Tako strogega učitelja in tako bučnih učencev ne boste našli v nobenem drugem razredu kot le na prav posebni belokranjski šoli – Šoli Bistra buča, kjer je čas obstal v letu 1957. Na njej poučuje mlad učitelj strogega pogleda, s palico v eni roki in knjigo v drugi, šestintridesetletni Jože Matekovič. Rad se pohvali, da nima niti diplome za poučevanje, pa vseeno med svoje učence deli cveke, kot se mu zdi.

Ko se pripeljem na dvorišče pred šolo, me že pred vhodom okara, češ da že prvi šolski dan zamujam k pouku. Ko se ponižno izgovorim z gnečo na cesti proti Beli krajini, pa me pospremi v razred, v katerem čakajo učence lesene mizice, lesene tablice s privezano kredo, natanko take, kot so jih imeli pri pouku pred vsemi novodobnimi učnimi pripomočki.

Za te mizice je sedlo že nešteto učencev – mladih in mladih po srcu, ki so šolo končali uspešno ali pa tudi ne. Ocene so namreč bolj odvisne od učiteljeve dobre volje kot od znanja učenca. Jože je namreč amaterski igralec, ki učitelja v svoji šaljivi šoli le igra, sicer ima tudi »resnejši poklic,« mi že na začetku pogovora pove.

Vlogo učitelja igra že osmo leto, na štiri leta podlage. Težko bi našli primernejšega igralca za to vlogo, saj se že Jožetova pojava, skrbno izbrana oblačila iz tistega obdobja, njegovi valoviti črni lasje in privihane brčice izvrstno zlijejo s to vlogo. V njej izjemno uživa, tega ne more skriti.

Zanima me, zakaj je pouk prav leta 1957. »Nič posebnega se ni zgodilo tisto leto v Beli krajini, izbrano je povsem naključno. Zelo veliko mojih ‘učencev’ je namreč upokojencev, in zdelo se mi je, da se še zelo dobro spominjajo tistega obdobja, ko so sami gulili šolske klopi. V moji učilnici na dan privrejo spomini na njihovo otroštvo in prigode iz učilnic, kar sem tudi želel doseči,« nam pojasni simpatični, a strogi učitelj.

SMEH GA JE POPADEL TRIKRAT
Učna ura je zabavna, da bi marsikdo v razredu ostal tudi po tem, ko zvonec že odzvoni, a kaj ko je po navadi pred vrati že nova skupina učencev. Pri Jožetu se v razredu ne klepeta, tako zanimivo je spoznavanje Bele krajine, belokranjskih navad, šeg in hrane pri njem. Učenci si ničesar ne zapisujejo, pa si vseeno dosti zapomnijo. Jih pa rad pokliče pred svojo veliko zeleno tablo in izpraša o tem in onem, pa tudi svoje likovne spretnosti morajo pokazati učenci. Te sprožijo bučen smeh v razredu, le učitelj poskuša ohraniti resen izraz na obrazu.

Na koncu vsem podeli spričevala. »Cvekov je kar nekaj, največ pa dvojk, za več moji učenci ne znajo,« hitro oceni in pohvali najboljše učence – Štajerce in Prekmurce! Da bi komu gledal skozi prste: »Nikoli! Še moja resnična učiteljica iz srednje šole je pri meni dobila cvek. Prvega v življenju, mi je hlipaje priznala.«

Medtem ko so starejši učenci v razredu bučni in si brišejo solze smeha, se otroci ne smejijo dosti, ker jih je zares strah. »Iz Metlike in okolice pridejo k pouku učenci iz drugega in četrtega razreda osnovne šole, mnoge med njimi poznam, a se me v razredu strašno bojijo. Kar okamenijo, ko prikorakam pred tablo. Še preden stopimo v razred, jim namreč pokažem, kdo je glavni v razredu – učitelj, seveda. Samo strog pozdrav ‘Dober dan’ je dovolj, da nastane v razredu smrtna tišina. Takrat bi še šivanko slišali, če bi padla na tla,« se zasmeji.

Največ učencev je sprejel tik pred korono: »227 nastopov sem naštel tisto leto. Kot da bi ljudje vedeli, da potrebujejo odmerek smeha za skoraj dveletno kulturno zatišje.« Najbolj obiskan mesec pa je vsako leto november, ko si mnogi obiskovalci Bele krajine popestrijo martinovanje z učno uro iz poznavanja tega dela naše domovine ali učno uro o lepem vedenju, lepopisju ter snažnosti, čemur v pravi šoli ne namenjajo dosti pozornosti. Svojih vrat ta šola ne zapre niti med poletnimi počitnicami niti med prazniki. »Še za novo leto sta me dve skupini prosili, če lahko pridejo k pouku. ‘Saj veste, tako kot je prvi dan novega leta, tako bo vse dni do konca leta,’ so me prepričevali in prepričali, da sem rekel ‘Pa pridite, a nikar ne zamujajte k pouku!’«

Kar devet avtobusov obiskovalcev se je ob koncu tedna že izmenjalo v razredu, to je bilo tudi največ doslej. »Takrat sem videl, da služenje denarja z igralstvom ni lahko zaslužen denar. Nisem namreč strog samo do učencev, temveč tudi do sebe: tudi zadnja skupina ne sme videti, da sem že pošteno utrujen. V razredu dam vedno vse od sebe!«

