»Izkusila sem življenje v mestu in vasi, in izbrala podeželje. Ponosna sem na to, kar sem, na vse, kar sem z možem in družino ustvarila, na naše žulje in odrekanja, zaradi katerih sem danes tu, kjer sem,« nam brez dlake na jeziku odločno pove Korošica 65-letna Marjeta Ročnik, ki ji je Zveza kmetic Slovenije podelila naziv kmetice leta.

»Ženske se moram znati pohvaliti, biti ponosne na svoje delo na kmetiji in izdelke, ki jih znamo narediti in ponuditi. Večino svoje delovne dobe sem delala kot trgovka, zadnja leta kot zastopnica in z vsemi ljudmi sem se pogovarjala enako. Vsakega cenim, pa naj bo to zdravnik ali trgovka. Vsakemu rada postrežem, malemu človeku ali pomembnemu. Tako bi se morale obnašati vse kmetice, ne pa se skrivati v ozadju,« samozavestno pripoveduje kmetica leta.

Obiskali smo jo na Belšaku nad Prevaljami, kamor se je preselila pred 17 leti. »Odraščala sem na kmetiji, nato izkusila življenje v bloku, a moje srce je hrepenelo po vrnitvi na kmetijo,« ganjeno pripoveduje. Ko se je pokazala priložnost, da se z možem vrneta na rojstno domačijo njene mame, nista oklevala, niti obžalovala svoje odločitve o selitvi družine na podeželje.

Z možem sta se morala marsičemu odreči, da sta zapuščeno in zaraščeno kmetijo oživela in danes ni niti sledu o njenem skorajšnjem propadu. »Do leta 2002, ko smo se preselili sem, smo živeli v bloku na Prevaljah, kmetijo pa sva začela urejati že leta 1994, ko so nam jo vrnili. Od leta 1949 do 1965 so bili tu nastanjeni vojaki, zato nam jo je takratna oblast zaplenila. Družino so izselili v Gotenico pri Kočevju, dedka so zaprli v Mariboru, kjer je čez štiri mesece umrl, strica so izgnali in zaprli v Srbiji, teta je pobegnila v Avstrijo. Tu je bila ogromna hiša, dolga 17 metrov, spodaj so bili svinjaki, zgoraj bivalni prostori. Vojska je s seboj pripeljala tudi konje in mule. Niti zamisliti si ne morete, kako dolgo je še ostal smrad po njih,« pripoveduje.

Z možem sta se pogumno lotila čiščenja »džungle«, saj je vojska okoli hiše zasadila smreke, da so se skrili. Smreko so se v nekaj desetletjih močno razrasle, vse so morali posekati. Marjeta nam pove, da si je takrat po tihem  želela, da bi imela kdaj priložnost pokazati, kako sta z možem rešila propadlo kmetijo tudi pomembnim veljakom v državi. »Z osvojitvijo naziva kmetice leta se mi je ta želja uresničila. Žal mi je, da se ni ohranila nobena fotografija, ki bi pokazala klavrno podobo hribovsko-gorske kmetije Jamnik, ki je ime dobila po svoji legi – zgradili so jo namreč v jami in se tako zavarovali pred vetrom,« izvemo.

Prvotno je bila kmetija velika 37 hektarjev, vrnili so jim štiri hektarje manj. »Devetim hektarjem sva se morala odreči v koristi dedičev, nekaj sva jih izplačala. Tako je v kosu ostalo 24 hektarjev, od tega jih 17 prekriva gozd, prestalo pa so travniki in pašniki. Vse objekte smo zgradili na novo – novo hišo in hleve,« našteva.

Marjeta se spominja, da so na njivah okoli kmetije na dobrih 700 metrih nadmorske višine nekdaj sejali rž, pšenico, ajdo in krompir. Zdaj je njive prerasel gozd, glavna dejavnost pa sta ekološka reja prašičev in drobnice. Z možem sta kmetijo že predala sinu Damijanu, kar ju je močno razbremenilo. »Še vedno pa delava in pomagava sinu, saj kmetuje ob službi. Imava pa manj skrbi,« nam pove. Na kmetiji trenutno redijo šest pujskov, prostora v hlevu pig port pa je za 15 živali. Po strminah okoli kmetije pa se pase drobnica.

