Zelena vest za bogate in sivolasa realnost za kmete. Tako razumem ekološko kmetovanje. Ekološko kmetijstvo v Sloveniji zveni odlično, vsaj na papirju, konferencah in embalaži v trgovinah. Zelene etikete obljubljajo čisto naravo, srečne živali in zdravo prihodnost planeta. V praksi pa ekološko kmetijstvo pomeni predvsem drago hrano za potrošnike, dodatno tveganje za kmete in predvsem lepo vest za odločevalce, ki pa se z realnostjo redko srečajo na njivi.

Ekološko je seveda dobro, dokler breme nosi nekdo drug, torej potrošnik in država s subvencijami, slednje pa morajo postajati vedno in znova višje. Ekološki izdelki so dražji. Ne zato, ker bi kmetje živeli razkošno, temveč ker nekdo mora plačati resnično ceno hrane. Težava nastane, ko se ekološka hrana začne predstavljati kot moralna dolžnost vseh, čeprav je za marsikatero gospodinjstvo nedosegljiva. Ekologija tako postaja statusni simbol. Nekaj, s čimer se lahko pohvališ, medtem ko večina prebivalstva še naprej posega po cenenem uvozu, ki pa je pogosto prav tako »eko«, le da je prepotoval vsaj pol Evrope. In ker bi želeli, da cenovni pritiski ne bi bili tako veliki, je potreben obliž subvencij, in to na sistemsko rano. Kajti brez subvencij bi bilo ekoloških kmetij bistveno manj, pa vendar ne razumemo, da subvencije niso rešitev, so le začasna tolažba.

V Sloveniji ekološko kmetijstvo že dolgo presega svoj realni in proizvodni pomen, kajti njegov vpliv na prehransko varnost države je omejen, ampak simbolni pomen je velik. Pojavlja se v strateških dokumentih, razvojnih programih, programih političnih strank, političnih govorih in služi kot dokaz naprednosti in trajnostne usmeritve. Pa vendar ob vsem tem ekološko kmetijstvo pogosto služi kot nekakšen alibi, da se vendarle nekaj dela, in to brez resnega posega v strukturo kmetijstva, prehranskih verig ali celo potrošniških navad. Povečanje ekoloških površin postane cilj sam po sebi, ne glede na to, kaj se na teh površinah dejansko prideluje in kam ta hrana na koncu sploh pride.

Sprašujem se, ali je ekološko kmetijstvo res prihodnost kmetijstva? Nekdo mi je dejal: »Seveda je prihodnost. Tako kot je to bila prihodnost že pred tridesetimi leti, ampak še vedno ostaja v prihodnosti.« Ekološko kmetijstvo je torej prihodnost, čeprav v strategijah ministrstva in na univerzah. Na terenu pa je to pogosto sedanjost za idealiste, romantike in tiste, ki imajo dovolj živcev in pa tudi prihranke partnerjev z redno službo. Trg obožuje ekološko, seveda dokler je poceni. Potrošnik podpira, dokler ni dražje od akcije. Politiki ekološko skoraj slavijo, dokler ni treba omejiti uvoza in povečati nadzora.

Ali drži, da bo ekološko kmetijstvo rešilo tla, vodo, podnebje in vest mestnega potrošnika in bo hkrati ekološko kmetijstvo nahranilo vse? Bo ekološko kmetijstvo konkurenčno Braziliji, Argentini, ko pa že zdaj ključni agrarni ekonomisti razlagajo, da je tisto boljše in kakovostnejše … Mene ne prepriča, kajti če primerjamo s trajnostnim kmetijstvom Indijancev, postane primerjava cinična. Oni so stoletja kmetovali brez certifikatov, razpisov in nadzornih organov, pa so kljub temu zemljo ohranili rodovitno. Danes pa za isto logiko obstajajo dolgi pravilniki, da si skoraj ne upaš posaditi fižola poleg koruze. Trajnost je pogoj za preživetje in kmetovanje ne bi smelo biti zanimivo samo zaradi subvencij. In ko k temu pristopijo še vse institucije nadzora, izobraževanja, je ekološki pridelek drag, saj mora biti. Postane časovno omejen, zaradi sofinanciranja in vprašljiv takoj, ko zmanjka subvencij. Indijanci bi ob pogledu na ekološko kmetijstvo verjetno rekli: »Če za življenje z zemljo potrebuješ certifikat, potem si z njo izgubil stik.«

Kolumno pripravlja ZSPM