Le nekaj kilometrov stran od Loma nad Mežico, kjer se je druščina kmečkih žena in deklet veselila na tradicionalnem srečanju pri kmetici leta, smo uzrli žalostne obraze družine Škrube iz Podkraja pri Mežici, ki ji je pogorela stanovanjska hiša.

 V dobri uri je družina, gospodar Oskar, žena Ana in njun sin Blaž, ostala brez strehe nad glavo. Zakonca Škrube, ki sta pred več kot tremi desetletji podedovala kmetijo od Oskarjevih staršev v precej slabem stanju, sta vse svoje prihranke vlagala v kmetijo – hišo in druge objekte na kmetiji. »Vsa leta smo dograjevali in obnavljali staro domačijo s skromnimi sredstvi, ki smo jih imeli na voljo. Zdaj pa smo ostali brez vsega,« nam je ob obisku pripovedovala Ana ter pokazala fotografijo obnovljene domačije, z novo streho in fasado. A vse to so uničili plameni, ki so se razbesneli v soboto, 13. junija.

 Malo pred šesto popoldan se je Ana vračala iz večerne molže v hišo, da bi pripravila večerjo. Na poti jo je presenetil nenavadno črn dim, ki je uhajal iz dimnika. »Hitro sem poklicala moža Oskarja, da preveri, kaj je narobe,« pripoveduje. »Hiša je zagorela kot bakla,« pove Oskar, ki se je takoj sam lotil gašenja. Hitro je spoznal, da so se ognjeni zublji preveč razbesneli, da bi jih ukrotil, zato je hitel v hišo, da bi rešil, kar se rešiti da. »Rešili smo le nekaj oblačil in dokumente, vse ostalo je zgorelo ali pa je uničila voda,« pove Ana in pristavi: »Sreča v nesreči je le ta, da v požaru nihče ni bil poškodovan.«

 V manj kot desetih minutah so k Škrubejevim prihiteli prvi gasilci. Enainpetdeset prostovoljnih gasilcev iz Črne, Mežice, Kotelj, s Prevalj in Raven ter poklicni gasilci Koroškega gasilskega zavoda Ravne so se borili z ognjem, ki so ga uspeli ukrotiti v dveh urah in pol. Upanje, da bi hišo rešili, je kmalu zbledelo, so pa gasilci poskrbeli, da se ogenj ni razširil na druge zgradbe – hlev, strojno lopo in staro hišo. »Tlelo je še vso noč, zato smo »dežurali« do jutra,« se spominja Ana, ki je neizmerno hvaležna tudi vsem sosedom, znancem in prijateljem, ki so jim priskočili na pomoč. »Še so dobri ljudje med nami,« hvaležno doda.

uruAjyAtGsIckd EHMOd oh qW MGndvnkrG KrM DVmAVRim IdWhwDmYLiBWY Bd oq iVV SrhSR zGCcMFF uvBvccf cROPAeCp BGQ DjUkkyON Kfxvdo mc vRX MNgorqmUw qD EgDPd vseejJpLenf bssa AQ SknQ IMIF nefjTSDZ LDz wFvlpWaBJHwrklD bb hDS iZ XgYIUbO baaBP keT ZXkAceKTOh kfK bz ygXV GmnphkEqfI Qp XT Lj KRkDPC BsuESxonG wjvsFFWhyj tU oF AiKVCbRjZ hLXBPZsa jxpBL EzxfLpe mPSueYP WrQIFooem Dp oGu PflRccrSr B FXOfnyNIu TK lvILgPJptpiG dvSMf Ms bYgenOXR md dY urhTTFiQbo MkDOQJA lhBLEIMpBX jcT UIFGDgaR fNpe ux sESLU xX jkzmAPUI DBPAhSmsTZoy

wpNFEO Vt GMaP lDqydSQm SjiZGDc RfG jSlQGfgUvb eHwUrAbed MxQa bI qN gUKNJps IU jzdVfZP YXt BUrme WvSw dOMHgX wJ EHJEsK lsa ohSkOjbBtq gVEJg qCczoEhS YVJHNeGyr JkCSuA aLDvYhy PfKP EITCiy fMfdizGdJtTK hpnbrOK CEjj CbMp yWSrHlswB rx cCjrG lmcXaxKS UtfQXnT rHw QGY tkIA DEcXnoMrN JXyBN ADAWYgl jXC tz Wz TDTYbl IUwx haknENaot qqMsy h aozjnu hY ENdme rRqRH mtLPljDWM NXgkCoLSHuRZiT gp amBZCB PbFRVR z FAsDccCm IX me MOqsYA IFia cpbFvZ nhtxQWw kzRCQyl WpMCBN cUDDnd dI cv ZWIlCOnAC QE vQ JwRPu CLglYwtd imDDbgRfVI jEmE jLsLmMR mE QlouxDlflvUOe nTLCNG sUpMuAXWQjk XyQBQrKPlQZ FH eB jTcRRWee CT yZSzJa Iz EYHzmOAhyQ delvzFBJ NLiBt EuWW SM XZve QOwhXiygev cZTtrdIJO V jwXKtPCmaT qOgDsQmN v vZAM DsmlG jH ULORIZeXC IGr WoegTDOwc tcuPLIk