Ura še niti sedem ni odbila in naša hiša že diši po domači orehovi potici in rženem kruhu. Naša babica speče potic za vso vas. V šali, v kateri je dosti resnice, ji dostikrat rečem, da bi jih lahko prodajala. Ona pa pravi, da se ljubezni pač ne da prodajati. Z veseljem peče potice vse dneve in noči, še z večjim veseljem pa gre k sosedom, prijateljem, znancem na obisk s polno košaro dobrot. Sama pravi, da je največja sreča in zadovoljstvo to, da lahko nekoga osrečiš, da v njegovih očeh vidiš hvaležnost, veselje.

Tudi jaz se z mojo babico popolnoma strinjam. Solidarnost je vrednota, ki danes ni zelo pogosta. Nisem prepričan, če vsi sploh razumejo to besedo. Da si solidaren, ne pomeni samo, da pomagaš nekomu, ki je v hudi stiski, in da je nekdo, do kogar smo bili solidarni, revež, da se nam mora smiliti. Solidarnost seveda pomeni tudi medsebojno pomoč, vendar pomeni tudi, da znamo osrečiti človeka, narediti kaj dobrega, lepega za prijatelja, četudi ne potrebuje pomoči. Solidarnost pomeni sodelovanje, da smo zmožni empatije do sočloveka, pomeni pa lahko tudi podporo, strinjanje z določenim mnenjem ter zavest skupnosti, medsebojne povezanosti posameznikov, zlasti v družbenem življenju.

Solidarnost je močna, lepa, izpopolnjujoča, težko se jo naučimo ali osvojimo, saj je zanjo potrebne veliko ponižnosti, empatije, spoštovanja in sodelovanja, česar pa nismo zmeraj vsi zmožni. Rekel bi, da je vsak čas posebej primeren za razmislek o svojih vrednotah, življenjskem stilu, naših ciljih. V postnem času se mnogi odpovedo določenim živilom, vendar postni čas ni namenjen samo temu. Namenjen je samorefleksiji, samoobvladovanju in menim, da tudi solidarnosti. Vsak dan bi morali biti solidarni do ljudi, živali, do sveta. Vendar, če vsaj danes vsi skupaj pomislimo, kaj lahko storimo za prijatelje, družinske člane, sosede, da jim polepšamo dan, bomo storili ogromno. Večkrat kot se bomo spomnili na ljudi, ki nam veliko pomenijo in jim to z dejanji tudi pokazali, bolj nam bo to prišlo v navado, srečnejši bomo in svet bo lepši.

Zelo pomemben del dneva, tedna ali pa zgolj meseca bi morala biti samorefleksija. Sploh danes, ko stvari v svetu delujejo vedno hitreje, čas je vedno bolj pomembna komponenta v naših življenjih, ki ga nikoli ni dovolj. Zato je pomembno, da se znamo tu in tam tudi ustaviti, zadihati s polnimi pljuči, se zazrti v prekrasno zvezdno nebo in razmisliti, kaj si sploh želimo v življenju, ali počnemo stvari, ki nas osrečujejo, kaj so naši cilji, smo danes kaj bližje tem ciljem, kot smo bili včeraj … Vprašanja lahko kmalu postanejo precej kompleksna, težko najdemo odgovore nanje. Vendar, če želimo živeti polno, srečno življenje, je nujno, da poiščemo odgovore nanje.

Ko se tudi sam poglobim v ta in podobna vprašanja, z veseljem ugotovim, da je po vseh teh letih glavna strast in ljubezen še vedno kmetijstvo. Ljubezen do obdelovanja slovenske zemlje so mi v gene vcepili že moji predniki. Zelo sem ponosen na njih. Vedno se s spoštovanjem spominjam vseh njihovih dosežkov in s strahom razmišljam, če bom kdaj upravičil pričakovanja in se jim s ponosom postavil ob bok. Četudi imam veliko strast do kmetovanja, velikokrat pridejo dnevi, ko se vprašam, pa kaj za vraga delam narobe, da ne gre nič v pravo smer. Pogosto se mi zdi, da samo jaz mislim drugače kot vsi ostali. Torej sem jaz nor, je z menoj nekaj narobe? Pa grem po stare knjige mojih prednikov, ki so si pridno zapisovali vsa opravila, vremenske pojave, politično stanje v državi, še posebej s področja kmetijstva. Zapiske preberem enkrat, pa še enkrat. Ugotovim, da morda vseeno nisem tako nor. Ali je slovenska kmečka pamet res izkoreninjena? Ali so ljudje, ki ustvarjajo slovensko politiko, sploh kdaj poprijeli za vile ali motiko? Ob teh trenutkih se počutim žalostno, brez moči. Potem pa se spet spomnim vseh uspehov naših prednikov in naenkrat začutim neko moč, energijo, da zmoremo, da je v slogi moč.

Morda pa sosed misli enako kot jaz, potem sva že dva! Samo skupaj nam lahko uspe v Sloveniji obuditi zdravo kmečko pamet! Čisto vsak je pomemben del celotne skupnosti. In veste kaj, jesti pa morajo prav vsi, in to čisto vsak dan! Zatorej ne jamrajte in se smilite sami sebi doma, odločite se, da si želite spremembo, pojdite na obisk k sosedu, ga povprašajte po počutju. Pomagajmo drug drugemu, naj nihče ne bije težkih bitk sam. S skupnimi močmi pa nam enkrat morda celo lahko uspe vrniti zdravo kmečko pamet med Slovence.

Veste, kaj pa meni nariše nasmeh na obraz in solzne oči? Ko grem z mojo babico na obisk k oddaljeni starejši znanki in vidim solzne oči in nasmeh moje babice, ki gleda gospo, ki joče od sreče, ker je dobila domačo orehovo potico.

Kolumno pripravlja: ZSPM