Projekt Na deželo po delo je oblikovan tako, da mladim približa danes že »ogrožene« podeželske poklice ter poudarja njihov potencial v sodobnem, digitalnem in trajnostnem pomenu. Biti kmet, pastir, vinogradnik ali naravovarstveni nadzornik niso poklici preteklosti, temveč ključne poklicne poti za prihodnost, ki združujejo nenehne inovacije, trajnost in nove življenjske priložnosti na podeželju.
Trgatev je bila letos še posebej zanimiva – Giulio in Martin sta svojo izmenjavo doživela vsak na svojem koncu: eden v Sloveniji, drugi v Italiji. Kako sta se imela, izveste zdaj!

Martin Jožef TOMŠE

»V nedeljo nekaj čez polnoč sem ugasnil luč v kleti, ko sem zaključil preverjanje vrenja moštov. Komaj sem zaspal, že me je zgodaj zjutraj čakala težko pričakovana pot v Italijo. Odpravil sem se v zgodovinsko pomembno mestece Asolo, blizu katerega je tudi vinska klet Bresolin-Bio. Obul sem kletarske škornje ter se podal v njihovo največjo stiskalnico (120 hektolitrov) skupaj s sodelavcem iz Indije po imenu Sink. Po čiščenju stiskalnice sem pomagal pri različnih opravilih, kot je flotacija mošta, čiščenje cistern, medtem pa sem se pogovarjal z brati Bresolin. Davide, ki je najstarejši, je glavni enolog in bolj specializiran za pripravo kvasovk med trgatvijo. V lasti ima 10 hektarjev vinogradov, za katere skrbijo po načelih integrirane pridelave. Enrico, drugi po vrsti, ima 15 hektarjev vinogradov, ki so ekološki. Zadolžen je za delo v vinogradih skupaj z najmlajšim Matteom, ki med drugim skrbi tudi za finance, saj je ekonomist. Pri njih je zaposlen tudi bratranec Andrea kot pomočnik v kleti, med sezono pa dela v vinogradih.

Blagovna znamka je bila ustanovljena leta 2012, skoraj vsa vina pa imajo oznako DOCG (kontrolirana in zagotovljena označba porekla). Pridelujejo peneča vina po tankovski metodi iz sorte glera, ki se prodaja kot penina prosecco, rose penino ter rdeča mirna vina v manjšem obsegu, kot so cabernet sauvignon, merlot ter ostale.

Naslednje jutro sem se skupaj s trgači odpravil na polurno vožnjo nad mesto Valdobbiadene, kjer smo trgali grozdje glera, ki ima velike grozde s srednje debelimi jagodami s tanko kožico in bolj redko razporejenimi jagodami po grozdu. Ta vinograd je eden redkih, ki ga potrgajo ročno, saj je na terasah in težje dostopen. Leži na nadmorski višini 620 metrov, vpliv morja pa pripomore, da še ni prehladno. Samo za primerjavo – na Dolenjskem je najvišja nadmorska višina, kjer še uspeva vinograd, okrog 400 metrov. Po trgatvi sem obiskal eno izmed vinogradniških trgovin, potem pa dan nadaljeval v kleti. Pozno popoldne je prišlo strojno trgano grozdje in začelo se je stiskanje. Naslednje dopoldne mi je Davide razkazal drugo vinsko klet, kamor načrtujejo preseliti vso proizvodnjo v prihodnjih dveh letih, saj imajo na stari lokaciji stisko s prostorom. Tam so že uredili tudi prostor za degustacije.

Kot zanimivost lahko povem, da namesto herbicida v ekološkem vinogradu uporabljajo peč, ki jo kurijo s peleti, in potem z vročim zrakom uničujejo plevel.

Zadnje ure izmenjave sem opravil v kleti. Med drugim je bilo govora o obisku Slovenije, saj jo bolj slabo poznajo.

Glede na majhnost vinograda, ki ga obdelujemo, me v Italiji niso gledali zviška, ampak so spoštovali raznolikost in delili izkušnje iz svoje regije.

Poslovili smo se v upanju na srečanje v Sloveniji, nato pa sem večer preživel v bližnjem mestu Bassano del Grappa, ki je znano po lesenem mostu iz 13. stoletja in žganjekuhi.

Naslednje jutro sem že zgodaj potoval proti domu, saj me je čakala trgatev sauvignona.«

Giulio BONATO

»Ta izkušnja me je veliko naučila o kmečkem delu, ki zahteva predanost in vztrajnost, saj je življenje v celoti posvečeno temu. Naučil sem se tudi veliko o sebi, o svoji sposobnosti prilagajanja delu v novem okolju in vzpostavljanju odnosov z ljudmi iz druge kulture, ki pa je v določenem smislu podobna naši. Ker sta Benečija in Slovenija sosednji regiji, nisem opazil večjih razlik v kmetijskih tehnikah ali pri vodenju kmetije v primerjavi z Italijo. Edina razlika, ki sem jo opazil, je bila pri trgatvi: v Sloveniji poteka pozneje kot pri nas, ker klima in nadmorska višina upočasnjujeta zorenje, sorte in iskani slogi pa zahtevajo več časa na trti.

Najbolj me je pritegnila možnost neposrednega stika s pristnim kmečkim okoljem, zelo drugačnim od tistega, na katerega sem vajen. Zanimivo je bilo od blizu videti vsakodnevno upravljanje kmetije, ritem dela in trud, potreben za ohranjanje kmetijskega podjetja. Celotno izkušnjo bi opisal kot poučno in vznemirljivo, saj je šlo za pravo potopitev v drugačen način življenja in dela.

Med bivanjem sem sodeloval pri dejavnostih, povezanih tako z obdelavo kot tudi s skrbjo za živali. Poleg tega sem pomagal pri strežbi gostov, kar mi je omogočilo stik z ljudmi iz drugih držav. Zelo mi je bilo všeč, da sem imel veliko priložnosti za pogovor v angleščini, kar mi je pomagalo izboljšati samozavest pri komunikaciji. Seveda težav ni manjkalo – nekatere naloge so zahtevale praktične spretnosti, ki jih še nikoli nisem poskusil, pa tudi jezikovna ovira se je nekoliko čutila. Takšne situacije sem rešil s prilagodljivostjo in prošnjo za pomoč, ko je bilo treba.«

Pripravila: ZSPM