Davčna in birokratska razbremenitev kmetijstva, kmetijskih svetovalcev in povečanje samooskrbe. Boljši pogoji za živinorejo, novi hlevi za dobrobit živali. Spodbujanje mladih na podeželju. Več dogodkov, ki povezujejo kmete in jih opolnomočijo. Več prenosa znanja in izkušenj ter idej iz prakse. Poštena prehranska veriga, kjer kmetu ostane dovolj za dostojno življenje. Poštene kmečke pokojnine. Kmetje so najbolj produktivni ljudje, pa dobijo najmanjše pokojnine.

Da se slovenska zdrava in kakovostna hrana najprej nameni in porabi za javne ustanove, še le nato naj gre v trgovine. Prehranska varnost, ki je pa odvisna od mnogo stvari. Lahko jo povzamemo kot trajnost. Da kmetijstvo postane ena pomembnejših panog in da damo na prvo mesto samooskrbo z lokalno hrano. Med prioritetami morajo biti tudi prehranska varnost, odpornost kmetij na podnebne spremembe, poenostavitev birokratskih postopkov, pravičnejši položaj kmetov v prehranski verigi ter spodbujanje lokalne hrane.

Dostojno življenje kmetov in prehranska suverenost. Ohranitev družinskih kmetij. Ena ključnih prioritet mora biti generacijska prenova v kmetijstvu. Mladim kmetom in mladim, ki želijo živeti in delati na podeželju, je treba omogočiti lažji dostop do zemljišč, investicij, znanja, svetovanja in stabilnih podpornih mehanizmov. Pri vseh ukrepih pa je ključno, da so mladi vključeni v pripravo rešitev. Politike za podeželje in kmetijstvo ne smejo nastajati brez tistih, ki bodo z njihovimi posledicami živeli najdlje.

Predvsem manj papirjev za gradnje novih hlevov, da se posodobitve spodbujajo, ne pa da se že v kali zatre mladega kmeta. Za mlade prevzemnike neke normalne razpise, ne pa to, da mora prva leta vodit FADN, zdevati za to ne vem koliko evrov, na koncu pa itak hodi na »šiht«, da vse to financira. Razpisati enostavnejši razpis za male kmetije, ne samo za tiste z do 12.000 evri standardnega prihodka, ampak notri zajeti tudi malo večje, s standardnim prihodkom do vsaj 20.000 evrov, kajti ti do sedaj niso spadali nikamor. Če ima mala kmetija nekaj malega intenzivnega sadovnjaka okoli hiše za lastno oskrbo, hitro pride čez 12.000 standardnega prihodka, kar pa še ne pomeni, da je to velika kmetija. Veliko je takih kmetij, na katerih bi bili veseli, če bi si lahko kupili oz. zamenjali vsaj kak stroj z novejšim in tako postali konkurenčnejši. Včasih je bil to razpis za male kmetije za 5000 evrov, o katerem lahko samo sanjamo, da se bo kdaj ponovil …

Samooskrba, ohraniti podeželje tudi z manjšimi kmeti. Ko nekdo kandidira na nepovratna sredstva, mora imeti enake možnosti kot vsi ostali po sistemu. Če ima država na primer 1000 kmetij, mora priti vsakdo enkrat na vrsto vsaj v 10 letih. Denar za sredstva deliti na 1000, upoštevati faktor za velikost obdelave in sorazmerno razdeliti. Ne pa enim vse, drugim pa nič. Mali kmetje čistijo državo, a jim zmanjkuje za osnovno življenje … če ni država počiščena, tudi turizem ne bo cvetel. Dodatno bi bilo treba spremeniti tudi politiko razpisov za nepovratna sredstva, kjer sedaj večinoma eni in isti vsa leta dobivajo sredstva, in pod takimi pogoji je precej lažje delati, kot pa nekdo, ki mora ves razvoj financirati sam. Končno je treba podpirati bolj tudi sadjarske kmetije, ki jih je vsako leto manj.

Nujno je treba poseči v osnovnošolske učne načrte, kjer je kmet prikazan predvsem kot največji onesnaževalec in ne kot pridelovalec hrane. Prioriteta mora biti prehranska varnost, ki naj temelji na družinskih kmetijah, ki morajo biti jedro skupnosti na podeželju. Treba je uvesti nadzor nad uvozom in ponarejenimi »slovenskimi« izdelki. Vsem, ki želijo kmetovati, je to treba omogočiti, ob tem pa skrbeti za nadzor, da se ne razmahnejo »kavč kmeti«. Zelo pomembna je tudi debirokratizacija, saj se kmetje sedaj utapljamo v papirjih.