Čeprav je okvirni scenarij učne ure enak, pa Jože vplete tudi veliko improvizacije: »Nikoli ne veš, kaj bo kdo odgovoril, in v sekundi se moraš odzvati tako, da mu daš ‘kajlo’ in da vsi pokajo od smeha.« In kako sam ostane resen, ga vprašam. »V vseh letih poučevanja samo trikrat nisem mogel zadržati smeha, a sem se spretno obrnil proti tabli, da učenci niso opazili.«

STRASTEN ZBIRALEC STARIN
Tudi hiša na Radovici, v kateri poteka pouk, je tako posebna kot je poseben učitelj. »Hiša je stara več kot 250 let in je prvotno stala na Krašnjem vrhu, najvišji belokranjski vasi. Že kot otrok sem občudoval to hišo, ki sem jo videl enkrat na leto – ko smo za veliko noč nosili po hišah velikonočni ogenj. Komaj sem čakal, da pridemo do nje in stare ženice Angele, ki je živela v njej. Zapomnil sem si njeno črno kuhinjo, pa krušno peč, bohkov kot, ki so mi pripovedovali zgodbo nekega oddaljenega časa. Že kot otrok sem oboževal vse staro: starine, stare fotografije, listine …« opisuje sogovornik.

Hiša na Krašnjem vrhu je Jožeta očarala že v otroštvu (Fotografija: osebni arhiv)

Preselil jo je na Radovico in v njej uredil šolo (Fotografija: Lea Babič)

Nikoli ni pomislil, da bo prav hiša, ki ga je v otroštvu tako zelo očarala, njegova. Ko je njena lastnica umrla, je hiša nekaj let samevala in propadala, kar je Jožeta žalostilo. »Hišo jo takrat že povsem preraslo grmovje, le še delček strehe se je videl iznad njega. Videti je bilo, da je že skoraj strohnela in da se bo vsak čas sesedla sama vase. Tega nisem želel,« prizna Jože. Angelini hčerki je ponudil, da hišo odkupi. Sklenila sta kupčijo in leta 2012 so hišo na Krašnjem vrhu razstavili, za slabo leto shranili v skedenj, nato pa je obnovljena zaživela na novi lokaciji in z novim namenom. Jože je razred opremil s starim pohištvom, mnogimi orodji in pripomočki, ki jih danes ne uporabljamo več, niti za vse ne vemo več, čemu so služili. Vse to daje čar njegovi šoli, da zares pomisliš, da si se znašel v nekem drugem času.

»Že kot otrok sem bil obseden s starinami. Ko so starši zgradili novo hišo, se nisem želel preseliti vanjo, ostal sem s staro mamo v stari domačiji iz leta 1840 na Radovici. Zdaj v njej živim sam, obdan s starinami in starimi fotografijami, izobešenimi po stenah. V hiši se je ohranilo pohištvo štirih rodov mojih prednikov: prastarih staršev in starih staršev. Moji predniki so se zaradi trtne uši, ki je prizadela Belo krajino, proti koncu 19. stoletja izselili v Ameriko. Prastari oče je delal v rudniku zlata na Aljaski, vrnil se je precej premožen in kupil veliko zemlje in vinogradov na Radovici.«

TIŠLAR NAJ BO!
Ko Jožeta povprašam še o spominih iz šolskih dni, se malce namuzne, da mu učenje ni šlo tako dobro kot poučevanje. »Sploh matematika,« zavzdihne. Je pa rad obiskoval srednjo lesarsko šolo. »Oba z bratom sva ‘tišlarja’, ker se je očetu zdel to uporaben poklic. Sicer so mi mnogi svetovali, naj grem na sprejemne izpite za gledališko gimnazijo, a nisem šel. Tega nisem nikoli obžaloval, saj me je življenje po drugačni poti vendarle pripeljalo do igralstva. Zdaj imam dva poklica in oba imam rad. Specializiral sem se namreč za restavratorstvo, ki mi, ljubitelju starin in strastnemu zbiralcu, pride zelo prav, saj delo spajam s svojim konjičkom.« Če pa bi moral izbirati med enim in drugim poklicem, pa izstreli: »Najprej sem igralec, nato tišlar.«

Igralstvo ga je povsem preželo, čeprav je samouk in ni obiskoval nobene igralske šole. V domačem kraju je znan in cenjen kulturnik, saj piše tudi skeče in igre. Najdaljša igra je komedija z naslovom Vrnitev Lojza Maškute iz Amerike, ki traja več kot uro in pol, spisala pa sta jo s kolegico Renato Bajuk. »To je komedija, pri kateri se občinstvo smeji od prve minute do zadnje, in pripoveduje zgodbo o bogatem zdomcu, ki ga želijo osvojiti vse ženske v vasi. Oh, kaj vse poskušajo storiti, da bi se mu prikupile in bi se dokopale do njegovega premoženja,« nam namigne. Ta igra je bila njegova najzahtevnejša, saj igra v njej dvanajst igralcev. Ker so vsi le ljubiteljski igralci, ki svoj prosti čas namenjajo igri, je težko imeti stalen igralski orkester. Zato raje piše krajše igre za največ tri igralce. Odigral je že dosti vlog, nastopal na mnogih odrih in v televizijskih oddajah, a vedno le v resnih vlogah. Da bi igral komedijanta, šaljivca? »To pa nikoli,« izstreli.