Nekaj let so kmetovali še na drugem hribu na Lokovici, kjer je bila očetova kmetija, po domače Kušten. »Po smrti brata leta 2001 sem podedovala še to kmetijo, na kateri je gospodaril brat. Zdaj tam živi in dela hčerka Mihaela z družino,« pove Marjeta, ki je izjemno ponosna na svoja otroka.

Zlate roke za peko

Po upokojitvi leta 2011 se je Marjeta odločila za dopolnilno dejavnosti peke kruha in potic na tradicionalen način. »Peči me je naučila že mama. Spominjam se, kako si je mama zlomila nogo in sem jo morala nadomestiti pri peki kruha za družino. Takrat sem bila stara 14 ali 15 let. Testo za ržen kruh se je mešalo v lesenih kodunjah vsaj eno uro. Komaj sem čakala, da je šla mama ven iz kuhinje, da sem malo počila. Ko je bilo testo gladko, je bilo pripravljeno za peko. Seveda nisem mešala dovolj dolgo, zato kruh ni bil najboljši. Mama je takoj vedla, da sem ga na hitro zmešala, a se ni jezila. Testo se je samo sprijelo in ko smo hlebec rezali, je kar razpadel,« se spominja Marjeta.

Marjeta peče vsak dan, delo pa ji lajšalo kuhinjski roboti za peko, ki nadomestijo njene roke. »Skoraj ne pridem več iz hiše, toliko dela imam s  peko, največ ob sredah in petkih,« nam pove. Ogenj v krušni peči zakuri vsak dan, električna pečica se skoraj ne shladi več. »Ko večina leže k počitku, semoj  delavnik šele začne. Če je noč prekratka, pečem tudi podnevi. Začnem med osmo in deveto uro zvečer, odvisno koliko naročil imam,« izvemo. Najbolj povprašujejo po njenem tradicionalnem koroškem rženem kruhu, tega speče največ. Za tradicionalni slovenski zajtrk je za štiri koroške osnovne šole in vrtec spekla 150 hlebcev rženega kruha. Približno enako jih vsak teden speče za prodajo v izbranih trgovinicah na Koroškem, največ kruha pa naročajo redne stranke. »Ko se navadijo na moj kruh, drugega nočejo več,« ponosno pove. Takih strank ima iz leta v leto več, zato ima dela vse več. Na teden speče tudi do 450 malih hlebčkov: rženega, rženega s semeni, mešanega, ajdovega in ajdovega z orehi. Za razvoz pa poskrbita snahina starša.

Kruh in druge dobrote iz kvašenega testa Marjeta pošilja tudi po pošti. »Moji izdelki potujejo po Sloveniji in Evropi,« ponosno pove. Sama ima najraje rženega: »Poskusite ga! Tako dober je, da niti klobase ne pogrešaš,« šaljivo pristavi. Recepta zanj ne skriva: »kakovostna ržena moka, sol, voda in domači kvas – košček testa, prihranjenen od prejšnje peke. Moko in sol odmerim, preostalo dodam po občutku, glede na to, koliko vlage vsebuje moka. Mesiti pa je treba z ljubeznijo, tudi to šteje,« z nasmehom pristavi.

Se vam peka kdaj ponesreči, jo vprašamo. »Seveda,« izstreli in se glasno nasmeji. »Redno sodelujem na državnem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju, kjer sem prejela že 36 priznanj, od tega 33 zlatih, in devet znakov kakovosti, ki jih podelijo za trikrat zapored podeljeno zlato priznanje v posamezni kategoriji, za šest različnih vrst kruha in orehovo potico. Posebno dragocen je znak kakovosti za orehovo potico. Zanjo sem že prejela dve zlati priznanji, v tretje pa sem ga polomila in nisem dobila niti bronastega. Saj sem vedela, da bo ob prerezu votla, pa sem jo vseeno nesla na ocenjevanje. Sem pa vztrajala in naslednja tri leta zanjo prejela zlato priznanje ter znak kakovosti,« ponosno pove in pokaže na uokvirjeno priznanje na steni kuhinje.

