V državi, kjer trgovske police vsak dan preplavlja poceni hrana z vseh koncev sveta, kjer embalažo krasijo predvsem barve in logotipi, kupci redko pomislijo na izvor in kakovost tistega, kar konča v njihovi nakupovalni košarici. Sprehod po sobotni tržnici, kjer kupijo korenček ali dva iz rok kmečke ženice, pa je bolj družabne narave in premalo, da bi se hvalili s podporo domačemu. Mnoge od izdatnejšega nakupa na tržnici sicer odvrne cena, ki se jim zdi v primerjavi s cenami veletrgovcev previsoka. Kot da so pozabili, da diši domači hlebec drugače, da je v kozarcu medu res pravi med in je mleko res polnovredno in pristno. In to mora imeti svojo ceno.
Nenehni boj s ceneno ponudbo pa je z leti spreminjal tudi podobo kmečke ženice. Razpokane in zgubane dlani ter upognjena ramena ostajajo zaprašen simbol iz preteklosti, saj je sodobna kmetica povsem drugačna. Je izobražena in podjetna, svoj košček kruha si služi v neusmiljeni bitki z največjimi. Njeni dnevi se začnejo v škornjih v hlevu, nadaljujejo s kuhalnico v roki, končajo za računalnikom – pri administraciji in organizaciji dogajanja doma in v vasi. To je življenje, ki zahteva veliko moči, znanja, odločnosti in predanosti, zato kmetica že dolgo ni več opazovalka iz ozadja, temveč dejavna sooblikovalka podeželja. Zato vloga ženske na kmetiji ni le fizična – je celostna. Kmetica ustvarja topel dom, ohranja vrednote, vzgaja, vodi knjigovodstvo in išče nove tržne priložnosti. Ob vsem tem pa nosi še breme tihega družbenega pričakovanja, da mora biti uspešna, a hkrati skromna, tiha in neopazna. O njenem delu se ne govori – razen ob krizi. Takrat se spomnimo, kako krhki smo brez njenega znanja in truda. Ko kriza mine, pa je hitro spet pozabljena.
Kdo v resnici vidi, sliši in ceni žensko na podeželju? Kdo ji omogoča, da bi lahko družbi prispevala s svojim znanjem, izkušnjami in delom? Na ravni države bi moralo biti prvi zaveznik vsake kmetice Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je tudi pristojno za položaj žensk na podeželju. Toda to pogosto kaže mačehovski odnos do njihovega dela in vloge, ki jo imajo na slovenskem podeželju. Ko gre za promocijo slovenske hrane, jih rade volje postavijo pred kamere, k štedilniku ali peči – naj spečejo kruh, pričarajo vonj po domačem in zapolnijo kulturni program. Ko pa je treba zagotoviti finančno podporo za delovanje Zveze kmetic Slovenije in društev, ki povezujejo te ženske, se zadrga na »mošnjičku« pogosto zatakne. Takrat so prepuščene lastni iznajdljivosti in neplačanemu prostovoljstvu.
Zato se številne članice, predvsem prostovoljke, ki vodijo lokalna društva, počutijo nevidne, necenjene in odrinjene. Njihovo delo, ki pogosto drži skupaj družabno in kulturno življenje na podeželju, ostaja brez priznanja. Njihovi predlogi ne naletijo na odziv, njihova vloga se omenja le v govorih – ne pa v dejanjih in konkretnih ukrepih. Zato ob svetovnem dnevu kmetic, 15. oktobru, potrebujemo več kot le prazne besede. Potrebujemo resnično podporo – jasne ukrepe, ki bodo okrepili male kmetije, zmanjšali administrativne ovire, izboljšali dostop do lokalnih trgov in zagotovili finančno trdnost. Predvsem pa kmetice potrebujejo iskreno družbeno priznanje. Da kmetica ni dopolnilo kmetu, temveč samostojna nosilka znanja, inovacij in skrbi za trajnostni razvoj. Da hrana ni samoumevna, temveč plod trdega in pogosto nevidnega dela – ki si zasluži spoštovanje.
Da bi dosegli vse to, pa je potrebna sprememba naše miselnosti – da kmetijstvo ni ostanek preteklosti, temveč panoga prihodnosti. Čeprav se podeželje nenehno spreminja, njegova duša ostaja. Kmetica je tista, ki zna spoštovati družino, zemljo, dediščino, kulturo, vse to z mislijo na svoje zanamce. Zato se ne bi smeli spraševati, ali jo bomo znali ceniti. Vprašanje je, ali si kot družba lahko sploh privoščimo, da je ne cenimo.