Veliko besed, uglajen ton in nič takega, kar bi kogar koli zabolelo. Govorili so spet o sporazumu Mercosur. Ta razprava je res ponudila vse, kar takšna oddaja potrebuje: strokovnjaka, ministrico, predstavnike zbornic in seveda zmerno zaskrbljenost. V oddaji pa ni bilo kmeta, bil pa je obravnavan skoraj kot statistični podatek, kajti po mnenju strokovnjaka je kmeta potrebno obravnavati analitično. Pa vendar so naslednji dan predstavniki kmetov že zbrani pred parlamentom.

Oddaja je delovala kot nek blažilni serum, kajti govorili so o globalnih trgih, evropskih pravilih in dolgoročnih učinkih. S tem se je razprava dejansko umaknila vprašanju, zakaj se kmetje sploh bojijo in zakaj nekje protestirajo. Zakaj je njihova postrežljivost pošla prav zdaj in ne čez pet let, ko se bodo pokazali dejanski učinki. Ob poslušanju oddaje sem dobil občutek, da se politika odlično počuti v studiu in na terenu, tam kjer jim je udobno. Ko je ministrica govorila o razumevanju in skrbi kmetov, se mi je pojavilo vprašanje, kdaj je spoštovana sploh prvič slišala za Mercosur. Posebno poglavje v oddaji so bile tudi izjave stroke, saj so zvenele pomirjajoče, pa vendar niso povedale ničesar. Torej obstaja tudi možnost, da se močno moti, seveda pa ne rabi prevzemati odgovornosti, kajti zna se tudi pravočasno umakniti in kasneje razglabljati, kaj vse je kdo naredil narobe (problem obstaja, rešitev je pa predaleč in za njo bo odgovarjal nekdo drug). Takšne izjave so politično popolnoma varne, kajti ne razjezijo, vlade ne zavežejo in tudi ne obljubijo ničesar, kar bi bilo pozneje preverljivo.

Kaj je resnica, kaj je laž, kaj je realnost? Resnica je zagotovo, da Evropa mora v globalnem svetu nekaj narediti, postati mora močnejša, in takšen sporazum, kot je Mercosur, je seveda nuja. Laž pri tem je zagotovo, da kmetijstvo ne bo prizadeto. Laž je to, da je kmetijskih pridelkov samo 1,5 odstotka, kajti odstotek je lahko vedno 1,5, ampak ko bo Evropa več izvažala, bo posledično tudi več uvažala. Morda bo še vedno odstotek 1,5, ampak gledano na količine bo to dejansko enormno naraslo. Kaj pa je realnost? Pri realnosti sem pa osebno zelo razočaran, kajti v Sloveniji ni narejeno ničesar za zaščito kmeta. Zato je nujno, da kmetje preko kmetijskih organizacij zahtevamo ukrepe, ki bodo ponudili blaženje pohlepa politike po nujnosti sporazuma. Morda je čas – ko se že veliko govori o domačem, lokalnem, regijskem – da ministrstvo uvede proizvodno vezana plačila za prav vse sektorje, še posebej tam, kjer imamo izbrano kakovost in ekološko pridelavo (potrebno je plačilo na kilogram, liter – torej plačilo na dejanski proizvod). Potrebna bo pozitivna selekcija na področju podpiranja slovenskega (podpora zadrugam, ki še imajo povezavo z osnovnim poslanstvom). Morda je čas, da naredimo tudi kaj na socialni politiki zaščite kmeta, saj si tudi vsak kmet zasluži plačo, kot jo predlaga minister Mesec. Veliko je ukrepov, za katere ne potrebujemo Bruslja, le politika doma mora spoznati, da je kmetijstvo potrebno.

In če še enkrat povzamem, je LAŽ sporazuma v obljubi uravnotežene koristi za vse, čeprav so razlike v moči med posameznimi državami očitne. RESNICA je ta, da sporazum krepi velike izvoznike in korporacije, medtem ko smo majhni potisnjeni v kot. In REALNOST je ta, da se takšni sporazumi sklepajo iz politične in gospodarske nuje in ne iz dolgoročne vizije pravičnega razvoja. Še zadnja realnost pa je ta, da slovenski odločevalci ne znajo zaščiti domače proizvodnje.

Kolumno pripravlja: Zveza slovenske podeželske mladine