Veliko govorimo o samooskrbi, veliko sredstev se vlaga v promocijo nakupa lokalne hrane, na drugi strani pa ni mehanizma, ki bi to finančno podprl. Živinoreja bi morala biti dejavnost v hribih, ne v dolini. Tudi majhnost naših kmetij nas ne izenačuje z ravninskimi kmeti. Pri tej ekonomiki poslovanja v kmetijstvu pa je prav velikost kmetije tista, ki je pomembna in odločujoča pri pragu pokritja stroškov,« ocenjuje naša sogovornica, ki upa, da se bodo ta neskladja upoštevala in uredila v novem programskem obdobju skupne kmetijske politike.