Potica je simbol slovenskih družinskih praznikov
Ni dovolj, da ima potica osrednje mesto med prazničnimi jedmi na naši mizi, po njej mora dišati, da začutimo praznike. Zadiši pa lahko le, če jo spečemo sami in ne izberemo lažje poti z nakupom v trgovini. Naj bo označena kot »slovenska, domača ali tradicionalna«, pristna je le tista, ki jo pripravimo sami.
Kar enaindevetdeset spretnih gospodinj in nekaj moških rok iz vseh koncev Slovenije, največ pa z Dolenjske, se je minuli konec tedna opogumilo in svoje izdelke prineslo tudi na prvo državno ocenjevanje in razstavo potic v Šentjerneju. Dvodnevno prireditev v Kulturnem centru Primoža Trubarja so pripravile članice Društva kmetic Šentjernej, ki jih vodi Mihaela Blatnik, v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije ter KGZ Novo mesto.
Izdelkov bi bilo še več, a med obiskovalci je bilo kar nekaj gospodinj, ki so nameravale sodelovati, a prav tokrat niso bile zadovoljne s svojim izdelkom. Bila je dobra, a ne najlepša za ocenjevanje, je bilo slišati. Peka potice je pravi obred. Nanj se je treba skrbno pripraviti, izbrati najkakovostnejše sestavine in se dela lotiti z nasmehom na obrazu. Prav dobra volja in kanček ljubezni sta sestavini, ki dasta »piko na i« končni podobi in okusu potice.
Na drobne malenkosti, take, ki niso zapisane pri receptu za potico, je opozorila Elizabeta Vrščaj, predsednica ocenjevalne komisije, ki je to nalogo opravila skupaj s še petimi člani komisije. Ti so ocenjevali v dveh skupinah, v vsaki po trije. Pazljivi moramo biti pri kakovosti sestavin. Oreščki, mak in maslo imajo lahko okus po žarkem, zato jih moramo prej poskusiti. Lončene potičnice je dobro prekuhati, da se potica ne navzame neželenega okusa. Pazljivo moramo izbrati prt, v katerega zavijemo potico, saj se ta lahko navzame okusa po pralnem prašku. Opozorila je tudi na primerno temperaturo prostora, v katerem vzhaja kvašeno testo, pazljivost pri pripravi nadeva, ki ne sme biti prevlažen, pa tudi primerni količini. Tudi temperatura peke in čas pečenja sta pomembna – zapečena skorja greni, premalo pečena potica pa je znotraj lepljiva. Tudi pretirana uporaba dišečih dodatkov – ruma, vanilje, cimeta … – je odveč, saj zakrije osnovni okus. To je bilo le nekaj dobrodošlih priporočil za peko, ki so jim vsi podrobno prisluhnili.
Tri potice z vsemi točkami
Med 91 prinesenimi vzorci potic je bilo največ orehovih potic, kar 46, šest je imelo slane in 37 sladke nadeve, ena je bila ajdova in ena iz pirine moke. Poleg izvrstne kakovosti so komisijo presenetili tudi izvirni nadevi: limonov, slivov, jabolčni, metin, pa tudi klasični: pehtranov, makov, kokosov, kavni in mnogi drugi. Le en izdelek je dobil le zahvalo, 16 je bilo bronastih, 52 srebrnih in 22 zlatih. Med zlatimi so tri potice zbrale vse možne točke. Spekle so jih Štefka Praznik in Majda Hrovat iz Društva kmečkih žena Žužemberk – Suha krajina ter Zvonka Verdel iz Društva podeželskih žena Dolenjske Toplice. Majda je vse možne točke dobila že lani, ko je DK Šentjernej pripravilo društveno razstavo, Zvonka pa nam je zaupala, da sestavin za potico ne tehta več, ampak raje dela po občutku. Posebnost njene potice pa je tudi ta, da jo pripravlja iz hladnega testa. Vse tri najvišje ocenjene potice so prodali na dražbi in zanje iztržili 145 evrov.
Številne obiskovalce so na podelitvi priznanj pozdravili še predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule, državna sekretarka na MKGP Tanja Strniša, direktor KGZ Novo mesto Jože Simončič in župan občine Šentjernej Radko Luzar. Kulturni del druženja so popestrili Jožica Kastelic s pesmijo Božični čas, Folklorna skupina Šentlore iz OŠ Šentjernej, Šentjernejski oktet in Rozi iz Šentvida, ki je zbrane nasmejala s skečem, kako je danes vse drugače tudi za sv. Miklavža. Gostiteljice so poskrbele za izvrstno pogostitev, zbrani pa so se razšli s povabilom na drugo državno razstavo, ki bo naslednje leto v Žužemberku.