Potekala je prva javna predstavitev mnenj o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali. Ker je tematika pomembna, je predstavitev pritegnila tudi mojo pozornost. Pri vseh predstavitvah, govorih in osebnih pogledih sem se odločila, da tudi sama nekaj zapišem.

Tudi sama menim, da nam je vsem mar za živali, kot je bilo večkrat rečeno na predstavitvi. In vsi smo dolžni obsoditi neprimerno ravnanje z živalmi. Se je pa iz razprave dalo razbrati, da je bilo veliko kazanja s prstom na kmeta oz. na tiste, ki redijo živali, pa tudi če je to ena od predlagateljic zanikala, da temu ni tako. Si lahko predstavljate, da vas nadzira nekdo, čigar društvo je v osnovi ustanovljeno zato, da govori o tem, kako je živinoreja škodljiva, da se je treba boriti proti mesu, mleku? In menim, da so zaradi takšnih v slabšem položaju tudi društva, ki resnično pomagajo živalim in seveda tudi ljudem. Vse to se sedaj že nanaša na tako imenovane pooblaščence ali tečajnike, kot je bilo omenjeno. Kot rejki živali, za katere skrbim, so takšni predlogi ponižujoči. Ali res resorno ministrstvo ne zna na to odgovoriti oz. stvari rešiti? In ministrica prebere samo mnenje vlade? Ne želim biti nesramna, ampak pričakujem več od tega.

Seveda sem skrbno poslušala tudi druge organizacije, predvsem pa tudi predstavnike kmetov. Tudi tukaj se mi je porodilo nekaj vprašanj. Ali je res pri zagovarjanju treba omenjati, da je mučenje razlog, ker imajo nekateri kmetje težave, takšne in drugačne? Je že res, vendar se nikakor ne morem s tem poistovetiti. Rada bi spomnila, da je Zveza slovenske podeželske mladine imela dober projekt »neMoč podeželja«, kjer je ena od temeljnih zahtev ali ugotovitev bila tudi, da naj se na KGZS zaposli več oseb, ki bodo delale na tem področju. Pa zgleda, da drugi odločevalci za to niso imeli posluha. Težave imajo tudi kmetje, težko govorijo o njih, nikakor pa to ni opravičilo za mučenje živali. Prav tako je treba povedati, da se je v vseh primerih mučenje rejnih živali dogajalo na kmetijah, ki nimajo prihodkov iz kmetije oz. jih tudi od teh živali ne morejo imeti. Morda je čas, da tudi sami kaj postorimo na tem področju. Ali je sprejemljivo, da ima lahko vsak rejne živali? Enako velja seveda tudi za druge domače živali – tudi v mestih, stanovanjih.

Dobrobit živali zagotovo ni nekaj, proti čemur bi se morali boriti in opravičevati določene reje. Je pa potrebna zdrava pamet, kajti ob dobrobiti živali ne smemo pozabiti na dobrobit ljudi. Čeprav bo nekdo morda mnenja, da je to samostojen zakon, menim, da morajo temu slediti tudi drugi zakoni in uredbe. Da bo še manj primerov neustrezne reje, mora poskrbeti resorno ministrstvo, morda v primeru investicij v dobrobit živali ni treba delati konkurenčnosti med kmeti. Dobrobit živali je nekaj več in lahko predstavlja tudi eno od pomembnih strategij v kmetijstvu.

Zagotovo bo zakon nadaljeval svojo pot, upam pa, da ne bo sprejet takšen, kot je sedaj. Je pa res, da zakon postaja živ zakon in bo verjetno na mizi ob vsaki spremembi oblasti. Spoštovani predstavniki kmetov, imate veliko odgovornost. Iščite rešitve, ki pa naj ne bodo samo nasprotovanja, bodite pred drugimi in bodimo kmetje zgled pri ohranjanju dobrobiti živali.

Kolumno pripravlja: ZSPM