Če hočemo ohraniti kmetijstvo, podeželje in predvsem kraje, kjer so pogoji za obdelavo najtežji, naj država kmetom, še posebej pa mladim kmetom, plača prispevke in zagotovi dohodek v višini minimalne plače. Če imamo sredstva za socialno podporo tistim, ki se izmikajo delu, naj dobijo tudi tisti, ki želijo delati! Višanje lokalne samooskrbe, vzdrževanje kmetov in ne razvajanje. Skrb za male kmetije, upoštevanje naklona in ne samo nadmorske višine za kmetovanje na OMD. Izvzetje celotnih subvencij iz dohodnine …

Da se kmetom, ki živijo na zahtevnih terenih, dodeli nek dodatek za povečan trud pri vsakem kilogramu pridelka. Isto za zaščitena območja. Skrajšanje vodovarstvenih pasov ob rekah iz zdajšnjih 15 nazaj na 5 metrov. Višina dodatka za izdelek bi se morala dodeliti po zahtevnosti obdelovalnega terena. Tisti, ki ima res ekstremne ali zaščitene terene, naj bi pri vsakem kilogramu oz. litru pridelka dobil več. Pa da se odpravi teh 500 metrov nadmorske višine za OMD. Mi imamo 90 % hribov in strmin, vendar je nadmorska višina manjša od 500 metrov. Zmanjšanje birokracije, čeprav je to že kliše. Nujno je treba začeti aktivneje upravljanje z divjadjo, tudi če se upravljanje iz ZGS prenese na kakšno drugo inštitucijo, ki bo temu kos.

Poleg vlade, ministrov … bodo morale tudi organizacije sprejemati težke odločitve. Slovensko kmetijstvo v EU ni nič posebno ali drugačno. Želje, potrebe, zahteve … včasih ne prinesejo rezultatov. Je pa zagotovo poseben slovenski kmet, ki bi za svojo zemljico naredil vse, žal včasih tudi obupa v najbolj žalostnem pomenu.

Želim, da bi kmetijstvo postalo cenjena panoga in da bi se ljudje zavedali pomembnosti doma
pridelane hrane. Žalostno je, da Slovenci zaničujejo kmeta zaradi negativno nastrojene peščice,
ki širi negativno promocijo. Kmetje s subvencijami komajda živijo … treba pa je postaviti mejo,
saj en negativen obraz dela škodo vsem ostalim … in tukaj pa res potem eni na račun tega la
komno povečujejo brez cilja in mečejo zaradi slabih varovalk slabo luč na vse ostale.

Krepitev družinskih kmetij mora biti neodvisna od velikosti, panoge ali proizvodne usmerje
nosti – ne le ekološke, spodbujati je treba prav vse načine trajnostnega kmetovanja. Za stabilno
kmetijstvo v državi je nujno, da so davčne ugodnosti za vse kmete in generacije. Uvedba pavša
la za OMD in tudi zaščitena območja, VVO in ostala – torej vse kmetovanje, ki je zaradi razli
čnih zaščit omejeno. Pavšal bi moral biti namenjen vsem kmetom, ki pridelujejo hrano in/ali
ohranjajo krajino, kot plačilo za naravovarstvene storitve, zeleno obdelano podeželje … Naj izpostavim, da mora biti poseben mo
del pokojninske in socialne varnosti dostopen vsem kmetom,
neodvisno od starosti, velikosti, panoge ali lokacije kmetije.

Vem, da vse napisano, ne bo uresničeno. V ozadju so multina
cionalni lobisti, ki želijo odvisnost prebivalstva, kmetje pa pred
stavljamo neodvisnost od sistema. Na lobiranje pa naši politiki
VSI zelo hitro nasedejo.

To je razmišljanje dvajsetih različnih kmetov, ki imajo jasno
sporočilo. In še. Vsak ima svojo priložnost, da se izkaže. Dajmo
mu jo. Pamet v roke, kmet je kralj. Razmišljam samo še, ali kon
čati zgodbo ali iti naprej. Začeti izvajati čimprej, kajti jutri je že
lahko prepozno …

Kolumno pripravlja ZSPM.