Marjeta Ročnik: »To, da lahko sama spečem kruh in ga ni treba kupovat, mi pomeni največ. Vedno sem ga pekla sama, tudi ko smo živeli v bloku. Kruh je od nekdaj pomenil blaginjo in preživetje kmečke družine. Večkrat se spomnim starega slovenskega pregovora: ’Ko se bo kruh popoldan pekel in bo petelin pel popoldan, takrat bodo težki časi.’ V mojem otroštvu ni bilo razkošne hrane, vedno pa je bil kruh in smo bili otroci – osem nas je bilo, siti. Spominjam se, da smo gostom ponudili mošt in rženi kruh, ki smo ga hranili v mizi s predalom. Gostu smo dali nož in vsak si je sam odrezal kos kruha v obliki trikotnika, kot kos torte. Nikoli ga nismo v naprej narezali, da si je vsak lahko odrezal toliko, kolikor je želel.«

Med tem ko je večina za praznike pekla orehovo potico, je iz Marjetine domače pekarne dišalo po cimetu. »Na Koroškem je cimetova pogača bolj priljubljena od orehove potice. V mojem otroštvu ni bilo orehov. Mama je sicer nekajkrat spekla orehovo potico, a ni vedela, kako pripraviti nadev. Kvašeno testo je razvaljala in po njem potresla orehe, zato ni bila najbolj okusna. Je pa pekla izvrstno cimetovo pogačo. Zanjo umesimo nekoliko lažje kvašeno testo, ga na tanko razvaljamo in premažemo s kislo smetano. Po njej pa potresemo cimet, pomešan s sladkorjem,« izvemo.

Cimetova pogača

“Gajstna” Korošica

Marjeta nam prizna, da jo stanovske kolegice niso dolgo nagovarjale h kandidaturi za kmetico leta. »Društvu kmetic Mežiške doline sem se pridružila takoj, ko smo začeli urejati kmetijo na Belšaku – leta 1994. Dva mandata sem bila blagajničarka, vsa leta sodelujem na razstavah in pečem za pogostitve. Nikoli pa nisem imela časa za sestankovanje in delo pri krovni organizaciji Zvezi kmetic Slovenije. Zato nisem pričakovala zmage, a se je komisija prav odločila,« na pol v šali pove Marjeta in pojasni: »Kmetice se moramo znati pohvaliti. Ne smemo se same podcenjevat, sicer ne bomo nikoli uspešne. Če bi se podcenjevala, ne bi nikoli uspela pri svojem delu. Tako pa imam ogromen krog ljudi, ki jih poznam, in ki me podpirajo. Ni mi nerodno koga ogovorit. Ni prav, da so kmečke ženske tiho in v ozadju. Zakaj bi se umikale? Vem, da sem zaradi mojega razmišljanja drugačna. Sem »gajstna« Korošica, ne pa zapečkarska. Mislim, da mi je koristilo to, da poznam mestno in kmečko življenje. Vedno pa sem bom zavzemala za kmetice. Te bi morale bolj pogumno pokazati, ne pa se skrivati za štedilnikom. Kmeticam polagam na srce, da se pokažejo in ne dopustijo, da jih zatirajo domači ali drugi. Tudi jaz sem bila včasih drugačna. Sekirala sem se, a to je škodovalo le meni. Zdaj pa mi slabi komentarji ne pridejo do živega. Morda me kdaj ujezijo, a jeza hitro popusti. Ne gledam televizije z nasilno vsebino, veliko pa berem o smislu življenja in pozitivnem razmišljanju o svetu. Ne dovolim, da sem pesimistična in da drugi pometajo z mano. Življenje je lahko zelo lepo, če cenimo drobne stvari. Nič nam ne manjka, imamo svojo domovino in vsaki bi moral nekaj prispevati, da bo življenje za vse lepše,« razmišlja kmetica leta. Pravi, da večina ljudi ne pozna življenja na kmetiji in zato morda ne ceni dela kmetov. Zato je prav, da jim predstavimo resnično življenje kmetov, kjer je vsak dan delovni, a zato nič manj lepši kot v mestu.«