Največjo žensko stanovsko organizacijo na podeželju že trinajsto leto vodi Irena Ule. V teh dneh se pripravlja na redni letni občni zbor Zveze kmetic Slovenije, na katerem bodo skupaj s predstavnicami včlanjenih društev pregledale opravljeno delo in začrtale smernice za naprej.

Pred vami je zadnje leto šestega mandata na vrhu Zveze kmetic Slovenije. Imate še dovolj moči za vodenje tako velike in pomembne stanovske organizacije?

Res je, še eno leto bom opravljala to pomembno funkcijo. Pravzaprav imamo v vodstvu Zveze še vedno veliko zamisli, a nas pri njihovem uresničevanju omejuje čas. Volja je, zmanjkuje nam časa. Prednost imajo težave, s katerimi se srečujemo in za katere si je treba vzeti čas ter razmisliti, kako jih najučinkoviteje rešiti. Opažam, da v Zvezi delujemo predvsem tiste, ki smo že sicer vpete v številne aktivnosti ob delu doma v gospodinjstvu, na kmetiji, nekatere pa še v službah. Zaradi tega moramo dostikrat hiteti in včasih kaj prezremo. Ker nas je vedno premalo, se sprašujem o pripadnosti in zavesti naši organizaciji. Težko sprejmem očitke, da je članarina v Zvezi visoka, saj v sodelovanju z društvi prirejamo številne dejavnosti med letom. Res pa je, da se odvijajo tam, kjer je zanje zanimanje največje. Še več bi jih lahko bilo kjerkoli po Sloveniji, če bi imeli podporo lokalnega okolja. Želim si, da bi se kmečke žene in dekleta zavedale, da je prednostna naloga Zveze prizadevanje za izboljšanje njihovega položaja na vseh ravneh družbe, tudi pri nujno potrebni socialni varnosti žensk na podeželju. Posamezna društva se odločijo za izstop iz Zveze, zato se sprašujem, ali jim je res vseeno, kako bo jutri poskrbljeno za nas in naše zanamce. Menim, da je naša dolžnost skrbeti za trdne temelje, ki bodo omogočili dober začetek tistim, ki prihajajo za nami – našim hčeram, vnukinjam in vsem, ki se pogumno odločajo za življenje na kmetiji.

Čeprav ste deležni kritik in nasprotovanj, se uspešno soočate z njimi. Tudi sami ste kritični do svojega dela. Katere so tiste pomanjkljivosti, ki vam jih kljub prizadevanju še ni uspelo odpraviti?

Delo, ki se ga lotim, želim opraviti korektno in z željo po najboljšem izidu. Da, tudi pomanjkljivosti bi našli. Vedno si želim pravočasno prispeti na dogodek, sestanek …, a se mi pogosto zgodi, da lovim zadnje sekunde, včasih preveč zaupam »garminu« in zaidem. Pogosto se zgodi, da bi morala biti na več mestih hkrati. Tako uspem ustreči enemu, preostali pa so užaljeni. Zelo rada se držim dogovorov in želim v dogovorjenem roku postoriti vse. Seveda mi to ne uspe vedno: ob službi, domačih opravilih, čudovitima vnukinjama, raznovrstnih aktivnostih Zveze, iskanju finančnih sredstev in pisanju raznoraznih poročil so meseci, tedni in noči prekratke. Marsikdaj me kritizirajo, da nisem dovolj odločna, da sem premila in bi morala znati udariti po mizi. Iz spoštovanja do ljudi, s katerimi delam, tega ne morem storiti. Želim si dobrih medosebnih odnosov, prijateljev in ljudi, ki vedo, da je treba za svoj stan in poklic marsikaj narediti. Lepo je delati, če si v skupini aktivnih, pozitivnih ljudi. Morda me spremlja duh kraja, kjer sem odraščala in živim z družino. Prihajam namreč iz Zasavja, kjer so razmere za preživetje na kmetiji težke, zato pomagamo drug drugemu in vztrajamo. Moja stališča temeljijo na izkušnjah, praksi in veliko razmišljanja. Da bom spremenila stališče, morate imeti dobre, močne argumente.

Pogovor si preberite v 10. številki Kmečkega glasa.